Nagrade za afere

Seveda vem, da afere požirajo resne vsebine in da je proces neustavljiv, ampak vseeno me konkretni dokazi o rapidnem padanju včasih osupnejo. Pred nekaj leti smo medije, ki so vztrajno kršili embargo in objavili imena Prešernovih nagrajencev pred proslavo, obtoževali senzacionalizma. Imeli smo prav. Zdaj ko je upravni odbor Prešernovega sklada poskrbel, da objavimo dobitnike predčasno vsi hkrati, je to bolj ali manj tudi vse, kar ti nekoč prvi mediji objavijo. Če ni škandala, ni smisla.
Včasih je bil naval na nagrajence tak, da si jih je bilo treba za pogovore pravočasno zagotoviti, letos smo v vseh medijih skupaj doslej našteli tri intervjuje z dobitnico nagrade za življenjsko delo Bjanko Adžić Ursulov, in enega ali dva s posameznimi dobitniki nagrad za aktualne najvišje dosežke v umetnosti. (Večerovi intervjuji so všteti.) Ignoranca do nagrajencev si lahko poišče alibije: lahko se izgovori, da so pogovori po spisku rutina ali da ni smiselno, da nas iz vseh medijev v istem času gledajo isti ljudje. Seveda pa za ignoranco do kulture sploh več ne potrebujemo opravičil, niti lažnih ne. Isti obrazi niso nikoli (kontra)argument, če gre za afero. Vseh osem oziroma devet nagrajencev skupaj ne bo dobilo toliko pozornosti, kot jo je dobil Boris Kobal. Tudi o petmesečnem ministru Dejanu Prešičku vemo veliko več kot o petih desetletjih dela drugega nagrajenca za življenjsko delo, Filipa Robarja Dorina. Poslanka, ki je tvitnila tožbo čez po njenem ekspertnem vedenju obvezno bralno značko, pa je bila tudi tako navdušena nad odzivom, da je čez nekaj dni poskusila še z vprašanjem, zakaj že rabimo ministra za kulturo. Tudi zanjo so mediji nemudoma angažirali vse sile, notranje in zunanje. Za honorarne umetnostne kritike že dolgo več ni denarja in prostora (tega, koliko ocen del, za katera bodo umetniki v četrtek dobili nagrade, je bilo objavljenih, raje nisem preverila), kolumnistična mnenja o aferah, ki jim pretirano skrb posvečajo tudi zaposleni novinarji, pa so zmeraj dobrodošla.
Seveda ne mislim, da je treba probleme ignorirati. Seveda verjamem, da moramo biti čuvaji. (Zlasti mislim, da bi nas bolj kot plagiatorji in aparatčiki, ki jim bo za konkretne prekrške pač sodilo sodišče ali jih je že obsodila politika, morala skrbeti na videz neformalna spraševanja o smislu duhamornega branja.) Ampak ali imajo tako predimenzionirane problematizacije res kaj opraviti s skrbjo za skupno dobro? Imajo, lahko ga uničijo. Kronski dokaz je Nobelova nagrada za literaturo. Zakaj že je niso podelili? Zato, ker je bil mož članice švedske akademije spolni nadlegovalec? Nihče ne zna razložiti uničenja te simbolno in denarno najmočnejše nagrade za umetnost na svetu in vendar jim je uspelo in se zdaj pravzaprav zdi že daljna zgodovina.