Tik pred poletjem me je razveselila novica, da se je moja pesniška zbirka uvrstila med pet nominiranih knjig za Veronikino nagrado. Nekaj dni pred podelitvijo smo avtorji vseh nominiranih zbirk prejeli sporočilo z zadnjimi organizacijskimi navodili, na dnu pa je bilo pripisano še, da bo nagrado prejela zbirka Selišča Kristine Kočan. Na dan podelitve, tik preden sem se odpeljala v Celje, sem ugotovila, da mi je zmanjkalo senčila za veke, in pomislila, da nič ne de – saj na tovrstnih dogodkih večina pozornosti pade na lavreata. Za nekaj stiskov rok in par minut branja na odru pa bo maskara zadostovala. Veselila sem se srečanja s pesniškimi kolegi in kolegicami, veselila sem se, da Milana Jesiha 'sfehtam' za cigareto in da reče, da mi bi lahko bil dedek, veselila sem se, da bom po dolgem času videla pesnika Jerneja Županiča, ki ga, mimogrede, slavim tudi kot sijajnega lektorja – skratka, od stalnega, samotnega in napornega pisanja doktorske disertacije se mi je večerni dogodek več kot prilegel. "Hvala, da si prišla," je rekla lavreatka, ko sva se objeli na celjskem gradu. Tudi po podelitvi se nam je pozorna organizatorka zahvaljevala, da smo prišli. "A ni to normalno?" sem vprašala izkušenejšega kolega. Namuznil se je.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
