(PODNEBNE PRIČE) Branko Majerič, kmet: Nikoli se ni zgodilo to, kar se je letos

Podnebno pričevanje iz prve vrste. Ker podnebne spremembe niso nekaj, kar se dogaja drugim, ampak tukaj in zdaj, povezujemo statistike in napovedi klimatskih modelov z zgodbami ljudi.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Branko Majerič, podnebne priče

Ob glavni cesti, ki pelje skozi vasi občine Gorišnica, se kar vrstijo table z napisom Kmetija. Mi se ustavimo pri kmetiji Majerič, kjer na naslovu Moškanjci 23 kmetujejo že zelo dolgo. "O naši kmetiji obstajajo podatki za 400 let nazaj," nam je povedal Branko Majerič, ki tukaj kmetuje že od svojega 12. leta. V vseh teh letih dela na zemlji je pridobil veliko izkušenj in doživel tudi naravne nesreče, ki so uničile delo celega leta, a kot pravi, so spremembe najbolj izrazite zadnjih nekaj let.

"Zadnjih pet let so spremembe res velike in nepredvidljive. Nikoli se še ni zgodilo, kar se je letos, da smo žita želi že v začetku junija. Če pogledamo zimo, so zelo redka obdobja, ko imamo dlje časa temperaturo okoli minus 5 ali minus 10 stopinj. To pomeni, da imamo več škodljivcev, in vprašanje je tudi, če bomo čez desetletja še vedno lahko pridelovali iste kulture, kot jih danes. Kdo pa lahko zatrdi, da ne bodo čez sto let na Ptujskem polju uspevale oljke in citrusi," razmišlja. Majeričevi obdelujejo 35 hektarjev njivskih površin. Nekaj imajo svoje zemlje, nekaj je imajo v najemu. Ukvarjajo se s pridelavo zelenjave in drugih poljščin, predvsem česna in čebule. Imajo tudi certifikat za pridelavo ptujskega lűka. 

Spremembe so danes tako hitre, da jim ne moremo slediti. "Včasih smo košnjo načrtovali za teden dni naprej, danes ob tako nepredvidljivih vremenskih napovedih to ni mogoče. Ali pa se temperature nenadoma tako zvišajo, da nekega dela sploh ne moremo opraviti," razmišlja in izpostavi spravilo čebule. "Zadnjih pet let se nam dogaja, da moramo pobiranje okoli 11. ure dopoldne ustaviti, ker ljudje enostavno ne zdržijo več na vročem soncu, ko je 35 stopinj Celzija in več. S pobiranjem zato začenjamo zelo zgodaj ali pozno popoldne in delamo do teme. Taka temperatura seveda vpliva tudi na rastlino. Pregreto čebulo je treba ustrezno ohlajati, zato so nujna hladna skladišča." Na količino pridelka pa najbolj vpliva toča. "Tudi če je potem preostanek leta idealen, lahko toča v celoti uniči ves pridelek čebule," pove Majerič in doda, da se je kmetom najtežje prilagoditi ravno tem nihanjem količin, ki jih letno pridelajo. "Ne moremo reči, da je pridelka generalno manj, lahko pa rečemo, da so letine zelo različne. Eno leto je veliko čebule, naslednje leto pa pol manj ali nič."

Prilagajati se je treba izredno hitro in letos so po Majeričevih besedah prvič zaznali, da bi lahko v enem letu na isti površini vzgajali dve poljščini. "To je bilo včasih praktično nemogoče. Ker se spomladi hitro segreje, lahko rastline hitro posejemo. Po drugi strani te rastline predčasno dozorijo in če imamo dobre tehnologije, te v svetu že obstajajo, lahko v drugem delu leta posejemo še rastline, ki imajo rastno dobo od 60 do 80 dni, in pridelek v oktobru normalno pospravimo." Kot primer izpostavi poletno sojo, ki sicer v tem obdobju ne da tako velikega pridelka kot glavna rastlina, a nekaj ga je. "Prazna kmetijska zemlja je v času klimatskih sprememb smrt, pa večina kmetov še vedno dela tako."

