Oddaljenost od enakosti spolov: Kaj je istanbulska konvencija in zakaj jo potrebujemo

Sledenje temu cilju poteka po polžje, v strankarski politiki pa ni konsenza, kako se lotiti tako resne problematike, ki se po zgledu Poljske in Madžarske vedno bolj izrablja tudi za nabiranje političnih točk. Tako se sicer bližamo enakopravnosti med spoloma, a smo od enakosti, kot opozarja stroka, še krepko oddaljeni.
***
Državni zbor je 19. decembra 2014 skoraj soglasno, z 80 glasovi za in 1 proti, glasoval za ratifikacijo tako imenovane istanbulske konvencije, ki nosi polno ime Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. To se je zgodilo tri leta po njenem podpisu v Istanbulu. Med drugim je za ratifikacijo takrat družno s svojimi strankarskimi kolegi glasoval tudi poslanec stranke SDS Branko Grims, ki je nedavno tvitnil, da bi bilo od konvencije treba odstopiti. Njegova sporna in z lastnim glasovanjem očitno kontradiktorna objava je pričakovano razburila številne, ki se zavzemajo za zaščito žensk in otrok pred nasiljem ter čim hitrejšo implementacijo konvencije v slovenski pravni red in družbena razmerja. Sprejemanje določil konvencije tako ali tako že poteka po polžje, saj smo šele zdaj, več kot pet let po ratifikaciji, v debati o enem od osnovnih postulatov zaščite žensk pred spolnim nasiljem: pravno definicijo posilstva, ki bi presegla model prisile, pri katerem je breme dokazovanja znakov branjenja pred napadom na žrtvi in ne pridobitve privolitve v spolno dejanje povzročitelja.
Takšne izjave iz vladajoče stranke in njeno politično ter ideološko približevanje tako imenovani višegrajski skupini z najbolj močnima članicama Madžarsko in Poljsko, kjer so pravice žensk in raziskovanje neenakosti spolov neprestano deležni napadov konzervativnih, skrajno desničarskih vlad, sejejo dvom o tem, kako iskreno in učinkovito se bo država tega lotila v prihodnje. Kot kaže raziskava strankarske politike v navezavi na enakost spolov, ki jo je leta 2018 opravil Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES) in ki jo podrobneje predstavljamo v drugem delu prispevka, pa k upočasnjevanju procesa izenačevanja spolov nikakor ne prispeva zgolj vladajoča stranka ali koalicija, temveč se večina slovenskih političnih strank k tem vprašanjem obrača v veliki meri deklarativno, nesistematično in nepovezano.

Cilj: Evropa brez nasilja nad ženskami in v družini

Poglejmo za začetek, k čemu se je s podpisom zavezala Slovenija. Glavni cilj konvencije je "ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in brez nasilja v družini". Zato tovrstno nasilje prvič eksplicitno priznava kot kršitev človekovih pravic in kot obliko diskriminacije, na podlagi česar države članice kliče na odgovornost, da se v zadostni meri odzovejo nanj. Je najobsežnejša mednarodna pogodba na to temo doslej, ki tudi prva vsebuje definicijo spola: razlika med ženskami in moškimi ni zgolj biološka, temveč obstaja tudi sociološko pojmovanje spola, ki ženskam in moškim dodeljuje določene vloge in vzorce obnašanja, ki lahko prispevajo k temu, da postane nasilje nad ženskami sprejemljivo. Zato "si prizadeva spremeniti pogled in način razmišljanja posameznikov, tako da celotno družbo, predvsem moške in dečke, poziva k drugačnemu odnosu". Poziva tudi k večji enakosti spolov, "saj je nasilje nad ženskami trdo zakoreninjeno v neenakovrednem položaju žensk in moških v družbi, ki ga ohranja kultura tolerance ter zanikanja". Čeprav govori primarno o ženskah, ki so tudi najpogostejše žrtve nasilja, ki ga pretežno izvajajo moški, konvencija podpisnice spodbuja, da določbe uporabijo tudi za zaščito drugih žrtev, kot so otroci, starejši in moški.

Slovenija izrabila pravico do vseh pridržkov za dobo pet let

"Pet let po ratifikaciji smo priča pomislekom o potrebi sprejete istanbulske konvencije, ki bi si jih lahko zamislili zgolj v skupnosti, ki bi z nasiljem nad ženskami v najširšem smislu z vsemi ovirami in preprekami, ki stojijo na poti vsem ženskega spola, uspešno opravila. A z gotovostjo lahko trdimo, da naša družba kot vse ostale družbe sveta ni na tej stopnji razvoja. Ob tem velja opozoriti na dejstvo, da naša pot od podpisa prek sprejetja do implementacije, ki je še vedno v teku, ni potekala gladko. Slovenija je ob ratifikaciji izrabila pravico do čisto vseh pridržkov za dobo petih let, z možnostjo podaljšanja," je pojasnila Ana Pavlič, programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov.
Ob tem je dodala, da nas je konvencija vseeno spodbudila k nekaterim nujnim zakonodajnim spremembam, leta 2016 na primer k dopolnitvi zakona o preprečevanju nasilja v družini: "Ta je opredelila različne oblike nasilja v družini. Določeni so bili ukrepi za zaščito žrtev. Izvajalci storitev v socialnem in zdravstvenem varstvu, izobraževanju in usposabljanju morajo poročati o nasilju. V postopkih je bila prepovedana uporaba alternativnih načinov reševanja spora. Določena je bila vloga nevladnih organizacij pri obravnavi nasilja v družini. Eksplicitno je bilo prepovedano telesno kaznovanje otrok." Izpostavila je tudi lani aprila sprejeto spremembo zakona o kazenskem postopku, ki je omogočila, da se v postopkih upoštevata vidik in potreba žrtev. In opozorila na pripravo resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami za prihajajoče petletno obdobje, katere namen je identificirati slabše delovanje na tem področju in opredeliti cilje in ukrepe za izboljšanje oziroma izvajanje določb istanbulske konvencije.

Ne zgolj enakopravnost, ampak enakost

A sogovornica pri tem poudarja, da konvencije ne smemo zvesti zgolj na doseganje zakonskih parametrov oziroma enakopravnosti, ki je v Sloveniji razmeroma dobro urejena. Ključna težava je v enakosti spolov na vseh družbenih ravneh, zato konvencija kot zavezujoč dokument izpostavlja še dva pomembna in za enakost spolov ključna vidika: "Zavedanje in strinjanje o zgodovinsko neenakih razmerjih moči, ki so do neenakosti med spoli pripeljali. Ter pomen izobraževanja in ozaveščanja najširše javnosti ter strokovnjakov, ki z žrtvami stopajo v kontakt, da ostanke takih neenakosti v naših odnosih, vzgoji, izobraževanju in stikih presegamo. In se tako urimo v življenju v skupnosti, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, nenasilnem reševanju konfliktov in enakosti kot temeljnemu principu vsake demokratične družbe." Tudi ekonomska neenakost in psihično trpljenje sta prvič opredeljena kot posledici nasilja nad ženskami, "kar daje močno zavezo k ozaveščanju in preprečevanju vseh doslej spregledanih oblik nasilja, s katerimi se ženske srečujejo".

Kljub spolnim kvotam manj poslank

IPES je pred dvema letoma na svoji spletni strani objavil raziskavo z naslovom Strankarska politika in enakost spolov, v kateri je pod drobnogled vzel zadnje parlamentarne volitve iz leta 2018. Uvodoma ugotavlja, da se je delež žensk v državnem zboru znižal s 35,6 odstotka (32 poslank) na 24,5 odstotka (22 poslank). In to navkljub uzakonjeni 35-odstotni spolni kvoti na kandidatnih listah in temu, da je bilo na njih 44 odstotkov žensk, kar je največ doslej. "Svoj delež k takšnim rezultatom je zagotovo prispeval naš precej zapleten volilni sistem, ki ne omogoča sestavljanja kolektivne strankarske kandidatne liste, ampak stranke sili, da v volilne okraje postavljajo posamične kandidate, ki v njih najprej tekmujejo za glasove s kandidati in kandidatkami drugih strank, potem pa za izvolitev še s kandidati in kandidatkami na lastni strankarski listi v volilni enoti. Za to, da bi ob uzakonjeni spolni kvoti dosegli spolno bolj uravnotežen državni zbor, bi morali odpraviti volilne okraje in uveljaviti dodatno določilo pri sestavljanju kandidatne liste po sistemu zadrge in uvesti preferenčni glas. Zdi se, da politične volje za to v Sloveniji (še) ni," so pojasnile avtorice pod uredništvom Kaje Primorac.
Največji delež poslank je s 40 odstotki tako kot na predzadnjih volitvah zabeležila stranka SMC, sledi pa ji LMŠ s 30 odstotki. "Za obe stranki velja, da še nimata izoblikovanih močnih strankarskih elit oziroma velikega števila politikov, ki bi jim bilo treba zagotoviti izvoljive sedeže na kandidatnih listah, zato so jih lahko zasedle ženske in bile v takšnem deležu tudi izvoljene. Hkrati sta obe stranki po ideološki usmeritvi sredinski. Ideološka usmerjenost in/ali vrednotna usmeritev strank je namreč še vedno eden od pomembnih pokazateljev odnosa in delovanja strank na področju enakosti spolov."

