Tako kot nikoli nisem imel posluha za štajerski lokalpatriotizem, nisem imel razumevanja niti za tukajšnje frustracije ali celo užaljenost zaradi vseslovenske centralistične hegemonije. Po mojem sem bil v študentskih letih edini mariborski študent, ki iz principa ni zahajal v KMŠ. Res pa je, da tega nisem naokrog razglašal in da sem imel regionalno pestro družbo. Razliko med življenjem v Ljubljani kot glavnem mestu in življenjem v Mariboru kot večno drugem habitatu sem dojemal kot del folklore, če že ne identitete, obenem pa kot objektivno dejstvo. Ne nazadnje je bilo to tisto, kar me je gnalo iz Maribora.
Takšno naziranje je asimetrično. Tako razmišljajo Mariborčani, medtem ko Ljubljančanom tega ni treba. Tudi politikom ne – od koderkoli že so. In le zakaj bi razmišljali, če pa so privilegirani? Na eni strani imamo domnevno ali dejansko odrinjenost in prikrajšanost, na drugi pa samozadovoljno brezbrižnost ali bog ne daj vzvišenost.
Po relokaciji iz Ljubljane v Maribor mi ne preostaja drugega, kot da se tolažim s tem, da sem se iz malo večje vasi preselil v malo manjšo. Priznam pa, da moram iz te druge, spremenjene perspektive svoja stališča revidirati. Skratka, nekaj je na tem. Nikoli nisem razumel, zakaj Mariborčani tako radi kalimerovsko jamrajo o ekonomski in razvojni krivičnosti Ljubljančanov. Čeprav tudi ne razumem – citiram –, zakaj še nobena vlada ni odpravila nepravičnega sistema financiranja lokalnih skupnosti, zaradi katerega je Maribor baje prikrajšan za celih 25 milijonov evrov na leto.
Šestojanuarska digresija
Razlike med prvim in drugim mestom obstajajo. Toda ne bom se spuščal v statusne, socialne, kulturne, ekonomske, demografske, politične. Te so objektivno, neizbežno dejstvo. Govorim o nepravični neenakosti, ki nam je ne bi bilo treba. Ne na eni ne na drugi strani pregovornih Trojan.
Obstaja cela vrsta (ne)realiziranih načrtov in še več idej v oblakih, kaj bi slovenska, beri: ljubljanska oblast mogla ali morala narediti za decentralizacijo in bolj uravnotežen regionalni razvoj. Pa ne samo Maribora in Štajerske, seveda.
Mimogrede moram povedati še tole: komu na zdravje smo mi tukaj Podravje? To me že dolgo muči. Tej pokrajini se zgodovinsko reče Štajerska! In če se zgodovinska denominacija slučajno ne ujema s teritorijem, ki ga kdo ve zakaj – politikom in statistikom na ljubo – obsega tako imenovana Podravska regija, potem naj jo narišejo tako, da se bo ujemala s Štajersko. To pišem v imenu prebivalcev vseh slovenskih statističnih regij. Nismo Štajerci edini, ki so nas prekrstili. Vse so prekrstili! Podravska regija? Osrednjeslovenska regija? A se vi hecate? To se mi zdi podobno zajebavanje z identitetami ljudi kot v Kraljevini Jugoslaviji, ko je cela Slovenija leta 1929 po šestojanuarski diktaturi kralja Aleksandra postala Dravska banovina. Pa še ta je bila smiselno razdeljena na Ljubljansko in Mariborsko oblast.
Pomembnost in zanimivost
Ker nisem ne politik ne statistik, ampak sem človek iz medijev, mi zdaj dovolite nemajhen preskok. Slovenski centralizem bom ilustriral z navidez nepovezanim, toda značilnim primerom, ki ne spada v kontekst regionalne politike. Gre za ekonomijo pozornosti. Hočem reči, da v Sloveniji velja za nacionalno pomembno tisto, kar se dogaja v Ljubljani. Tudi če ni nacionalno pomembno, mislim. Marsikaj je seveda je – in s tem ne bom polemiziral.
Toda med nacionalno pomembnostjo in nacionalno zanimivostjo je velika, velikanska razlika.
Izostreno in razmišljujoče oko zlahka opazi, da se nacionalni mediji v zvezi s politiko – ki se dogaja kje drugje kot v glavnem mestu – razumljivo in pravilno fokusirajo na nacionalno problematiko oz. državno politiko, medtem ko nepolitične ljubljanske (lokalne ljubljanske) zadeve po potrebi napihujejo do patetičnega senzacionalizma. Koga zanimajo te nepomembnosti? Niti Ljubljančanov samih, bi rekel, kaj šele ljudi od drugod, za katere se nacionalni mediji včasih milostno čutijo dolžne poskrbeti.
Podravska regija? Osrednjeslovenska regija? A se vi hecate? To se mi zdi podobno zajebavanje z identitetami ljudi kot v Kraljevini Jugoslaviji, ko je cela Slovenija leta 1929 po šestojanuarski diktaturi kralja Aleksandra postala Dravska banovina.
Slovenska kronika
Z rdečico na licih priznavam, da na Televiziji Slovenija po Dnevniku iz različnih vzgibov rad pogledam Slovensko kroniko. Včasih iz radovednosti, ker me zanima, kako ljudje živijo v majhnih krajih in s kakšnimi problemi se soočajo, včasih pa iz kritičnih. Prav ta oddaja ali rubrika namreč neredko potrjuje profesionalno diskrepanco nacionalno natreniranih novinarjev, ki si domišljajo, da zanimiva novica o neki (navidezni) trivialnosti sodi v Slovensko kroniko samo zato, ker se dogaja v neki vasi – čeprav zna biti zanimivejša ali vsaj poučnejša od parlamentarnih jajc, o katerih tankočutno in izvirno poročajo v Dnevniku.
Problem z ekonomijo pozornosti in distribucijo pomembnosti pa nastaja tudi v obratni smeri. Tradicionalni mainstream mediji, ki niso nacionalni ali ne veljajo za nacionalne, zaman konkurirajo medijem, ki so bazirani v Ljubljani. Naslov sedeža medijskega podjetja je zelo pomemben za namenjeno mu pozornost in priznano relevantnost. Ne glede na kvaliteto poročanja in komentiranja. QED prav v tem, ki ga zdaj berete.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
