Včasih se sprašujem, ali je znak staranja tudi to, da s privzdignjenimi obrvmi in široko razprtimi očmi gledam v neko “znano” Slovenko ali “znanega” Slovenca, katerima se je po pisanju spletnih portalov zgodilo nekaj tako zanimivega, da je o trem nujno obvestiti javnost. WTF je to, se sprašujem in mozgam in potem me striček Google tu in tam razsvetli.
Izvem, da je srečna ločenka znana Slovenka (morda jo poznajo v Ljubljani in okolici), da je neki “znani” par, ki nekaj objavlja po spletu, v hiši uredil novo kuhinjo, spet tretji, kao znani, pa je nekje srečal nekega znanega pevca, ga ogovoril in zdaj na dolgo in široko vesoljno slovensko javnost obvešča o tem.
OK, postarala sem se, ljudje, ki so bili na sceni v mojih časih, so s te že skorajda izginili. Ampak nekaj bi nam pa z novodobnimi bolj ali manj znanimi in nekdanjimi znanimi vendarle moralo biti skupno tudi v teh časih – da ne kukamo v spalnice drugih. A je res tako zelo pomembno, da vemo, zakaj se kdo ločuje, kje se soncu v kopalkah z zapeljivo postavo nastavlja samozvana vplivnica? Je za javnost res tako pomembno, da neki znani ljudje oddajajo svojo prelepo hišo? Se res tako radi naslajamo nad nesrečo drugih ali z zavistjo spremljamo, kakšno hišo ima kdo, kako opremljeno in potem s prikimavanjem odobravamo, da pa otroške sobe ne dovolijo posneti.
Včasih se mi zdi, da je vse to branje o tem, kaj se dogaja drugim, morda beg pred lastnim življenjem, pred lastnimi problemi. Sploh, ko včasih, iz radovednosti, ki izhaja iz poklica, ki sem ga opravljala več kot 40 let, spremljam še komentarje pod raznimi novicami o znanih. Toliko zavisti, ljubosumja in privoščljivosti je večinoma razbrati, da se mi zdi, da so anonimneži, ki se skrivajo za psevdonimi na vsemogočih portalih, eni taki ubogi, zafrustrirani ljudje, s toliko nakopičenimi problemi v lastnem življenju, da jih več niti razrešiti ne morejo. Ali ne znajo. Pa se potem naslajajo, ker imajo kak problem tudi drugi. Znani, po kakršnemkoli kriteriju že. Samo, da se piše in se pojavi ime.
Ob vsem tem seveda gredo lahko mimo vsi pomembnejši, usodnejši problemi, s katerimi se soočamo in bi jih morali reševati. Tudi s pritiskom javnosti. A nekaterim je še vedno ljubše ukvarjati se z drugimi, od kuhinje do spalnice. Vse dokler ni njihova.
