
Politični zaporniki so nekoč nekaj veljali. Tudi v družbenem spominu o poti do slovenske neodvisnosti igrajo politični zaporniki eno ključnih vlog. A pred 30, 40 leti je bilo političnih zapornikov precej in v nekem obdobju so postali skoraj del normalnosti, se spomni Matevž Krivic časa šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1984 je šel v Beograd na sojenje šesterici, v Sloveniji se je leta 1988 pridružil Odboru za varstvo človekovih pravic. Ta je bil ustanovljen nekaj dni po junijski aretaciji četverice JBTZ, ki so jo jugoslovanske oblasti obtožile razkritja vojaških skrivnosti. "Čutili smo, da je čas, da je treba nekaj narediti, in ni bilo dvoma, na kateri strani si," se je upokojeni ustavni sodnik in neuklonljivi borec za spoštovanje pravic najbolj ranljivih poskušal spomniti tedanjega trenutka. "Jasno je bilo, da je bil sistem v popolni krizi. Pravne države ni bilo in vse je bilo jasno," našteva, da se je civilna družba proti oblastnemu pregonu in zatiranju tedaj borila s pisanjem peticij in z ustanavljanjem odborov. "Šlo je za vrenje, ko je režim propadal in vsi ti pojmi, tudi politični zaporniki, so imeli specifičen prizvok." A Matevž Krivic pravi, da situacija tedaj ni primerljiva z današnjo, ko imamo v moderni pravni državi, v demokraciji zapornike, ki so za zapahi zaradi svojih političnih prepričanj in političnega delovanja. "To je drugačen problem. Tako imenovani svobodni svet naj bi ne nazadnje omogočal azil ljudem, za katere je politično preganjanje eksistencialno vprašanje."
A tako imenovani svobodni svet spreminja svoj obraz. Afganistanski prosilec za azil, ki je zdaj našel zatočišče v Barceloni, zna povedati, kako je od odločevalcev slovenskega notranjega ministrstva slišal, da če ga v domovini preganjajo zaradi njegove glasbe, lahko to pač preneha ustvarjati in igrati. Po tej logiki se lezbijkama tudi ni treba držati za roke na ulici in aktivistom ni treba aktivno delovati za drugačen politično-družbeni sistem. Julian Assange je sam odgovoren za svojo usodo, saj je objavil dokumente, ki jih ameriške oblasti označujejo za vojaške skrivnosti. In Chelsea Manning je v samici po lastni izbiri, saj noče govoriti in obtožiti drugih - kar od nje terja ameriško tožilstvo.


Svet Evrope je leta 2012 potrdil definicijo političnih zapornikov, ki je bila oblikovana enajst let prej in je določala, da gre za osebo, ki ji je odvzeta prostost, če je s tem kršena ena temeljnih varovalk, ki jih predvideva evropska konvencija o varstvu človekovih pravic Sveta Evrope, še posebej svoboda mišljenja, vesti in vere, svoboda izražanja, svoboda zbiranja in združevanja;
če je do odvzema prostosti prišlo izključno iz političnih razlogov brez navezave na kakršnokoli kaznivo dejanje;
če so zaradi političnih motivov dolžina odvzema prostosti ali njegovi pogoji očitno nesorazmerni glede na kaznivo dejanje, zaradi katerega je oseba obsojena ali ga je osumljena;
če je zaradi političnih motivov osebi odvzeta prostost pod diskriminatornimi pogoji glede na druge zapornike;
če je odvzem prostosti posledica postopkov, ki so bili očitno nepošteni in se to zdi povezano s političnimi motivi oblasti.
Evropski sistem obljub
Sistem EU v trenutni situaciji kaže neodločen obraz. Sodišče EU je sicer španskim oblastem pojasnilo, da edina institucija vsaj formalnega demokratičnega odločanja v EU - Evropski parlament - ni in ne more biti talec arbitrarnih odločitev španskih oblasti: osebe, izvoljene na volitvah za Evropski parlament, pridobijo mandat, ko prejmejo določen del glasov državljank in državljanov Evrope. Z mandatom pridobijo tudi imuniteto, ki ščiti delovanje parlamenta, in je lahko poslanki ali poslancu odvzeta le na predviden način z glasovanjem v parlamentu EU. Tako sta svoj mandat v tem mesecu končno nastopila katalonska politika, ki jima Španija želi soditi, Carles Puigdemont in Toni Comin, prazen pa je ostal sedež Oriola Junquerasa, ki je v španskem zaporu, četudi mu imuniteta nikoli ni bila odvzeta na predpisan način.
“Možnosti, ki smo jih imeli, ne morejo biti razglašene za zgolj enkratne in zdaj nemogoče”

Dobro jutro in srečno!
V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Eric Hauck delal kot novinar. Pisal je o vojnah na Balkanu, bil je v okupirani Palestini in poročal iz Južnoafriške republike na poti izpod apartheida. Leta 1994 je srečal nekdanjega obsojenega terorista, enega najbolj prepoznavnih političnih zapornikov Nelsona Mandelo. "Tudi v vladi palestinskega voditelja Jaserja Arafata so tedaj sedeli številni nekdanji politični zaporniki," se spomni razmer, ki so se do danes v okupirani Palestini le še zaostrile, z vse več civilisti za rešetkami. A danes je na drugi strani Sredozemlja za zapahi tudi njegov prijatelj, nekdanji zunanji minister Katalonije, Raül Romeva.

“Verjeli smo, da so ljudje končali v zaporu, ker so bile demonstracije in so udarili policiste. Nismo upoštevali možnosti, da so bili poslani v zapor zaradi vladajoče ideologije”