Ptuj, mesto možnosti

1.
Po drugi svetovni vojni so v srednjeveškem mestnem jedru Ptuja podrli in zazidali mestne vodnjake. Ptuj, ki je v avstro-ogrski monarhiji slovel kot zdraviliško mesto ob reki Dravi z zglednim mestnim kopališčem in ugodno klimo, je izgubil svoj neposredni stik z vodo, s tem pa odnos do življenjske potence. Sočasno z zasutjem mestnih vodnjakov je potekalo zanemarjanje dravskih brežin, sledila je gradnja hidroakumulacijskega jezera. Voda je nehala teči, marveč je vse bolj zastajala, pred očmi prebivalcev in pod njihovimi podplati. Zvok studenčne vode so ohranila primerljiva švicarska, avstrijska ali madžarska mesta, Ptuj pa ne. Do ukrepa je prišlo, ker so tedanje mestne oblasti na tak način želele prisiliti prebivalstvo, da se priklopi na tedaj nov mestni vodovod. Upiranje napredku je bilo razumljivo, če upoštevamo pretežno socialno strukturo in poreklo povojnih priseljencev na Ptuj. Velik del tedanjih novih prebivalcev v starem mestnem jedru staroste slovenskih mest je prihajal iz okoliških vasi, naselili so se v podržavljenih stanovanjih pregnanih lastnikov. Bili so navajeni zajemati vodo iz vodnjakov ali iz potoka, temu primerni so bili higienski standardi, pogosto je bil velik napredek že to, da so zaživeli v mestu z elektriko, v stanovanjih, ki niso imela blata na tleh, in po dvoriščih, ki so brez živine bila neuporabna, tuja in ki jih je bilo treba zato približati znanim vzorom, prezidati, jim na tak način vtisniti pečat kmečke ali delavske identitete. O teh prelomih v zgodovini in identiteti urbanega Ptuja lepo pričajo fotografije ptujskih dvorišč Stojana Kerblerja. Na eni je viden en samcat studenec, ki ga je pustošenje v imenu napredka zaobšlo. Ostalo pa divji prizidki, razpokane fasade in zidovje tik pred tem, da se sesuje vase.