Razkorak med obljubami in dejanji

Raziskava je analizirala tudi predvolilne programe in odgovore strankarskih kandidatov in kandidatk glede enakosti spolov v naslednjih aspektih: načelno zavzemanje za enake možnosti, reproduktivne pravice žensk (splav, umetna oploditev ...), uvedba spolnih kvot, nasilje nad ženskami, plačna vrzel, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, aktivno očetovstvo, spodbujanje žensk na vodilnih in odločevalskih položajih ter spolni stereotipi. Stranka Desus je v svojih odgovorih omenjala 5 aspektov od 9, v volilnem programu pa ni bilo niti enega; Levica 8 v odgovorih in 5 v programu, v katerem se je tako eksplicitno kot implicitno nanašala na enakost spolov; LMŠ 5 v odgovorih in nobenega v programu; SD 8 v odgovorih in 4 v programu, v katerem se je eksplicitno in implicitno nanašala na enakost spolov; SAB 5 v odgovorih in 1 v programu, v katerem se je zgolj implicitno nanašala na enakost spolov; SMC 4 v odgovorih in 3 v programu, v katerem se je prav tako zgolj implicitno nanašala na enakost spolov; NSi 2 v odgovorih in 2 v programu, v katerem se ni niti implicitno nanašala na enakost spolov; SDS je v svojem programu vsebovala zgolj načelno zavzemanje za enake možnosti in implicitno omenila enakost spolov, v svojih odgovorih pa se ni dotaknila nobenega od aspektov; SNS ne v odgovorih in ne v programu ni vključevala nobenega od naštetih aspektov.
"Med političnimi strankami, ki zasedajo mesta v parlamentu in bodo v prihodnjih letih močno vplivale na javnopolitične odločitve v naši družbi, ne obstaja niti minimalno strinjanje o pomembnosti implementacije tega koncepta na vse ravni naših življenj. V trenutnem sklicu parlamenta imamo tako stranke, ki se za to zavzemajo, kot tudi stranke, ki zavračajo enakost in raje predlagajo enakopravnost, ter celo stranko, ki je napovedala, da je enakost izmišljotina, proti kateri se bodo med svojim delom v našem hramu demokracije aktivno borili. Politični programi, ki smo jih analizirali, so se v večini primerov glede problematike enakosti spolov opredeljevali na načelni ravni, ki bi potencialno omogočala strinjanje čim širšega bralstva oziroma čim širšega števila potencialnih volivcev in volivk. Slednje nas lahko žalosti in skrbi obenem, če vemo, da so zgodovinski procesi zagotavljanja pravic vsakodnevna aktivnost neke družbe in da nam te pravice, ki so bile izbojevane, niso podeljene ne od vedno in ne za vedno. Ob tem naj opozorimo, da bi veljalo v prihodnje pozornost nameniti pojavom vsakršnih diskurzov, ki pod masko sklicevanja na družinske in tradicionalne vrednote ali skrbi za naš narod v sebi skrivajo namero po domestifikaciji žensk in vračanju patriarhalnih vrednot v našo družbo."

