(POPULARNO) Iris Apfel: Geriatrična starleta, ki ni verjela v minimalizem

Odšla je v svoja barvita modna nebesa. Ali kamorkoli pač že.  V 103. letu starosti je minuli petek umrla ameriška oblikovalka in modna ikona Iris Apfel, med drugim znana po svojem ekscentričnem modnem slogu. Oblikovalka, ki je samo sebe označila za geriatrično starleto, je bila znana po kratkih belih laseh, velikih očalih, močni šminki in debelih ogrlicah. Njena mantra je bila Drzni si biti drugačen.

Rodila se je 29, avgusta 1921 v judovski družini v New Yorku. Študirala je umetnostno zgodovino in se specializirala za notranje oblikovanje, zlasti za tekstil. Desetletja je delala kot notranja oblikovalka, med drugim je sodelovala pri restavratorskih projektih v Beli hiši. Leta 1950 je s soprogom Carlom ustanovila mednarodno podjetje za proizvodnjo tekstila Old World Weavers.

Na modni zemljevid jo je uvrstila razstava njenih oblačil, ki jo je leta 2005 pripravil Metropolitanski muzej v New Yorku. Njeno slavo je leta 2014 še povečal dokumentarni film Iris režiserja Alberta Mayslesa, ki je raziskoval njeno življenje in ustvarjalnost. Ko je bila stara 97 let, je podpisala manekensko pogodbo s priznano globalno agencijo IMG Models. V zadnjih letih so jo fotografirali za italijansko modno revijo Vogue, nastopala pa je tudi v številnih oglaševalskih kampanjah.

"Okusa se lahko naučiš," je dejala Iris Barrel Apfel, medtem ko je gledala izza svojih markantnih očal z debelimi, večinoma črnimi okvirji, a nato dodala, "stil pa je kot karizma. Prepoznaš ga takoj, ko ga vidiš."

Košček sem, košček tja ... 

Ikona vsega, kar je odštekano, je v svojih zelo zrelih letih dokazovala, da je čas le nekaj, kar teče v naših glavah, in da nisi nikoli prestar za življenje po svojih pravilih. Tudi ko je modna in notranja oblikovalka že zrla proti stotici, smo jo pogosto videli v kričeče barvitih opravah, v najbolj nemogočih kombinacijah, ki so njej vselej pristajale. Sprehajala se je v Diorjevem večernem plašču, ki ga je dopolnila z navadnimi kavbojkami, ali pa v cvetličnih vzorcih, ki jih je nadgradila s pisanim krilom. Rajska ptica, ki je ravnotežje med modo in kičem na vseh področjih ustvarjala z akrobatsko spretnostjo. Ogrožena vrsta, pravijo poznavalci dogajanja na rdečih preprogah.

Da na skromnost ne da prav nič, je novinarjem in drugim obiskovalcem hitro postalo jasno, ko so vstopili v njeno razkošno stanovanje s tremi spalnicami na Manhattnu, v katerem je nekoč živela z možem Carlom. Ta je 2015. umrl le tri dni pred svojim 101. rojstnim dnevom. Odšel je, a spomini so ostali. Z njimi je bilo prežetih več sto dekorativnih kosov iz vseh mogočih časovnih obdobij, ki jih je umetnica kot v zelo premišljeno zasnovanem sračjem gnezdu zbrala tam visoko nad mestom, ki nikoli ne spi.

Par se je spoznal leta 1947 in imel burno romanco ter se poročil manj kot pet mesecev po prvem zmenku. Skupaj sta potovala po svetu in nabavljala materiale za svoje podjetje. Njuno desetletja trajajočo romanco je leta 2014 ovekovečil tudi dokumentarni film Iris. V pogovoru za revijo People je Iris Apfel pet let po njegovi smrti povedala, da je del tega, kar navdihuje njeno ustvarjalno delo, razmišljanje o njenem "lepem zakonu" in Carlovi spodbudi.  

Nekaj več kot mesec dni po njunem prvem zmenku je Carl na zahvalni dan zasnubil Iris, čeprav je prstan dobila šele za božič tistega leta. V dokumentarcu hitro postane jasno, da se je par privlačil vse od začetka – in delil izredno piker smisel za humor. "Nekaj je bilo na njej, kar me je takoj prevzelo," je dejal on. Iris ga je pobožala po roki in rekla: "Mislila sem, da je kul in da je ljubek in kuhal je kitajsko, tako da nisem mogla najti boljšega." V pogovoru za The Guardian je Iris Apfel povedala, da je vodenje Old World Weavers pomenilo, da sta nenehno potovala, kar je del razloga, zakaj nista imela otrok. "Ne maram, da ima otrok varuško, tako da te nisva nameravala iskati, ampak tudi imeti otroke je kot protokol. Na maram, če se me tlači v škatle," je dejala.

