Razglednica olimpijskih idealov v eni potezi

Marko Kovačevič Marko Kovačevič
31.07.2021 06:30
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Xinhua/sta

Da bo vse skupaj bolj na silo, se je zdelo. Vtis se ni povsem razblinil, naraščajoče število okužb z novim koronavirusom v državi, mestu in olimpijski vasi pač ne more potrditi zagotovil, da so igre sredi pandemije varne, prazne tribune supersodobnih (in dragih) objektov pa bolj težko ponudijo idealno kuliso, a v ospredje so vendarle stopili športniki. Zaradi njih se je tveganje izplačalo. Pozabiti na pet let garanja, znoja, odrekanja in marsikomu med njimi odvzeti življenjsko priložnost, da uresniči sanje, se izstreli med največje, bi bilo preveč krivično (in predrago). Tudi za eno leto preložene olimpijske igre v Tokiu so se spremenile v festival podvigov, rekordov, športnega boja, spoštovanja …

Med pisci najlepših zgodb so se znašli tudi Slovenci. Nič sramežljivo, s tako vnemo so se zagnali po medalje, da še strah, kako bodo z z žlahtnimi kovinami obteženimi plovili sploh lahko prileteli domov, ni povsem odveč. Lepa jutra so nam pričarali že v prvem tednu najbolj nenavadnih iger doslej. Že uspehi na velikih prvenstvih in drugih tekmovališčih v zadnji - prvič v sodobni zgodovini petletni - olimpijadi so bili dovolj, mejniki iz Japonske pa so vse skupaj še potrdili. Slovenija je športna velesila!

Dobili smo (vsaj) dva olimpijska prvaka. Benjamin Savšek se je približal popolnosti, za krono kariere je tako spretno, elegantno in hitro popeljal kanu po brzicah, da bi si lahko med vožnjo privoščil še malico, pa mu konkurenti ne bi prišli blizu. Naslovi evropskega in svetovnega prvaka niso bili naključni, z olimpijskim zlatom pa je še utrdil svoj prestol med velikani slaloma na divjih vodah. V kolesarstvu ga je obdržal Primož Roglič. Padci so mu vzeli Tour, krči cestno olimpijsko dirko, na kronometru pa … Njegova vožnja je bila poezija, prignal se je do maksimuma in še malo čez, ritem na kolesu ujel tako prepričljivo, da se za ciljno črto kar ni želel ustaviti. Primož je poganjal, Slovenija je slavila. In jokala. Ob življenjski zgodbi Zasavca, ki je, ko je skakalne smuči umaknil v shrambo, sprožil kolesarsko evforijo med Sotlo in Sočo, še najbolj hladni težko ostanejo ravnodušni. Padci in vzponi pri njem pač niso prazna floskula, kliše, ki bi nadomestil bolj eksakten opis kariere, mojstrstvo pobiranja po klofutah, skovano z neštetimi urami utrujajočih treningov, pa je za spremljevalce njegove poti - in to spet ni kliše - najboljša motivacija, kako se spopadati z vsakodnevnimi tegobami. Če zmore Primož, zmoremo tudi mi!

Tako prepričljivo so se športniki podpisovali pod uspehe, da noben junak ni mogel prav dolgo uživati v središču pozornosti. A pozabili jih nismo. Tadej Pogačar je le teden po velikem triumfu na dirki po Franciji in še skoraj 250 kilometrih vzponov in spustov po razgibanih cestah okoli Fudžija tako silovito sprintal do brona, da bi bilo dobro preveriti pravila, kdo sploh sme nastopati na igrah. Vrtenje pedalov šampiona s Klanca je kot z drugega planeta. Se vesoljci smejo boriti za olimpijsko slavo? Tina Trstenjak se na tatamiju ni ustrašila bolečin v hrbtenici, laike še enkrat več naučila, kaj je ippon, kaj vazari, se prebila do finala, tam pa z znanko iz dvoboja za zlato medaljo v Riu Clarisse Agbegnenou po epskem dvoboju z eno potezo zaobjela vse ideale olimpizma. Francosko-slovenski objem, njuno skupno slavje, je narisal najlepšo razglednico športnega spoštovanja, potrdil, da sta lahko tudi veliki rivalki iz judoističnih aren dobri prijateljici.

Čisto po antično so bili (in bodo) najlepši šopki rezervirani za zmagovalce, cvetje (če že ne kakšne bolj konkretne spodbude iz državne blagajne) pa si zasluži še kdo iz slovenske odprave. Ni jih bilo malo, ki so izkoristili priložnost, čar olimpijskih iger, ki za vsaj dva tedna športnike iz marketinško manj zanimivih panog izenači z milijonarji globalnih aren. Od pogumne Kaje Kajzer, ki se je s poškodovanim gležnjem za las približala judoističnemu bronu, srčnega Ivana Trajkovića, ki je bil še bližje kolajni v tekvondoju, do izkušenega Bojana Tokića in spretnega Darka Jorgića, ki sta nas (znova) naučila, da se tudi namiznoteniški boji lahko spremenijo v spektakel. Tokio nam je dal številne junake. Take, ki bi si tudi med Riom in Tokiem, Tokiem in Parizom zaslužili, da jih s ponosom okličemo za naše, ne pozabimo, ko bo olimpijski ogenj ugasnil. Pa imamo pred drugim tednom v talonu še kar nekaj adutov. Navijajmo, spodbujajmo, uživajmo, ko bodo lovili sanje.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta