Pisati Pogled iz penziona je prav zabavna reč. Urednik ničesar ne narekuje, prepušča nam izbiro teme, če kdaj ob kakšnem pisanju malce privzdigne obrvi ali zmaje z glavo, pisci tega niti ne vidimo. Zaupa nam. In gotovo ve, da smo včasih v dilemi, o čem naj pišemo. Naj se usajamo nad našim mestom Mariborom in vsem, kar nam ni všeč? Naj kaj pohvalimo? Naj se lotimo kakšne svetovne teme, o kateri vsi vse vedo, pa še mi pristavimo lonček? Naj politiziramo o domačih temah? Naj čakamo do zadnjega in se v hipu odločimo, o čem bomo bralcem predstavili svoj penzionistični pogled, svoje mnenje?
Ob vsej politiki, ki nas obdaja in nam daje misliti, mene tokrat preveva povsem človeška tema. Zadnje tedne nekoliko pozabljena, a prej ali slej se z njo srečamo vsi. Zdravstvo. Reforma je nekam poniknila, v ospredju so druge teme, a ko se znajdeš v bolnišnici, ti je ta tema še kako pomembna. Zdravstvo, ne reforma.
Ne razmišljaš o aferah, ki vsake toliko vznemirijo javnost. Ni časa in ne volje za kaj takšnega. In tudi ni bilo razloga, če se navežem na lastno izkušnjo. Tri tedne ležanja v mariborski bolnišnici, na oddelku, na katerem tisti, ki se tam znajdejo, težko sami kaj naredijo zase. V veliki meri so odvisni od osebja, medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Da zdravnikov niti ne omenjam. Oddelek, na katerem je uspeh, ko se lahko sam umiješ kar na postelji, z umivalnikom v naročju in namiljenimi krpicami v rokah. Ker ne moreš do umivalnika v sobi, kaj šele do kopalnice. In si presrečen, ko po 14 dnevih zmoreš s pravim pripomočkom sam na stranišče. Ko spoznaš, da je uspeh, ko končno zmoreš nekaj, kar je sicer samo po sebi umevno.
Ko te zdravniki vsako jutro opogumljajo in ukrepajo takoj, ko se pokaže, da bi kaj lahko šlo še bolj narobe. Ko jim ni težko odgovoriti na katerokoli vprašanje, četudi je odgovor lahko samo ta, da nečesa ni mogoče tako hitro popraviti, kot se lahko "pokvari". In ko sta včasih dovolj že prijazen nasmeh in tolažba "saj bo vse v redu".
Spominjam se medicinskih sester in tehnikov, ki čez dan in sredi noči nosijo nočne posode, dajejo zdravila, prihitijo, ko pozvoniš, ker nekaj potrebuješ. Brez nejevolje, večinoma z nasmehom in prijazno besedo. Ko se ob prošnji skušaš opravičiti, dobiš odgovor, da so tam zato, da pomagajo. Tudi čez dan se dogaja. Kahla pod zadnjico, prevezovanje ran, zdravila, injekcije, na srečo vsaj pomoči pri hranjenju nisem potrebovala. In nekega dne še presenečenje. Skodelica kave. Ker je nekdo slišal, ko sva se z bolnico na sosednji postelji pogovarjali o kavi, do katere nisva mogli. In sva jo dobili, ne da bi prosili zanjo.
Nekdo morda poreče, da tako mora biti. A ko si tri tedne vezan na bolniško posteljo in omejen pri gibanju, se zaveš, kaj pomenijo prijazna in spodbudna beseda, nasmeh, tudi kakšna duhovita pripomba ali klepet z zdravnikom ali drugim osebjem. In si zaželiš, da bi šla zdravstvena reforma tudi v smeri, da bi vsi, ki imajo opravka z bolniki, bili za to tudi pošteno plačani.
Še posebno v javnih ustanovah. Ker v teh nihče ni plačan za nasmeh. Hvaležnost pacientov sicer nekaj pomeni, a od lepih besed se ne da živeti.
