(POGLED IZ PENZIONA) V osami smo z nami

Hudiča, hotel sem pisati o starizmu, ki bi mu lahko rekli tudi staromrzništvo, o pojavu, ki ga je v tej ugledni prilogi Večera nedavno v pogovoru z Glorijo Lorenci razkril dr. Zvezdan Pirtošek, pa ti pride ta virus, ki se povsem sklada s problemom: najbolj nevaren je starejšim in starim ljudem.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Profesor Pirtošek je napovedal, da se bo delež starejših ljudi zlasti v razvitih družbah še povečeval, koronavirus pa kot da ga hoče zanikati. Ampak o virusu ne bom: je že dovolj, saj živimo v stalnem strahu pred njim. In v karanteni!
Čeprav zapečkarstvo že obvladam, prav zdaj, ko je samoizolacija zakon, razmišljam o akcijah. O takšni, kot smo jih pred davnimi leti občasno izvajali in z njimi plenili pozornost bralcev. Tega seveda ni več, zamenjali so jih senzacionalizem in lažne novice. "Akcije" so bile nekakšna novinarska podzvrst, njihov prvi mojster pa je bil Tone Fornezzi - Tof s svojo ekipo. Na Titovi, zdaj Dunajski v Ljubljani, so denimo sredi ceste razgrnili šotor, postavili nekaj opozorilnih tabel in se delali, da nekaj delajo, v resnici pa so skriti sredi najhujšega prometa lokali pivo, kartali in čakali, kdaj jih bo prišel kdo vprašat, kaj za vraga tam počnejo. Tega seveda niso dočakali. Ali pa so šli s kombijem v pisarne nekega urada in tam pobrali vse pisalne stroje, češ da jih morajo nujno pregledati. Pisarniško osebje se jih je raje znebilo, kot jih čez nekaj ur sprejelo nazaj, ne vem pa, kako se je skupaj s svojimi šefi počutilo, ko je o tem bralo v časopisu.
Ko je mene zagrabila "akcija", sem se denimo v takrat izjemno naphanem božičnem času, ko so se kolone jugoslovanskih in turških zdomcev vračale domov, za nekaj ur pridružil carinikom. Ali pa sem bil kondukter na lokalnem avtobusu, se denimo vozil s fičkom gor in dol po Gosposki in Jurčičevi, ki sta bili takrat še edini zaprti ulici za promet v Mariboru. Ljudje so se obzirno umikali, nihče ni protestiral, in ko sem končno zagledal nekega miličnika in hotel videti njegovo reakcijo, se mi je, tik preden sem ga dohitel, izmuznil v Zamorca. Spet drugič sem šel prosit bencin: pomagala mi je Silva Šeruga in na stari cesti proti Ljubljani sva nekje pri Hočah avto obrnila ter začela ustavljati avtomobile, ki so prihajali v smeri Maribora. "Iz Ljubljane se peljeva, pa sva tik pred domom ostala brez bencina. Bi nama lahko …" Seveda, ni problema, bencin je bil takrat skoraj zastonj. Edini problem je bil, ko sem ga s plastično cevjo, ki ji rečemo šlauh, potegnil, da bi ga pretočil v moj rezervoar: s takim početjem sem imel namreč izkušnje le iz prleških kleti, in ko sem krepko potegnil, sem naredil tudi požirek - bencina. Povem vam, da je obupno slabši od vina, pa še spahovalo se mi je po njem ves ljubi dan. Moja najbolj posrečena akcija pa je bila, ko sem smučal po Mariboru. Ne sicer tako, kot desetletja kasneje Filip Flisar, a vendar. Do nerazpoznavnosti sem se zavil v smučarsko oblačilo, kapa do oči, nato očala, debel šal čez usta, si nadel smuči (takrat je bil pozimi še sneg, tudi na pločnikih) in ajde. Od kolodvora sem v beograjščini vpraševal mimoidoče, kje je Pohorje. Da ni tako blizu in da moram na avtobus, so me prepričevali, jaz pa, češ, če pa piše, da je tik nad Mariborom in da sem se prišel rekreirat, ne pa vozit z avtobusi. Ja, prijazni so bili, razen nekoga, ki mi je s prstom pokazal Piramido in rekel: "Pohorje!" Vzdržal sem do Grajskega trga, dalj nisem mogel, preveč mi je šlo na smeh.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta