(Razmisleki o avtoritetah) Kozma Ahačič: Avtoriteta v času virtualne norosti

In še preden je skladba izzvenela, je začel voditelj soočati poslušalko z znanstvenimi dognanji o stvareh, ki jih je obravnavala oddaja. "S strokovnjaki se ne strinjam," je vztrajala gledalka. "Lahko smo brali o povsem nasprotnih argumentih. Veliko sem prebrala in dvomim, da imate prav." "Pa vendar, gospa," je vztrajal novinar, "naša novinarka vsakega znanstvenika, ki ga intervjuva, natančno preveri, pregleda njegovo bibliografijo. Sprašujemo samo raziskovalce z nesporno znanstveno avtoriteto." In zaključek: "No, sama imam pravico do svojega mnenja na podlagi svojih podatkov."

Pesem in pogovor sta se spletla v povsem koherentno sporočilo. Po brezpogojnem navdušenju nad novimi možnostmi, ki nam jih prinaša internetna doba, smo prišli do trenutka, ko se vse bolj zavedamo tudi njenih negativnih učinkov.

To v zgodovini človeških razmerij ni povsem nič novega. Že v 1. Mojzesovi knjigi lahko beremo zgodbo o babilonskem stolpu, ki ga začnejo graditi prebivalci, ko izgubijo občutek za božjo avtoriteto. Bog jim je pomešal jezik, da se med sabo niso več razumeli in "razkropili so se po vsej zemlji". Zgodba povsem ustreza današnji: internet nam je omogočil skupni "jezik", dostop do neomejenega števila različnih informacij. A velika količina informacij je za človeštvo prav tako pogubna, kot je lahko koristna. Občutek, da lahko naredimo vse, tudi "stolp do neba", nas peha v uporabo interneta kot sredstva za potrjevanje svojih mnenj, naj bodo pravilna ali napačna. In tudi rezultat je predvidljiv: ko bo stolp "alternativne resnice" postal previsok, se bo začelo "mešanje jezikov". Zanesljive informacije na internetu bodo vse bolj plačljive in s tem vse bolj zaprte.

Problema se vedno bolj zavedamo in ga skušamo reševati.

Včasih povsem napačno: Avtoritete tistih, ki si avtoriteto objektivno zaslužijo, ne moremo vzpostavljati s cenzuro na zasebnih družbenih omrežjih, kot sta na primer Facebook in Twitter. Uslužbenci takšnih podjetij pač niso in nikoli ne bodo usposobljeni za kaj takega, dobiček pa še nikdar ni bil najbolje združjiv z resnicoljubnostjo. Tudi na novo porajajoče se moraliziranje in ustvarjanje družbenih prepovedi, ki se je z desnice presenetljivo preselilo na levico, nam ne bo pomagalo. Aktivizem ne rojeva zaupanja, ampak krepi nasprotni pol.

Avtoritetam bomo v prihodnje zaupali, če se bodo sposobne prilagoditi hitremu svetu. Sodobnim avtoritetam je dovoljenih manj napak kot nekdanjim. Biti avtoriteta danes tudi ni več stanje, ampak stalna pot, ki vodi prek znanja, preverljivih podatkov, vsakodnevnega truda in doslednosti. Pot do vnovičnega spoštovanja avtoritet je tudi ponovno višanje izobrazbenih kriterijev ter vlaganje v šolstvo in znanost. Morali se bomo prenehati prepričevati, kako smo uspešni na maturi, kako veliko nas doštudira in kako veliko doktorjev znanosti imamo - in si priznati, da smo v minulem desetletju v boju za preživetje pri nas in tudi drugje po svetu drastično spustili standarde znanja in standarde raziskovalnega dela.