Pri Majeričevih so se na klimatske spremembe odzvali že leta 2000, ko so začeli uporabljati tehnike ohranitvenega kmetijstva, ki temeljijo na zmanjšanih posegih v tla, ohranjanju stalne pokritosti površin in kolobarjenju. Tak pristop zmanjšuje uporabo kemičnih sredstev in omogoča zemlji, da se zdravi sama. "Razumeti moramo, da brez spremembe načina obdelave zemlje dolgoročno ne bomo preživeli. Ni dovolj, da skrbimo le za današnji pridelek, ohranitveno kmetijstvo je odgovor za prihodnje rodove," pravi. Na kmetiji so tako opustili globoko oranje in se odločili za minimalno obdelavo, saj ugotavljajo, da tako obdelana tla lažje zadržijo vlago in se bolje obnašajo v stresnih vremenskih razmerah. To zanje pomeni manj dela, manj stroškov za gorivo in mehanizacijo ter večji pridelek, saj rastline lažje prenesejo podnebne strese.  

Ohranitveno kmetijstvo je v svetu že dobro znano. Izvajajo ga v več kot 100 državah, skupno na več kor 200 milijonih hektarjev, a Evropa je med celinami na predzadnjem mestu. V ohranitveno kmetijstvo je vključenih od pet do sedem odstotkov zemljišč. "Ne samo kmetje, do takega načina kmetovanja sta pri nas zadržani tudi politika in stroka. Glavni razlog za to vidim v industriji kmetijskih strojev v Evropi, ki lahko tako funkcionira le zaradi evropskih subvencij," je prepričan Majerič. To, da želi Evropa zdaj povečati ekološko pridelavo na 25 odstotkov, se mu zdi nesmisel in pretveza za to, da bodo na ostalih 75 odstotkih površin še naprej lahko delovali na industrijski način, ki pa ni več učinkovit. "Ukvarjati bi se morali s tem, kako spremeniti ta del proizvodnje, ne pa kako povečevati ekološko kmetijstvo, ki - roko na srce - nikoli ne bo pridelalo dovolj hrane za naše potrebe."

A kot je še prepričan Majerič, smo v Evropi nekatere stvari tako posvojili, da enostavno sploh ne pomislimo, da bi lahko delali drugače. "Vsi verjamemo, da mora biti njiva obdelana kot srajca in zlikana do robov. Da bi na njivi pustili ostanke pridelka in je ne bi preorali, je nesprejemljivo. Prav to nas pelje v pogubo." Po drugi strani so še ne tako dolgo nazaj naši dedki in babice po spravilu pšenice takoj zasadili repo. "Danes pa pač čakamo. Čakamo na politiko, ki bo rekla, dajte nekaj posejati, mi pa vam bomo za to plačali. To so nesmisli."

Čeprav je bil pred 50 leti pridelek pol manjši, nam danes to nič ne pomeni. Danes je znanost prišla do tega, da lahko pridelamo tudi 20 ton pšenice na hektar. "Pa je to vzdržno," se sprašuje Majerič. Seveda se strinja, da je na določenih površinah to mogoče, nesprejemljivo pa se mu zdi, da bi to bil cilj. "Saj zdaj že vsi ugotavljamo, da neprestana ekonomska rast, ko se krivulja nič ne obrne navzdol, svet vodi do kolapsa. Na področju kmetijstva so to že marsikje ugotovili. Mi še ne in težko sprejmem, da je Evropa, ki je celo odkrila nekatere dele sveta, danes v tako velikem zaostanku."

(PODNEBNE PRIČE) Dušan Mikl, gasilec: "Najbolj trpijo najrevnejši, ki že tako nimajo. To res zaboli"

* Naslednjič bo podnebno zgodbo pripovedoval Beno Skok, vinar in sadjar

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta