Sredi prvomajskega potepanja po muslimanskem Uzbekistanu, deželi modrih kupol in ikonične Svilne poti, med večernim pregledovanjem novic iz podalpske domovine odprem spletne portale. In kaj me pričaka na naslovnici? "Država, kjer pivo stane en evro, kosilo pa tri: z 80 evri sem bila tam kot milijonarka." Naslov, ki govori prav o Uzbekistanu.
Razumem, da gre za klasičen medijski trik in t. i. klikabilen naslov, a v oči bode tisto, kar je izpostavljeno na prvem mestu – pivo. Ne bogata zgodovina, ne lokalni kulinarični ponos plov, ne Aralsko jezero ali puščava, ampak pivo za en evro. Okej, to je najbrž naslov, ki ga je izpljunila umetna inteligenca in ne človek, je bila prva misel, ki mi je švignila po glavi. Zato vprašam priljubljen UI-klepetalnik, na kaj najprej pomisli ob omembi Uzbekistana. Pojavijo se Svilna pot, modre kupole in bombaž. Pričakovano ne duha ne sluha o pivu. Kar me napeljuje na sklep, da je naslov pač povsem, celo tragično "človeški".
In razmišljam naprej ... Je mogoče, da bi cena vrčka piva postala osrednje merilo za določitev (ne)priljubljenosti ene ali druge turistične destinacije za povprečnega Slovenca? Resda se Slovenija uvršča med neslavne zmagovalce na svetovni lestvici popitega alkohola na prebivalca na leto – pri popitem pivu naj bi celo presegali Nemce –, ampak kljub temu pred tem niti v sanjah nisem pomislil, da bi cena piva lahko bila pomemben dejavnik pri sprejemanju odločitev o počitniških destinacijah. Najbrž sem živel v zablodi.
In če je tako, potem imam brezplačen predlog za slovenske turistične agencije: naj pri oglaševanih turističnih paketih začnejo uporabljati še poseben "pivski semafor". Z zeleno barvo za tiste destinacije, kjer pivo (lager, da ne bo nesporazumov!) stane evro ali manj, z rumeno za tiste države, kjer stane vrček med enim in tremi evri, ter rdečo za tiste, kjer je pivo drago in so po tem merilu manj zanimive za potovanja. Mogoče bi s tem olajšali marsikatero potovalno (ali pivsko?) odločitev.
Ali pa gremo še korak dlje, v smer, s katero bi Slovenija lahko pomembno prispevala k svetovni ekonomski znanosti. Če so si novinarji revije The Economist leta 1986 izmislili t. i. indeks Big Mac, ki naj bi na preprost način v povsem globaliziranem svetu predstavljal standard za izračun kupne moči v posameznih državah, bi lahko Slovenija predstavila nov, boljši način: "indeks lager". Kajti če ima pivo povsod po svetu zgolj štiri sestavine (kar je bistveno manj kot recimo Big Mac), bi moralo v teoriji povsod po svetu stati enako oz. bi razlika v cenah med državami predstavljala razliko v kupni moči ter podcenjenost ali precenjenost vrednosti valut. Cena piva lager bi tako ponujala odličen in povsem preprost način za izračun kupne moči v posamezni regiji.
Tako dobimo tudi povsem drugačno, bistveno bolj znanstveno in vizionarsko razlago omenjenega naslova v časopisnem članku. Ne, nikakor ni šlo za kakršno koli nespodobno namigovanje o tem, da se v Uzbekistan splača potovati pol dneva zato, ker si lahko tam mirno privoščiš šestorček in prihraniš tako pri kosilu kot tudi pri večerji. To bi bil povsem napačen sklep, tak na prvo žogo. V resnici je poanta drugje in pelje v smer novega, genialnega indeksa kupne moči, merjenega prav s ceno vrčka lagerja. In ta nam preprosto pove, da je kupna moč v Uzbekistanu nekje trikrat nižja kot v Sloveniji. Je pa tu ena majhna težava. Ko dejansko prideš v Uzbekistan in sedeš za mizo k domačinom, ugotoviš, da piva – sploh ni.
Iz pogovorov z domačini je hitro jasno, da povprečni Uzbek ne popije prav veliko piva. Pravzaprav je velika verjetnost, da sploh ne pije alkohola. In to ne velja samo za tiste, ki aktivno prakticirajo islam in molijo petkrat na dan, ampak tudi za mnoge druge, preprosto zato, ker so takšne družbene norme in navade. Ko smo preživeli skorajda cel dan pri naših družinskih prijateljih doma v Samarkandu, so nam postregli z vsem mogočim, razen z alkoholom. Nihče v družini – niti med moškimi – ga ne pije.
