Preden je odprl prodajalno, je ded vsako jutro, brez izjeme, prelistal dnevne novice. Naročen je bil na ves osrednji tisk sedemdesetih in osemdesetih, poslušal je vse osrednje radijske in televizijske novice. Zjutraj je preletel naslove, za vtis, k podrobnemu branju se je vrnil kasneje. Bral je počasi, na glas in s teatraliko, s katero je že pred desetletji napovedal konec sveta. Z novicami je seznanjal stranke. Kmetje s Pohorja so za ceno krmil dobili še političen novičnik. Bil je izjemno in vsestransko informiran. Ko ga je kaj posebej razburilo, je poklical "Ljubljano". Prepričani smo bili, da je, kot Veronika v Studiu City, govoril le z receptorjem ali s tajnico. A je vsake toliko prejel uraden odgovor iz "Ljubljane". Vsakega je, s kulijem podčrtanega, obesil na oglasno desko. Danes bi mu rekli aktiv(ira)ni državljan.
Moj spomin na dedov odnos do novic in novinarstva sega v obdobje pred zblaznelo kompleksnostjo medijske krajine 21. stoletja. V desetletja pred noro politiko in prenasičenostjo z informacijami. Ko so osrednji mediji - ti zajemajo širok spekter uveljavljenih medijskih hiš, vsaka s svojo zgodovino, občinstvom, fokusom, poročevalskim stilom, dosegom in vplivom na javno mnenje - služili javnosti in javnemu interesu z odgovornostjo obveščanja, ponujanja perspektiv. Njihovo družbeno poslanstvo je bilo jasno: zagotoviti zanesljive informacije, potrebne za informirano odločanje, in javnost ščititi pred razraščanjem oblastniške moči in arogance. Dokler ni internet, prosto po komiku Ronnyju Chiengu, omogočil razcveta kulture amaterjev in norcev, katerih mnenj ne bi jemali resno v nobenem profesionalnem okolju. Ko sta reciklirana instant neumnost in požrešnost medijskih magnatov postala morilca resnega, odgovornega, neodvisnega novinarstva, novice menjalna valuta in mediji oder, na katerem se vrstijo drame v režiji nosilcev politične moči in njihovih korporativnih sponzorjev, s katerimi se zapletajo v krog manipulacij, uslug in laži.
Kultura zavajanja, skrivanja, laganja, uničevanja ...
Medijske novice niso absolutna resnica. Njihovo naravo lahko povzamemo z japonskim konceptom dvojnosti: tatemae (javna podoba) in honne (resnica) - verzija za javnost. Kričeče naslove, dramatične fokuse, ustvarjanje vtisa konflikta, senzacionalnost potrebujejo tako mediji kot politika, ker vzbujajo javni interes, krepijo prestiž in moč. V simbiotični mreži, kot sprego vlade, korporacij in medijev imenuje Paul H. Weaver, nekdaj politolog na Harvardu in korporativni komunikator Ford Corporations, novodobni mediji potrebujejo krize, da ustvarjajo novice, politika pa krize, da ustvarja vtis, da se nanje odziva. Dober primer je poročanje o zdravstveni reformi, ki se večinsko osredotoča na politične vidike, namesto na učinke predlogov. Mediji, vpleteni v kompleksna omrežja politike in korporativne moči, nam tako prodajajo javne verzije dogodkov, prevedene interese vpletenih, s čimer sousmerjajo politično razpravo. V ilustracijo navedimo Murdochov medijski imperij (News Corp), ki se razteza od Velike Britanije do ZDA in Avstralije - ali Bezosovo (Nash Holdings) lastništvo Washington Posta. Slovenska medijska krajina ni izjema, le velikostni razred, razkrivanje simbiotičnih omrežij in njih preiskovanja so bolj omejena (na primer leta 2020 objavljeno infografiko ekipe Pod črto o lastništvu Dela).
Bolje informirani, bolje obveščeni so bolj odporni proti napačnim informacijam in lažem, aktivnejši v družbi in bolj povezani v skupnosti
Kultura zavajanja, skrivanja, laganja, uničevanja, oviranja dostopa do informacij zakriva vpogled javnosti v delo vlade in njenih institucij. Ustvarjanje dimnih zaves z instant ukrepi, kakršne spremljamo v ZDA, z aferami, diskreditacijami nasprotnikov in novinarjev (zlasti žensk in manjšin), ki jih bruhajo politiki vseh barv tudi v Sloveniji, privržence spodbujajo k nezaupanju novicam in odvzemajo možnost javnosti, da jim zastavi kompleksna in neprijetna vprašanja o vsebini javnih politik, ukrepov, posledic in (ne)delovanju. Scenarije gledaliških predstav za javnost pripravljajo senčne karikature, specializirane za posebne operacije, v spregi s korporativnimi sponzorji, ki iščejo dostop do političnega odločanja z ultimativno željo korupcije procesov oblikovanja javnih politik, njim v prid. Do te mere, da so ob Trumpovi inavguraciji broligarhe (gaziljonarje) postavili v prvo vrsto, pred vladne predstavnike, s tem pa so svetu dokončno razgrnili skorumpiranost administracije in njene lastnike.
Kdaj že si je oblast želela, da ji gledajo pod prste?
V obstoju takih politično-korporativno-medijskih mrež je narobe prav vse. Oblast in neodvisno novinarstvo pač niso naravni prijatelji. Slednji prvo pozivajo k odgovornosti. Kdaj že si je oblast želela, da ji gledajo pod prste? Razširjenost novinarskega nadzora je znak zdravja demokracije: manj ga je, bolj bolna je. V tem kontekstu so ključni 'medijski čuvaji' (angl. watchdog - pomislite na psa čuvaja, ki vas varuje in ščiti). V medijskem okolju izraz povzame nadzorno in preiskovalno vlogo novinarstva, ki javnosti ne posreduje le zanimivih informacij in zabave, ampak spremlja in brezkompromisno razkriva in razgalja vedenje oblastnikov. Novinarstvo torej, ki si prizadeva povečati preglednost in odgovornost politikov in drugih nosilcev moči. Ki preverja, ali oblast, ne glede na barvo, igra po pravilih in ne zlorablja svoje moči. Takšno novinarstvo služi ohranjanju zdravja demokracije in varstva človekovih pravic, ker nas, neposvečene, obvešča o političnem zakulisju, da se lahko informirano odločamo (komu namenimo glas, ali se bomo angažirali). Za enega najbolj znanih primerov novinarstva, ki trese in spreminja, velja afera Watergate, s katero sta novinarja Bob Woodward in Carl Bernstein v 70. letih odnesla Nixona. Tudi v Sloveniji ne manjka primerov, tudi ekipe Večera.
Država ima svobodno, močno in neodvisno medijsko krajino, ko lahko novinarke in novinarji ter uredniki in urednice objavljajo (preverjene, objektivne, točne in nepristranske) izsledke svobodno in brez strahu pred povračilnimi ukrepi, brez nadlegovanja, preganjanja, groženj, umorov, obračunavanj, izgube službe ali menjav z bolj prestrašenimi ali poslušnimi. Še več; že sama prisotnost preiskovalnega novinarstva pomaga nadzirati politiko in gospodarstvo, opozarja LibertiesEU. Zavedanje, da jih lahko razkrijejo in razgalijo, spreminja vedenje politikov. Zato ni naključje, da so tiste, ki razkrivajo tovrstna omrežja, pogosta tarča politike in vlad. In politične grožnje svetovnemu neodvisnemu novinarstvu so del sistematičnih prizadevanj po oslabitvi, spodkopavanju ali celo razgradnji formalnih in neformalnih institucij demokracije, kamor spadajo tudi neodvisni mediji.
Predstave demokratične legitimnosti
Novinarski nadzor je ogrožen. Nancy Bermeo, politologinja z Oxforda, opozarja, da živimo v recesiji demokracije. Poganja jo "oblastniško samopoveličevanje", ko sicer demokratično izvoljene vlade uničujejo vzvode oblastniškega nadzora, od državne uprave, regulatorjev, sodišč do neodvisnih medijev, medtem ko nam na "odru" še naprej vrtijo predstavo demokratične legitimnosti. Tudi v državah, kjer te institucije ostajajo močnejše in voditelji slavijo svobodo tiska, na primer v Nemčiji, lahko vidimo, da politična podpora neodvisnemu novinarstvu izumira. Najvišji politiki doma dajejo vedno manj intervjujev. Na tiskovnih konferencah in drugih, skrbno režiranih dogodkih, redko odgovarjajo na vprašanja, če sploh; komunikacijo z javnostmi prepuščajo podrejenim. Zato pa z večjim navdušenjem sprejemajo družbene in digitalne medije, zlasti podkaste, ki omogočajo izogib uredniški presoji, izpostavlja Rasmus Nielsen z Univerze v Kopenhagnu.
Če so bile svojčas točnost, objektivnost, nepristranskost in javna odgovornost temelj novinarske integritete, je v trenutku, ko vsebino sooblikuje nešteto sil - oglaševalcev, vlad, lobistov, gospodarstva in lastništva, neodvisnih medijskih glasov - postala pomembno sredstvo utišanja neodvisnega novinarstva grožnja finančnega propada njihove medijske hiše. V državah, kjer še obstajajo javni mediji in subvencije za zasebne založnike, jim vlade pogosto zmanjšujejo financiranje, medtem ko kritizirajo medijsko represijo Kitajske in Rusije. Vlade vseh barv si agresivno prizadevajo za nadzor medijev in utišanje neodvisnih novinark in novinarjev ter urednic in urednikov. Če so Trump, Ši, Orban ali Putin zlahka prepoznani sovražniki neodvisnega novinarstva, ker so tako očitni, ne spreglejte niti manj očitnih, tistih, ki stojijo ob strani ali gledajo stran ob grožnjah in propadanju javnih in neodvisnih medijev. Obama, Macron, Merkel, slovenski voditelji radi govorijo o svobodi medijev, a tudi njihove vlade ne ponudijo oprijemljivih zavez in ukrepov za zaščito neodvisnih medijev, opozarja Reuters Institute pri Univerzi v Oxfordu.
Na koga še lahko računa novinarstvo?
Eksistenčni strah - strah pred izgubo službe, finančne in socialne varnosti - paralizira, kot sem pred dvema desetletjema pojasnila v pogovoru z novinarko Mijo Repovž. Čeprav jih držimo k višjim moralnim standardom ter profesionalni integriteti in etiki, novinarji in novinarke, stisnjene v primež ozke slovenske krajine, v tem strahu niso izjema. Zato bo prihodnost novinarskega nadzora - in z njim zdravje naše demokracije, naša zaščita in varstvo - v prvi vrsti odvisna od normativne regulacije, ki ponuja zaščito pred oblastniki in lastniki medijskih hiš. Novinarski nadzor kot steber demokracije in branik pred oligarhijo in kakistrokracijo enostavno potrebuje zakone, ki zagotavljajo svobodno in pluralno medijsko okolje, ki v imenu ljudstva omogočajo dostop do javno izvoljenih funkcionarjev in ki ščitijo pred neresnimi tožbami.
A če vlada in politika obravnavata neodvisno novinarstvo z odkritim sovraštvom, v najboljšem primeru brezbrižno, na koga lahko sploh še računa? Na javnost, ki ji mora in želi služiti.
Vse, kar v novinarstvu šteje, njegova družbena vloga, vpliv, moč in neodvisnost so odvisne od odnosa javnosti. Zato šteje, kaj stori za javnost, kaj ji ponudi mimo interesov lastnikov. Bolje informirani, bolje obveščeni so bolj odporni proti napačnim informacijam in lažem, aktivnejši v družbi in bolj povezani v skupnosti, kažejo študije ekip Reuters Instituta in Univerze v Cardiffu. Kljub pomanjkljivostim neodvisno novinarstvo služi javnosti, saj zmanjšuje koruptivnost, lažnivost ter povečuje možnost, da politiki pogosteje delujejo v skladu z interesi volivk. (A lahko tudi utrjujejo vzpostavljene hierarhije in razmerja moči.) Javnost lahko neodvisnemu novinarstvu nudi podporo, ki odvrača politične napade. Ta trenutno večinsko temelji na ljudeh, ki spremljajo novice, jim še zaupajo in še verjamejo, da novinarstvo sledi profesionalni etiki neodvisnega poročanja. A družbena pogodba zaupanja je šibka. Tudi v Nemčiji, katere medijska krajina velja za bolj zdravo, je po podatkih Reuters Institute leta 2022 le še 41 odstotkov ljudi verjelo, da se politika, vlada in gospodarstvo vanje ne vmešavajo. Upada tudi zanimanje za novice. Mnogim se zdijo neuporabne, depresivne, nepomembne. Bolj jih privlačijo zabava, kriminal in druge nepolitične teme. Doseg radia, TV in tiskanih medijev strmo upada, kaže Digital News Report 2024.
Višja starost, dohodek in izobrazba
Sodobno medijsko krajino polemično povzemajo zgodovinsko obremenjeni izrazi, kot so "Lügenpresse" (lažnivi mediji) ali "Systemmedien" (režimski mediji), uporablja jih zlasti desnica. A nezaupanje v medije se razporeja po celotnem političnem spektru, opozarja ekipa z Oxforda: redno prebiranje novic bolj kot politična usmerjenost določajo višja starost, dohodek in izobrazba. Primerjalne raziskave kažejo, da ljudje še vedno želijo zanesljivo poročanje. Dostop do novic, ki jim lahko zaupajo. Da bi novinarji delovali v skupno dobro. A mnogi v to ne verjamejo več in osrednji mediji izgubljajo stik z večino. Le zakaj bi jih zanimali, če menijo, da njim ni mar zanje? Ne čudi, da je ob vzponu antiintelektualizma in kakistokracije javnost vedno bolj dovzetna za popreproščena sporočila in da ne ve, katerim medijem zaupati in zakaj.
