Pred 50 leti v Večeru: Kaj je storil čas našemu filmu!

S filmskimi delavci se je dogodilo nekaj, kar se ni z nobeno vrsto kulturnih delavcev na Slovenskem.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
8. april 1972

Premalo fičkov

Pri Ferromotu v Mariboru že zopet nimajo v zalogi toliko fičkov, da bi zadostili povpraševanju po njih. Prej so jim iz Crvene zastave v Kragujevcu pošiljali vsaj 60 avtomobilov tega tipa na mesec, sedaj pa jih prejemajo kvečjemu po 20. Sicer je sedaj že več let spomladi opaziti pomanjkanje fičkov na tržišču, vendar pa je letošnje še posebej izrazito; temu prav gotovo botruje povečano povpraševanje zaradi strahu kupcev, da bi cene avtomobilov ponovno dvignili.

8. april 1972

Na otoku se bomo kopali 15. junija

Iz pisarne zavoda Stadion, ki upravlja mariborsko kopališče na otoku, smo izvedeli, da so pred dnevi že začeli urejati doslej edino mariborsko letno kopališče. Denar je dal za zdaj na voljo mariborski komunalni sklad, kasneje pa bodo potekali pogovori glede financiranja obnovitvenih del z Dravskimi elektrarnami. /.../

Popravili bodo tudi že močno dotrajan stari most, ki vodi na otok. Zamenjali bodo preperele deske z novimi in ga po 40 letih prepleskali proti rjavenju. Po podpisani pogodbi naj bi vso delo na otoku končali v prvi polovici junija, tako da bi s 15. junijem že lahko prihajali prvi kopalci.

B. P.

9. april 1972

Mrtvec čaka na hčerko

"Na tem svetu najbolj ljubim Grčijo. Toda v svojo domovino se ne smem vrniti," je zapisala Melina Mercouri na začetku svojih spominov. Ta stavek velja še danes: pred kratkim ji grške oblasti niso dovolile vrnitve v domovino. Slavna igralka je hotela s svojim možem Julesom Dassinom in bratom Spyrosom obiskati Atene, da bi se udeležila pogreba svojega očeta.

Zato pogreba tudi ne bo. Melinin oče, bivši grški poslanec in minister, se je po vojaškem puču aprila 1967 izselil v Anglijo, kjer je pet mesecev pozneje umrl. Od tedaj leži njegovo truplo globoko zamrznjeno v Londonu. Njegova vdova, ki živi v Grčiji, je poskušala doseči pri oblasteh, da bi ji dovolili, da bi prepeljala truplo svojega moža v Grčijo in ga pokopala v domači zemlji, toda le pod pogojem, da bi dovolili sinu in hčerki udeležbo pri pogrebu.

To pa je grška vlada odklonila. Mrtvec mora še vedno čakati v izgnanstvu.

9. april 1972

Povsod uspešno cepljenje

Po zadnjem sporočilu republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo v Sloveniji doslej nismo zaznamovali primera obolenja za črnimi kozami.

Področni štabi poročajo, da zdravstvene skupine že nadzorujejo uspešnost cepljenja. Do četrtka zvečer je bilo v naši republiki cepljenih 1,453.025 prebivalcev, cepljenje je opravilo 320 zdravstvenih skupin. Poročila področnih štabov kažejo, da so se koze "prijele" pri 90,8 odstotka vseh doslej cepljenih občanov. V četrtek je bilo ponovno cepljenih že 26.632 ljudi.

V zavodih za zdravstveno varstvo, kjer izdajajo mednarodna potrdila o cepljenju, je še vedno velika gneča. Velik naval ljudi ovira nemoteno delo zdravstvenega osebja. Zato prosijo, da prebivalci upoštevajo njihove prošnje in da skušajo biti predvsem bolj uvidevni.

I. V.

10. april 1972

Zarjina prireditev

V nabito polni dvorani C je bila zabavna prireditev, ki je navdušila Mariborčane. Prireditev je trgovsko podjetje Zarja namenilo potrošnikom in je bila prva v sklopu proslav ob Zarjinem jubileju - 20-letnici obstoja.

Ob lepi sceni "20 let z vami" v dvorani C in ob nadvse uspelem programu so dobili prav vsi nastopajoči veliko aplavza: Volodja Peer, Zlatko Zei, ansambel Jožeta Krežeta, Arnold Tovornik - Štef, Milena Muhičeva - Micika, Janez Klasinc, Marjana Deržaj in seveda Oto Pestner, ki je prišel z očetom. Namesto odmorov med skeči in točkami je Zarja v dinamični modni reviji prikazala, kako dobro je založena za bližajoče se poletje.

