Kolumna Ane Svetel: Optimistka?

Pred nekaj dnevi je bil na Berlinalu premierno predvajan dokumentarni film No Other Land, ki obravnava prisilno izseljevanje Palestincev z območja Masafer Yatta na Zahodnem bregu. Pod film se podpisujejo štirje mladi ustvarjalci, prijatelji in aktivisti, Palestinca Basel Adra in Hamdan Ballal ter Izraelca Yuval Abraham in Rachel Szor. Film je na festivalu prejel panoramo, nagrado občinstva za najboljši dokumentarec, in osrednjo festivalsko nagrado za dokumentarni film. Le upamo lahko, da bo film mogoče videti širom Evrope, da bo po možnosti dostopen tudi zunaj prestolnic, festivalskih mehurčkov, meščansko-liberalnih sredin, ki tako rekoč po razredni dolžnosti konzumirajo družbenokritično umetnost Drugega in Tretjega sveta. A v tem trenutku je bolj simpotmatičen kontekst, ki je film spremljal v dnevih po premieri. Ob podelitvi nagrade je Yuval Abraham, stoječ ob Baselu Adri, povedal: "Isto stara sva, jaz sem Izraelec, Basel je Palestinec. Čez dva dni se vračava v deželo, kjer nisva enaka. Zame velja civilno pravo, za Basela vojaško. Živiva trideset minut narazen, a imam jaz volilno pravico, Basel pa ne. Jaz se lahko svobodno gibljem po deželi. Basel pa je, kot milijoni Palestincev, zaprt v okupirani Zahodni breg. Ta situacija apartheida, ta neenakost se mora končati."

Zelo trezen, na dejstvih in izkušnjah temelječ poziv, ki nagovarja vrednote širokega konsenza, kajne? A Yuval Abraham je zaradi teh besed bil obtožen antisemitizma in deležen groženj s smrtjo. Kako kratkovidno je takole zlorabiti termin antisemitizem. Besede so občutljivo blago – če z njimi vsepovprek opletamo in jih oportuno uporabljamo zgolj tako in takrat, da in ko služijo našim namenom, se nam bodo njihovi pomeni slej ko prej vrnili kot bumerang. Pozivi k humanosti niso bili in nikoli ne bodo antisemitizem niti rasizem, islamofobija ali kak drug pojav, ki para družbo.