Kolumna Svetlane Slapšak: Marie-Antoinette de la Ribnica

Francoska kraljica Marija Antoaneta morda res ni izrekla zloglasnega stavka, da naj lačni, če nimajo kruha, pač jedo potico, ali pa morda ne ravno v tej obliki – menda je omenila bele hlebčke (brioche): kakorkoli že, (tudi) zaradi teh besed je postala simbol plemiške arogance in brezčutja in je na koncu izgubila glavo pod giljotino. V primeru župana Ribnice ni nobenega dvoma, svojo aroganco in brezčutje je izkazal v mnogih skrajno žaljivih, posnetih in objavljenih izjavah, z različicami zahtev o tem, kaj bi vse Romi morali narediti, da bi jim morda naklonil nekaj svoje božanske milosti in jim napeljal vodo. Dokazovati, kako agresivni brbljivec ne govori resnice ali nima prav, je popolnoma odveč. Slovenska sodišča zadeve s primeri groženj in sovražnega govora v praksi pogosto zavržejo, češ da osumljeni nima na voljo sredstev, da to, kar je v sovražnem govoru izrekel, tudi uresniči: župan Ribnice ima v rokah vse vzvode in moč, da uresniči žalitve, ustrahovanja, grožnje in izsiljevanja do Romov, da o grobi kršitvi ustave niti ne govorimo. Sodišče v tem primeru res ne bi smelo imeti zadržkov. Mahanje z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice nima veliko smisla: dovolj je spomniti, kaj je država Slovenija naredila z odločitvijo istega sodišča o izbrisanih. Edino vprašanje v primeru malega provokatorja je – kdo stoji za njim, kdo ga ščiti. In odgovor je popolnoma jasen. Marcel Štefančič je lahko imel samo en motiv, da ga pokliče v televizijski studio – da ga v tretji minuti vrže iz studia. Pa ga ni.