S. P.

10. april 1972

Pripombe učiteljev

Predmetni učitelji na Slovenskem niso zadovoljni s svojo uvrstitvijo v samoupravnem sporazumu o merilih za delitev osebnih dohodkov. Menijo, da v tem sporazumu njihovo delo ni bilo pravilno ovrednoteno. Vprašanje so načeli v javnosti in poslali več protestov tudi republiškemu odboru sindikata delavcev družbenih dejavnosti. Predmetni učitelji menijo, da je njihovo delo na osnovnih šolah enako zahtevno in odgovorno kot delo učiteljev z visokošolsko diplomo, ki poučujejo na osnovni šoli.

Ob nezadovoljstvu predmetnih učiteljev bi se prav gotovo morali vprašati, kakšno je bilo njihovo sodelovanje pri oblikovanju samoupravnega sporazuma.

Vsi starejši učitelji, ne glede na izobrazbo in uvrstitev te izobrazbe v samoupravnem sporazumu, so prav tako nezadovoljni s premajhnimi možnostmi za napredovanje v poklicu. Temu nezadovoljstvu sta že prisluhnila zavod za šolstvo SRS in zveza pedagoških društev Slovenije, ožje posvetovanje o tem namerava sklicati tudi republiška izobraževalna skupnost. Vsekakor se za ureditev napredovanja ne bi smeli odločiti brez širokega sodelovanja učiteljev.

-er

11. april 1972

Moštvo brezposelnih

Nedavni občni zbor društva slovenskih filmskih delavcev je samo potrdil "socialno" občutje, ki se je že nekaj časa nabiralo okoli članov tega društva. Ker je zašel v krizo slovenski film in ker ji očitno ne bo napravila konca niti nekdanja zaupanja vredna kulturna skupnost, ni težavno spoznati, kaj se je zgodilo s slovenskimi filmskimi delavci. To je tembolj lahko, ker vemo, da so svobodnega poklica in da so organizirani v društvo, ki bi naj skrbelo za njihove eksistenčne zadeve.

To pomeni, da razen redkih, skorajda noben slovenski filmski delavec ni zaposlen. Če ta podatek postavimo naproti spoznanju o številu filmov, ki jih v zadnjih letih posnamemo pri nas, ni čudno, da je prejšnji teden na proslavi 20-letnice društva slovenskih filmskih delavcev njegov prvi predsednik režiser France Štiglic izrekel dovolj grenak stavek: Nismo mislili, ko smo pred 20 leti ustanavljali društvo slovenskih filmskih delavcev, da se bomo danes srečali z vprašanjem obstoja slovenskega filma.

V 20 letih, ki bi morala seveda pomeniti napredek, če bi bilo med družbo in filmsko umetnostjo vse v redu, so slovenski filmski delavci prišli do meje, ki jih ugotavlja le še kot moštvo brezposelnih. S filmskimi delavci se je dogodilo nekaj, kar se ni z nobeno vrsto kulturnih delavcev na Slovenskem.

/.../ Kaj je storil čas društvu slovenskih filmskih delavcev, pove tale podatek: nekdaj je bilo v društvu 150 članov, danes jih je le še 50. Manjšina, ki je ostala, pa stoji zdajle pred vprašanji, ki bodo s svojo nerešenostjo morebiti razpustili še njo. 50 slovenskih filmskih delavcev je brez posla, kajti iz slovenskega filmskega programa za letošnje leto še niso začeli snemati nobenega filma, ker pravzaprav nihče ne ve, koliko bodo snemali in kaj. Vsi člani društva pa morajo seveda vsak mesec redno plačevati socialno zavarovanje, kar znese 300 do 500 novih dinarjev mesečno. Neenakopravnost filmskih delavcev nasproti drugim kulturnikom se kaže tudi v tem: nimajo plačanega letnega dopusta - kar je protiustavno, nimajo nadomestila za prvih 30 dni bolezni, ne morejo najeti posojila...

Ko pišemo o skrajni zapostavljenosti filmskih delavcev, je mogoče trdno zapisati tudi to, da je naš film edino kulturno področje, ki je doživelo širši odmev v Jugoslaviji in v svetu.

Vili Vuk

Dragiša Modrinjak
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta