(POPULARNO) Lara Janković: Upornica sem, s pravim razlogom

Lara Janković je v torek v Narodnem domu Maribor gostovala s predstavo Pesem za Laro. Med svojim umetniškim iskanjem je torej našla še eno Laro. Pravo Laro iz romana in filma Doktor Živago, kultnega filma generacije, katerega slavo je po svetu ponesla prav skladba, filmska tema Larina pesem. Skomponiral jo je Maurice Jarre. A v resnici je ta Lara Olga Ivinska, ki je z Borisom Pasternakom, enim najvidnejših predstavnikov ruske književnosti, ljubimkala dolgih štirinajst let. Kako jo je našla?

"Ta zgodba se mi je zgodila slučajno, ko sem iskala zgodbo, temo za novo predstavo. Na internetu sem videla knjigo, ki jo je napisala Pasternakova nečakinja, naslov je Lara, ampak je v angleščini, ker ona živi v Angliji in je novinarka in književnica. Malce sem jo preletela in takoj me je zintrigirala do te mere, da sem začela raziskovati, vmes sem pa govorila z eno dramaturginjo, ki mi je pa rekla: 'A veš, da obstaja knjiga spominov ljubice, ki je prevedena v slovenski jezik?' To je ta Pasternakova Olga Ivinska, s katero je ljubimkal 14 let, ves čas je bil poročen, a se ni ločil. Olga je napisala spomine in po teh spominih sem dala Simoni Hamer dramatizirati to zgodbo. Izbrali sva ključne stvari iz njune 14-letne veze. Odkrila sem, da je Boris pravzaprav njuno razmerje prelil med Jurija Živaga in Laro v romanu, po katerem je bil posnet film. Torej prava Lara je v bistvu Olga. Pasternak je v zgodbo vključil veliko delcev iz svojega zasebnega življenja. Ko je opisoval ženo Jurija Živaga, je bila to njegova žena. Vse skupaj me je spodbudilo, pritegnilo. Po tem filmu, ki ga je moja mama gledala v mladosti v Ajdovščini, sem dobila ime in ko sem odkrila, da ima moje ime v ozadju resnično zgodbo, me je to dokončno pritegnilo in padla je odločitev, da naredim predstavo," pripoveduje Lara Janković.

Državotvorno laganje in olepševanje

Kje pa sta se našli Lara in Olga? Četudi gre za en povsem drug čas in drugo zgodbo, obstaja nekaj skupnih točk tudi med njo in Olgo. "Laro dojemam kot lik iz romana in filma, Olga pa je zame prava Lara. Našli sva se v tej, kako naj rečem ... silnosti, silovitosti ljubiti nekoga, ga imeti rad tako, na nek način drugače, kot smo vajeni med pari. Ko sem prebirala njene spomine, sem bila kar malo jezna, ker je sebe nekako dajala v drugi plan in on je bil zanjo bog. Njemu je podredila vse, ampak ne tako, da tega ne bi želela. Imela sta zelo specifičen odnos, to v predstavi na koncu tudi povem, bolj poglobljen in predan, kot bi bil med zakoncema. To so Olgine besede in verjamem, da je bilo res, ker ko sem brala, sem videla, da je bil on pač poročen z eno tako praktično, dobro žensko iz ugledne družine, ki pa ni razumela vse njegove veličine in veličine njegovega ustvarjanja. To je dobil z Olgo, ki je bila urednica literarne revije, intelektualka, bila je mlajša, strastna, lepa in mislim, da je on kot pravi moški, če sem malo kritična, potem imel vse - praktičnost doma eni strani ter strast, intelektualizem in globok odnos na drugi strani. Z Olgo," razmišlja igralka.

In dodaja: "In to še nekako razumem, priznam, ker je tudi Olga rekla, da ne bi nikoli zamenjala tega, kar ima z njim, in da bi šla še trikrat v gulag, če bi bilo treba. Kot razumem, je bilo njeno doživljanje njenega odnosa tako ... nadzemeljsko. Tako drugačno, da je bilo zanjo vse, kar je žrtvovala v odnosu z njim - zaradi tega romana, v katerem je opisal zgodovinska dejstva, so ga preganjale oblasti - vredno več, kot če tega odnosa ne bi doživela. Takratni veliki vodja, govorimo o Stalinu, je rekel, da mora biti umetnost državotvorna, kar je v prevodu pomenilo, da moraš pač lagati in olepševati stvari, ne pa govoriti tako, kot je res, zato so Pasternaka tudi preganjali. Zanjo je bil ta odnos vreden več. In sama bi v takem primeru naredila enako, ne vem pa, če bi vzdržala tako dolgo. Ona je namreč vedno upala, vse do konca, da se bo odločil zanjo. A se ni. Tu me je Pasternak malce razjezil, ker se mi zdi, da je bil kar lepo pragmatičen." 

