Zgornji naslov se vam mogoče zdi znan. Seveda, saj sploh ni treba seči kam daleč v spomin. Objavljen je bil pred tremi tedni. Le da ga je urednica Večerovega Podstrešja Glorija Lorenci nadaljevala z … na rimsko pomlad. Iz arhiva je namreč izbrskala odlomke iz natančno pol stoletja stare reportaže o uradnem obisku predsednika Tita v Rimu in Vatikanu, pri takratnem papežu Pavlu VI. In urednik sobotne priloge Rok Kajzer me je na svoji časovnici na facebooku zbadljivo podrezal, kdo neki bi utegnil biti avtor te reciklaže. Jasno, da sem avtorstvo pripoznal. Celo godilo mi je, ker se je izkazalo, da sem pred 50 leti kot petindvajsetletnik počel tako pomembne reči, da so vredne ponatisa.
Že v odlomku iz Podstrešja sem zapisal, da so me po vrnitvi iz Rima spraševali po ocvirkih, ki da niso za v časnike, torej česa nisem omenjal v dnevnem poročanju. Podobno se je ponovilo tudi med komentarji pod Kajzerjevo objavo: "Zanimajo me razni spomini, zaupni najbolj." Kot takrat tudi zdaj odgovarjam, da pri poročanju nisem nikoli ničesar zamolčal. No, mogoče kdaj kaj malega. Dejstvo je, da si je Večer že od nekdaj lahko privoščil nekaj več, saj ni bil tako na očeh vselej budnih iz pristojnih služb, kot so bdeli nad osrednjimi mediji. Tako sem navedel, da smo poleg drugih poročil iz Vatikana kot ekskluzivno novico na naslovnici objavili: "Bo papež obiskal Jugoslavijo?" Takrat vira tega odmevnega zapisa nisem navedel. Zdaj lahko razodenem, da mi je možnost obiska prišepnil Drago Klemenčič, takratni doktorand na Lateranski papeški univerzi in urednik Družine, skratka zaupanja vreden možakar. Sicer žal že blagopokojni duhovnik. Dobre kolegialne odnose sva ohranila tudi pozneje, ko je postal prvi urednik verskega programa na Televiziji Slovenija. Čeprav nas je papež obiskal šele četrt stoletja po njegovem namigu, in to ne Pavel VI., ampak Ivan Pavel II. In to ne v Jugoslaviji, ampak v osamosvojeni Sloveniji.
Če bi že brskal po svojih zgodnjih delih in iskal nastavke za zaupne spomine, bi se verjetno vrnil vsaj za nekaj mesecev v leto 1970. Takrat sem kot posebni dopisnik iz Beograda spremljal obisk ameriškega predsednika Richarda Nixona. Pri tej moji prvi zunanjepolitični izkušnji je še najbolj zanimivo, da so mi jo uredniki (glavni Milan Filipčič, odgovorni Drago Simončič) zaupali kot pripravniku. Res pa je, da moje sodelovanje z Večerom sega v čase, ko je bilo uredništvo še v Maistrovi ulici, torej pred letom 1963. To letnico omenjam, ker se z njo konča dosje, ki ga je o meni vodila Služba državne varnosti (SDV/Udba), in to od osemletke naprej. Tako je vsaj razodevalo tistih nekaj listov, ki so jih razgrnili pred menoj na ministrstvu za notranje zadeve, ko sem leta 1992 zahteval vpogled v svoj dosje. Kam je izginilo nadaljevanje? Če se je o mladoletniku nabralo pet gosto natipkanih listov, koliko kilogramov podatkov se je nakopičilo pozneje? Kje so podatki o moji dejavnosti v letih, ko sem počel kaj relevantnega - med šolanjem na gimnaziji in fakulteti pa v službi tako na Večeru kot pozneje na televiziji? Korektni uslužbenec je samo skomignil z rameni. Vaši domišljiji prepuščam ugibanje o usodi nedvomno zaupnega dela gradiva, iz katerega bi lahko črpal v resnici zaupne spomine. Kakšen poznavalec bo razložil, da je SDV ob zamenjavi oblasti izbrane dosjeje na veliko uničevala. Ker sem očitno bil med izbranci, menda ne pričakujete, da se bom razkril zdaj, ko me glavna naloga še čaka.
