Skoraj smo že pozabili, kako navdušeno so aprila lani, ko je svet zaradi razglasitve pandemije skoraj obstal, mediji predstavljali satelitske slike, ki so kazale bistveno manj izpustov škodljivih plinov nad gosto poseljenimi in močno industrializiranimi območji sveta, in jasne posnetke Himalaje z velike oddaljenosti. In izvedeli smo, da so bili letalski izpusti zaradi strogih omejitev prometa tisti mesec v primerjavi z letom prej za kar 67 odstotkov nižji. Ta podatek mi pridrvi iz spomina, ko berem o evropskem načrtu, da bi do konca tega desetletja izpuste toplogrednih plinov znižali za 55 odstotkov (v primerjavi z ravnjo v letu 1990) in do sredine stoletja dosegli ogljično nevtralnost. S tem bi ob prizadevanjih v drugih delih sveta skušali preprečiti strašljive scenarije (dolgotrajne suše, dvig morja na poseljene nizke obale in zato prisilne selitve velikih skupin prebivalstva), ki nas po prepričanju številnih znanstvenikov čakajo ob dodatnem segrevanju planeta. So ti načrti, čeprav po mnenju nekaterih še premalo ambiciozni, uresničljivi? Lahko verjamemo v odrešilno moč novih tehnologij brez spremenjenih vzorcev ravnanj in potrošnje?
Te dni, v maju, polnem zelenih pobud in akcij, drobnih, skromnih prispevkov posameznikov, naravnanih "na zeleno", me je kar malo stresel zapis na spletnem portalu MMC, enako kot njegovo avtorico, ki je po dostavi oblačil iz spletne prodaje z obžalovanjem ugotovila, da je bil kup embalaže na koncu večji od kupčka poslanih oblačil. In potem so tu včasih še vračila in menjave, ponovna dostava ... Toda - saj vsak dan vidimo, koliko embalaže (in še kakšnih drugih stvari, ki jih pogosto kmalu zavržemo) bi brez večje škode pogrešali. Je že dobro, če sta riba ali meso v zavoju iz plastike, ampak vsi pladnji, plastične posodice in podstavki, ki že po dveh urah romajo v smeti … In kam potem? V Sloveniji nastane letno 113 kilogramov odpadne embalaže na prebivalca. Količina komunalnih odpadkov, 509 kilogramov na prebivalca, se je v zadnjem desetletju povečala za petino. Na srečo se vse več reciklira, a porabljena je bila energija in pridelani izpusti.
Kljub vsej grozi zaradi nakopičenih plastičnih odpadkov po svetu pa novo poročilo izvedencev omenja pričakovano naraščanje proizvodnje plastike za enkratno uporabo - ob napovedih o razogljičenju v prometu in energetiki je mogoče nafto in plin porabiti za dodatno plastiko za enkratno uporabo! V zdravstvu in različnih laboratorijih je danes nepogrešljiva, a vprašanje je, ali bo ostala le tam. Naj odloča vsak posameznik, proizvajalec, trgovec po svoji presoji ali bodo za več racionalnosti potrebna dodatna pravila ali pritiski?
Pred mnogimi leti, ko se je svet povsem vrtel okoli nafte, ki je pomenila ogromno moč in vpliv, me je presenetil podatek iz ameriškega tiska, da so tudi nekateri poslovneži iz bogatih naftnih držav menda pogledovali proti sončnim celicam, tedaj še v zametkih - za vsak primer, če bi zaslužki z nafto začeli postopoma usihati. Kako daljnosežen razmislek. Vendar pa tudi izdelava močno izboljšanih panelov za sončne elektrarne, ki zdaj rasejo na strehah in travnikih, ali potrebnih materialov za vetrnice na drugi strani terja velik energijski vložek in povzroča izpuste, tačas predvsem na drugi strani planeta. Lahko da bo prehod na nove vire energije zahteval še večje vložke od zdaj pričakovanih. In da bo prinašal pretrese v premogovnih regijah. A tudi naftno dobo so, če se spomnimo minulih desetletij, spremljali številni šoki, mar ne?