Poslanska vprašanja vladi so boleč opomnik, kako degradirana je slovenska politična kultura. Vajena retoričnih manevrov v britanskem parlamentu se mi slovenska zdi travestija nepovezanih napadov, patetike, zvočnih ugrizov in nastopaštva, odgovori pogosto farsa. Resna politična razprava v službi javnosti ali tekmovanje v priljubljenosti? V Veliki Britaniji lahko javnost politične elite že od leta 1979 neposredno naslovi v BBC politični oddaji Question Time (čas je za vprašanja). Gre za eno redkih polemičnih oddaj, ki javnosti omogoča neposredno nagovarjanje politikov vseh barv in katere ukinitev si enako strastno želi večina politike. Osrednja ideja oddaje, ki uporablja potujoč studio in format demokratičnega foruma kot obliko politične razprave, je pozivanje politike in vlade k odgovornosti. Oddajo snemajo v studiih vzdolž Velike Britanije in občinstvo v dvorani ne le sedi, ploska in maha z zastavicami, ampak tudi sprašuje. Panel z vprašanji ni seznanjen vnaprej, občinstvo pa odraža lokalno skupnost in razpon političnih prepričanj in pogledov. Oddaja med letoma 2014 in 2024 ni imela manela (panela samih moških) in je redko popolnoma belska, ugotavlja študija Univerze v Cardiffu.
Vlade javnost ne zanima
Tako oddajo potrebuje tudi Slovenija. Ker je vladi do zdaj spodletela realizacija obljube o novi politični kulturi. Zlasti pomemben simptom je njen odnos do osrednjih medijev. Večinsko enosmerno naslavljanje javnosti v kontroliranih okoljih, omejevanje dostopa medijev do najvišjih funkcionarjev, zlasti kritičnim, ignoriranje vabil v studie ali k intervjujem niso iz nekih drugih časov. Tistih, ki so z javnostmi komunicirale aktivno in z mnogih platform, danes ni več v vladi. Vse to je opozorilo, da vlade javnost ne zanima in da ne bo prekinila kulture zastraševanja in uničenja vseh, ki jim stopijo na pot. Zmernejši sicer nadaljujejo javne pridige o pomenu neodvisnih medijev, medtem ko jih v ozadju še naprej dušijo. Le zakaj bi financirali kritiko in preglednost, ko pa lahko z javnostjo komunicirajo v okoljih, v katerih ni povpraševanja po vsebinah, dejstvih, analizah in učinkih?
Ljudje še vedno želijo zanesljivo poročanje
Če želijo novinarji in novinarke in njihovi založniki obuditi in ohraniti neodvisno novinarstvo, bodo morali izstopiti iz simbiotičnih mrež in se usmeriti k javnosti. Obnova družbene pogodbe zahteva več kot zatrjevanje in sklicevanje na odličnost novinarstva. Treba bo razumeti, zakaj toliko ljudi verjame, da ni. Novo zaupanje se bo lahko vzpostavljajo le skozi inovacije institucij in revolucijo komuniciranja ter odločanja o javnem dobrem. Na individualizirane potrošnike reducirane družbe iščejo novo socialno lepilo, ki bi jih spet povezalo v delujoče, socialno vzdržne skupnosti. Zanje danes bolj kot kadarkoli potrebujemo neodvisne medije, ki zasledujejo osnovna načela novinarske etike in ki so zmožni prekiniti oportunističen pragmatizem podrejanja vsakokratni oblasti, zaščiteni pred lastniki in njihovimi političnimi in korporativnimi sponzorji.
James Bond je napovedal ...
Ob vzponu antiintelektualizma in eksistenčnega strahu sicer znam pojasniti oglušujoč molk poklicne skupine, ki, kot akademija, živi od lastnega glasu in kritične misli. A težko pojasnim nemobilizacijo ob razraščanju simbiotičnih mrež in odsotnost solidarnosti - znak te je nenazadnje tudi medijsko napadanje ob (na primer britanski) stavki v akademiji. Privilegij je, ko verjameš, da problema ni, zgolj zato, ker se te (še) ne tiče osebno.
James Bond je napovedal, da so največja grožnja življenju na zemlji superbogati, ki jih denar ne osrečuje, zato njihov hobi postane uničevanje sveta. Osebno se mi zdi enako nevarno pomanjkanje organizirane kritične misli, krčenje kolektivne organizacije in upora, ker vodijo v kulturo privilegijev in kronizma, delitve, samovolje in zadovoljevanja osebnih in strankarskih interesov ter interesov milijonarjev. Informacije so menjalna valuta. V dobi instantnih platform je dobro informirane, povezane glasove težje utišati, še posebej, ko se organizirajo in kolektivno pomnožijo. Kot je verjel moj ded, naj bodo mediji v službi javnosti in ne oder politiki, njihovim korporativnim sponzorjem in lastnim rabljem.
•
Jana Javornik je profesorica in raziskovalka v Združenem kraljestvu. Proučuje trg dela, države blaginje in javne politike, socialne pravice, družbeno trajnost, neenakosti, etiko umetne inteligence in družbene učinke znanosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