Njen dom je bil vesolje zase.  Desno od vhodnih vrat je postavila kamniti knjižni polici in ju napolnila z umetniškimi knjigami. Sredi stanovanja je bahavo po pozornosti klical baročno okrašen steber, ob njem veliko starinsko ogledalo, na drugem koncu umetniške upodobitve psov iz 18. in 19. stoletja. V spalnici sta stala iz lesa izrezljan relief francoskih gora in kipec psa, ki drži pladenj z nakitom. Stoli, ki še danes stojijo v stanovanju, so starinski, francoski, ob stenah je postavila skrinje iz Ženeve, kipce svetnikov iz Mehike in še cel kup drugih imenitnih reči. "Košček sem, košček tja," je rekla. Veliko je potovala v Evropo, najprej kot lastnica lastnega podjetja, ki se je ukvarjalo z opremljanjem prostorov, kasneje pa s Carlom, kot solastnica podjetja Old World Weavers, ki se je ukvarjalo z izdelavo in restavracijo starega, arhivskega tekstila. Še posebno ljubo ji je bilo blago iz zlatega damasta in tisto, ki ga je potiskala z warholovskim vzorcem padajočega denarja.

Devetkrat opremila Belo hišo

Opremljanje prostorov ni bilo njena prva strast. Sredi štiridesetih let minulega stoletja si je obetala modno kariero, a se ji je ta malce zataknila v grlu, ko je za ušivih 15 dolarjev na teden dobila službo pri modni reviji Women's Wear Daily, kjer je ugotovila, da njen napredek ovirajo urednice, ki so "prestare, da bi zanosile, in premlade, da bi umrle". Ljubezen do pohištva je v njej prebudila sodelovanje z bogato žensko, ki je oddajala apartmaje. "Ta gospa ne bi znala opremiti niti škatle za čevlje, zato je za pomoč prosila mene," se je spominjala. Vedno je imela izjemen talent, da je iz kupa šare izvlekla zaklade. Pogosto je obiskovala bolšjake in vrtne razprodaje ter tam kupovala že zdavnaj odpisano pohištvo in blago. Kar je v času druge svetovne vojne bil pravi izziv. "Takrat mi je postalo jasno, da sem našla svoje poslanstvo. Notranje oblikovanje mi je pisano na kožo," se je leta kasneje spominjala, še vedno v nekoliko vznesenem tonu.

Sama sebi je bila najboljša reklama. Ker je bila domiselno oblečena, so ljudje hitro pomislili, da najbrž zna tako opremiti tudi sobo ali dve. Slavo sta ji prinesla poigravanje s starim pohištvom, ki ga je z veliko truda osvežila, zbrusila in sveže polakirala, ter ljubezen do kombiniranja barv. Kompromisov pri svojem delu ni sklepala. Povod za ustanovitev podjetja je bilo iskanje blaga, ki ga ni našla v nobeni prodajalni. Pa ga ja naredila sama. Vzela je novo in naredila tako, da je bilo videti staro, kot iz časov Napoleona.

Na moževo srečo je raje imela umetne diamante kot prave. "Na minimalizem ne dam nič. Če bi že nosila diamante, bi ti morali biti tako veliki, da z njimi ne bi upala stopiti iz hiše," je pojasnila. Svoj modni slog je opisala izrazom "geriatrična starleta". Na cene se je požvižgala. Kljub izjemnemu bogastvu, ki si ga je prislužila, je na potovanjih rada obiskovala tržnice. S tiste v Barceloni je prinesla dve odštekani ženski torbi, za kateri je skupaj plačala manj kot 50 evrov. Med svoje največje trofeje je štela opremljanje Bele hiše. Sodelovala je s soprogami kar devetih ameriških predsednikov - Trumana, Eisenhowerja, Kennedyja, Johnsona, Nixona, Forda, Carterja, Reagana in Clintona. "Delo ni bilo težko, saj smo prostore poskušali opremiti čim bolj prijetno, človeško. Dokler ni prišla gospa Kennedy. Ta je najela tudi nekega znanega francoskega oblikovalca, ki je hišo po francosko načičkal do neprepoznavnosti. Kasneje smo vse skupaj morali vreči ven. Zelo rada pa sem sodelovala z gospo Nixon. Očarljiva dama," je pripovedovala svoje zgodbe ta ženska tisočerih reči.