Uzbekistan seveda ponuja bistveno, bistveno več kot zgolj poceni pivo. Če bi moral izbrati le eno stvar, bi to bili ljudje. Povsem nepomembno je, ali znate rusko (ki je še vedno lingua franca v tem prostoru) ali ne, povsem nevsiljivo se bodo poskušali zaplesti v pogovor z vami, vas vprašati o tem ali onem, se želeli z vami fotografirati ter vas prijazno povabili domov. Otroci vas bodo pozdravljali v angleščini in vam želeli stisniti roko ali si z vami sredi zgodovinskih mestnih jeder podajati nogometno žogo. Čeprav se Uzbekistan pospešeno razvija, se skorajda na vsakem koraku vidi, da je to država v razvoju, s še precej slabo urejeno infrastrukturo in pogoji za življenje, ki so za povprečnega Evropejca ostali nekje daleč v prejšnjem stoletju. A kljub temu niti enkrat iz pogovorov nismo zaznali negodovanja ali pritoževanja; ravno obratno – prevladoval je optimističen pogled na prihodnost in osredotočenost na male stvari, ki lepšajo vsakdan.
Dejstvo, da je ruski jezik še vedno precej razširjen in da v večjih mestih mnoge družine otroke izobražujejo v t. i. ruskih šolah (pouk v njih poteka v ruščini, uzbeščine pa se otroci učijo štirikrat do petkrat na teden), še ne pomeni, da se ljudem tam ravno kolca po Sovjetski zvezi. Vtis, ki ga dobiš iz pogovora z domačini, napeljuje na prav nasprotno. Ko je recimo v Buhari lokalni vodnik povedal zgodbo o starem pokopališču blizu mestnega jedra, ki so ga pripadniki sovjetske oblasti po prihodu boljševikov leta 1920 odstranili, ostanke pokojnih pa preprosto zmetali v skupinsko jamo nekje na obrobju, in sem jaz pripomnil, "da je občutek, da Sovjeti niso prav veliko koristnega naredili", me je samo začudeno pogledal in cinično odgovoril: "Prav nič."
Ta "prav nič" najbrž najbolje opisuje zgodba Aralskega jezera (domačini mu še vedno pravijo »morje«) oz. tisto, kar je od njega ostalo. In ostalo je bolj malo vodnega bazena – samo kakšnih 10 % prvotnega obsega ter ogromna puščava v velikosti skoraj treh Slovenij. Tragična zgodba, ki sem jo lahko v živo podoživel s peturno vožnjo po brezpotjih puščave, je pravi spomenik totalitarnemu brutalizmu Sovjetske zveze. Z idiotskim kmetijskim planskim inženiringom ji je zgolj v nekaj desetletjih uspelo uničiti nekdaj četrto največje jezero na svetu. Skupaj z njim pa tudi celoten ekosistem, na tisoče življenj in povzročiti eno največjih ekoloških katastrof v zgodovini človeštva.
Medtem ko mlademu Uzbekistanu (mlajši od 30 let predstavljajo kar 60 % celotnega prebivalstva) Homo sovieticus ne predstavlja več eksistencialne grožnje, se ta družba pospešeno pripravlja na novo dobo. Aziz, s katerim smo klepetali, ima pri 31 letih dva mala otroka in ugotavlja, da vožnja taksija, ki jo za preživetje opravljajo mnogi njegovi vrstniki brez ustrezne izobrazbe, nima prave prihodnosti. »Mogoče je to na prvi pogled najbolj preprosto, a sam si želim več,« pravi. Zato se izobražuje in podjetniško žilico preizkuša na področjih glasbe, digitalnega marketinga in oglaševanja, saj ta panoga hitro raste.
In prav ta hitro rastoči svet oglaševanja je morda prvi znanilec pritlehnih pasti. V neobrzdanem kapitalu, ki tu in tam že prodira na površje in se kaže v vsej svoji veličini. Ta bo Uzbekistan postopno, a najbrž nezadržno, v prihodnjih desetletjih spremenil v še en zahodni potrošniški Disneyland. Že danes so logotipi najbolj razširjene pijače na svetu (ki ni pivo, sic!) na vsakem vogalu. Vidni so na daleč na strehah številnih stavb, sama kola pa je tako razširjena, da z njo celo nazdravljajo mladoporočenci na porokah. Če bi v Uzbekistanu pristali nezemljani, ne da bi sploh poznali človeško zahodno civilizacijo, bi najbrž pomislili, da gre za promocijo same države ali vsaj kakšnega ponosnega lokalnega proizvoda. In ne zgolj za gazirano pijačo.
Ali pa recimo prizor v Mujnaku. To je tisto nesrečno nekdanje ribolovno središče, ki je danes od preostanka Aralskega jezera oddaljeno več kot 200 kilometrov. Tam ob nasedlih, zarjavelih ladjah, ki samevajo v puščavi in služijo kot tragični opomin na ekološko katastrofo, danes stojijo ograje in fitnes tekmovalni pripomočki. Snemajo namreč resničnostni šov. Kulisa je nedvomno edinstvena in nekje na tisoče kilometrov stran bo ta distopična puščavska scenografija najbrž pritegnila več gledalcev ter posledično več oglaševalskega denarja. In tako Aralsko jezero doživlja déjà vu, ponovno postaja žrtev človeške neumnosti. Le da so tokrat sovjetske planske inženirje zamenjali zahodni televizijski producenti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
