S šestko do spodnje postaje, gor z vzpenjačo, z zgornje postaje pa peš na Areh.
Tudi teren se mi je zdel drugačen. V spominu imam, da smo večji del poti od Bellevueja do Areha nekoč hodili po prijetnih gozdnih stezicah, prekritih z iglicami, storži in odpadlim listjem. Res pa je, da je spomin zelo varljiva zadeva. Zdaj je več kot tretjina poti – od zgornje postaje Partizanke (ki sem jo tudi prvič videl) pa do tistega starinskega transformatorja proti koncu, kjer sem se končno zavedel, kje sem – nekakšna gozdna avtocesta. Široka, grda, neprijazna pot iz trde, steptane zemlje, v glavnem posuta s šodrom in kamni. Makadam še za pešce ni dober. Čému to služi? Pozimi ratrakom, zunaj smučarske sezone pa gorskim kolesarjem (ki jih tokrat na srečo nisem srečal veliko)?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