Olga se je nekako zmogla zadovoljiti z okruški ljubezni, življenjem v senci in večnimi obljubami o ločitvi. Z ljubeznijo, ki je in je ni. Kaj pa o takem odnosi meni Lara Janković? "Njun odnos pravzaprav občudujem. Tudi Pasternak je zanj rekel, da je na neki drugi, višji ravni. Sama sanjam o tako brezpogojni ljubezni, da bi jo tudi sama zmogla, priznam pa, da je verjetno tako brezpogojno ne zmorem, verjetno imam kakšne pogoje - kot vsi ljudje. Ta zveza je bila zanjo tako pomembna, da je vse sprejela, tudi ta manko. Ampak konec koncev je vedno nek manko, a šlo je - kljub večkratnim razhodom - za močno silo, ki ju je vlekla skupaj, kar se mi zdi romantično. Sama sem zelo romantična in bi si eno tako zvezo na tak način želela doživeti. Ampak ne vem, ti okruški in drobtinice, ki jih je imela ... Ne moremo natančno vedeti, koliko je imela zares. Raziskovala sem in slišala, da je on kar lepo poskrbel zanjo, tudi finančno. A njega v celoti ni imela," odvrne.

Pravzaprav to ni moja vojna in tudi Pasternakova ne

Že na prvi pogled se zdi, da sama, kadar ljubi, ljubi bolj celostno, polnokrvno. "Ne vem, če bi sama vzdržala toliko časa, ker bi me bolelo. A težko je zdaj soditi od zunaj. Morda pa bi ravnala kot ona. Tudi sama sem zelo čustvena, romantična in me vleče v neke zveze, ki so predvsem nekonvencionalne, drugačne, tudi globlje in na splošno bolj kvalitetne. A ko ste že omenili celostno in polnokrvno, pravzaprav je tako ljubila tudi ona. Jaz sem morda malce skrajna, ko sem žalostna, sem zares žalostna, ko sem vesela, sem hipervesela. Vse stvari doživljam rahlo skrajno, srce nosim na dlani in zajemam to življenje na polno," pravi Lara. 

Na zanimivo področje je segla. V ne prav enostavnih časih. Rusija, vzhod. Ruska duša je s svojo skrivnostjo vedno privlačna in navdihujoča, a trenutno najbrž ni preveč popularna. Rada tvega? "Zanimiva zgodba je za tem, snovala sem jo že leto ali več pred pandemijo, pred našim zaprtjem, dala sem napisat tekst, izbirala sem pesmi, ki bi jih umestila v predstavo, z glasbeniki bi morali imeti že prve intenzivne vaje, a potem je prišla korona. In vse skupaj se je ustavilo. Ampak to še niti ni bilo toliko narobe, kot je bilo narobe to, da je prišla še vojna. Imela sem že stroške, med korono smo se fotografirali v snegu, pripravljali material za čas, ko bomo lahko začeli delati, nismo sedeli križem rok. In potem je prišla ta vojna. Seveda sem imela dilemo. Ampak ... upornica sem, mislim, da s pravim razlogom. Zato sem tudi za medije povedala, da pravzaprav to ni moja vojna. Umetnost je nad vsem, tudi Pasternak nima nič s to situacijo med Rusijo in Ukrajino. Govorim o nekem drugem času in o nekih drugih stvareh," pravi Vipavka.

"Zame je bilo ključno, da so Pasternaka preganjali, ker ni pisal državotvorno med vladavino nekega, kot ga jaz imenujem v predstavi, despota, hudega avtoritarca. Mislim, da se je v času epidemije nekaj podobnega dogajalo tudi nam, in sem videla samo to vzporednico. Pa saj se tudi zdaj, če nisi na pravi strani, odvisno, kdo je na na oblasti, čeprav moram reči, da ima, iskreno, večinoma desna stran bolj ta problem kot leva ali sredinska. Če nisi njihov, te je treba pač onemogočati. Vprašala sem se, ali bom zvesta umetnosti in sebi ali pa bom državotvorna za nekoga, ki mi bo rekel, kaj je prav. Potem sem se suvereno odločila, da ta vojna ni moja, da te stvari niso naše in da bom to zgodbo vendarle povedala. To še zdaleč ne pomeni, da sem se postavila na katerokoli stran. Sem umetnica in mislim, da umetnost mora postavljati ogledalo, umetnost mora imeti nek svoj stav. V prvi vrsti pa je tukaj govora o ljubezni, v ospredju je njuna ljubezen, njuna ljubezenska zgodba, seveda pa ne moremo mimo tega, da so ga preganjali. V predstavi in Olginih spominih so zanimive Pasternakove misli, ki so še vedno aktualne - da ljubezni do domovine ne smemo nikoli zamenjati za slepoto. Ali ... je mar mogoče zvestobo domovini zamenjati z zvestobo resnici," nadaljuje igralka, ki jo med predstavo spremlja tudi kvartet glasbenikov, besedila ruskih skladb pa je v slovenščino prevedel dr. Igor Saksida.