V zadnjih letih kaže, kakor da smo v dvomih: če je bil včasih cvet ali pogostitev ob mednarodnem dnevu žensk nekaj samo po sebi umevnega (no, tu in tam tudi s kakšnim pretiravanjem), smo zdaj oboji, moški in ženske, skoraj v zadregi. Bi čestitali ali ne? Bi pokazali pozornost vsaj z omembo praznika - ali pa je tako in tako jasno, da imajo ženske danes enake možnosti in pravice kot druga polovica človeštva, in se je treba ukvarjati z drugimi problemi, ki jih nikakor ne zmanjka?
Res je že dolgo tega, a se še spomnim, s kakšnim veseljem in vznemirjenostjo sem, šolarka, mami ob mednarodnem dnevu žensk prinesla dišeč pomladni šopek. In jo s pozornostjo razveselila. (To, razveseliti koga s pozornostjo, se mi zdi še danes eden najlepših občutkov.) Šele veliko pozneje mi je postalo jasno, s koliko skrbmi in obveznostmi se je moja mama (in mnoge poleg nje) še ubadala po osmih urah dela v službi. Potem so se le pojavili pripomočki, ki so nekoliko olajšali gospodinjske skrbi, in gospodinjsko delo se je v družinah začelo deliti. Naenkrat je bilo na fakultetah po Sloveniji vpisanih celo več deklet kot fantov, ženskam so bili na voljo vsi poklici, sčasoma tudi vodilne in tu in tam celo direktorske funkcije, in v politiki so bile, kljub nekaterim pomislekom in dvomom, sprejete kvote, ki omogočajo enakopravnejšo zastopanost spolov tudi v politiki, "umetnosti možnega".
Moški? Ženske? Ljudje nosimo v sebi različne kombinacije genov in osebnostnih lastnosti; res tudi arhetipe. Nekateri mislijo, da je celo več razlik med individui kot na splošno med spoloma. Danes kakšna ženska z lovom sama preživi v divjini na Aljaski.
Na eni strani impresivni dosežki, na drugi še vedno žrtve nasilja.