Največji razkorak med spoloma v družbeni moči in dostopu do znanja

Raziskava omenja tudi indeks, ki ga je izdelal Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) in na osnovi katerega meri napredek v članicah EU pri doseganju enakosti spolov v razponu od 1 do 100 točk. Pri tem 1 točka pomeni popolno neenakost, 100 pa popolno enakost. Oddaljenost od enakosti spolov meri na izbranih področjih, od katerih je šest ključnih (čas, delo, denar, moč, zdravje in znanje), poleg tega pa upošteva še kazalnika intersekcijske neenakosti in nasilja nad ženskami. V letu 2015 izračunan dosežek znaša na ravni povprečja vseh 28 držav EU 66,2 točke in je v zadnjih desetih letih v povprečju narasel samo za 4 točke. Najvišje je po tem indeksu uvrščena Švedska z 82,6 točke, najnižje pa Grčija s 50 točkami. Slovenija se je z 68,4 točke uvrstila malo nad povprečje EU na enajsto mesto med članicami, njen indeks pa se je v zadnjih desetih letih zvišal za nekaj več kot sedem točk.

"Ena od prioritet slovenske vlade"

Ministrstvo za pravosodje smo povprašali, kakšen je načrt implementacije istanbulske konvencije in uskladitve zadržkov, ki jih je do konvencije izrazila Republika Slovenija v preteklih letih. "Za zdaj ocenjujemo, da umik vseh pridržkov še ni mogoč," so pojasnili. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) pa so dodali, da je "izvajanje istanbulske konvencije ena od prioritet slovenske vlade in našega ministrstva" in da je "Slovenija v zadnjem desetletju na tem področju naredila velik napredek, kar je prikazano tudi v prvem poročilu Republike Slovenije o izvajanju istanbulske konvencije nadzornemu mehanizmu GREVIO".
Nadaljevali so, da se konvencija izvaja na naslednjih področjih: preprečevanje nasilnih dejanj in ozaveščanje strokovne in širše javnosti; zaščita in podpora žrtvam in storilcem nasilnih dejanj; spremljanje zakonskih okvirov; preiskovanje, pregon, procesno pravo in zaščitni ukrepi; migracije in azil. Kar se izvaja skozi različne programe in aktivnosti: leta 2017 in 2018 je ministrstvo sofinanciralo 38 socialnovarstvenih programov, namenjenih preprečevanju nasilja. Med vsemi programi je bilo 22 takšnih, ki uporabnikom in uporabnicam v stiski ponujajo ležišča, 15 svetovalnic in program, usmerjen v preventivo pred nasiljem nad starejšimi. Programi za preprečevanje nasilja so leta 2017 pridobili nekaj več kot 5 milijonov evrov, od tega jim je ministrstvo namenilo skoraj 65 odstotkov sredstev oziroma 3,3 milijona evrov (kar je skoraj 375.000 evrov več kot leto prej), dobrih 20 odstotkov sredstev pa so prispevale občine. Številke so z manjšimi odkloni zelo podobne v letu 2018.
"Ministrstvo poleg tega vsako leto sofinancira projekte nevladnih organizacij, katerih namen je odkrivanje, odpravljanje oziroma preprečevanje neenakosti spolov, spodbujanje enakosti spolov oziroma ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških na političnem, ekonomskem, socialnem, zdravstvenem, vzgojno-izobraževalnem in na drugih področjih družbenega življenja." Pri ministrstvu so izpostavili tudi že omenjeno Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami za obdobje 2020–2025, "ki bo še bolj usmerjena v medsektorsko sodelovanje različnih inštitucij, pristojnih za obravnavo nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Spremljanje izvajanja resolucije bo dolžnost vseh resorjev, ki so nosilci posameznih ukrepov, z dvoletnimi akcijskimi načrti pa bomo natančneje opredelili tudi cilje in ukrepe za njihovo izboljšanje."
Ministrstvo pojasnjuje, da se neenakost v javnem življenju med drugim kaže tako, "da ženske kljub višji izobrazbi manj pogosto zasedajo položaje gospodarskega in političnega odločanja, so pogosteje zaposlene v prekarnih zaposlitvah, prejemajo nižje plačilo, so pogosteje izpostavljene spolnemu nadlegovanju in jih je bistveno manj v tako imenovanih prihodnosti, na primer na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij in umetne inteligence". Ob tem pa opozarja, da se v slovenskem prostoru tako kot tudi drugje po svetu tudi moški v veliki meri spopadajo s spolnimi stereotipi. "Ti se udejanjajo predvsem skozi stigmo koriščenja starševskega dopusta (v Sloveniji to še zmeraj počne manj kot pet odstotkov moških) in delež moških v skrbstvenih poklicih (Slovenija ostaja na enem odstotku moških, zaposlenih kot vzgojiteljih v vrtcu)."