Kolumna Aleša Kocjana: Lačni Franz od Ikebane do Ladje norcev

Moje prvo srečanje z Lačnim Franzem se je zgodilo sredi devetdesetih v zenitu skupine, zato morda nisem najprimernejši za pisanje tega besedila, a drugače tudi ni moglo biti za dete, spočeto nekje v dneh, ko je izdihnil maršal. Moralo je biti nekaj let po izdaji albuma Zadnja večerja, ki je že bil posvečen duhu Sarajeva izpred vojne in ga tudi imam za zadnji studijski album "originalnega" Lačnega Franza. Vendarle sem fenomenu tega mariborskega ansambla posvetil več svojega časa kot običajni nedeljski poslušalci, ki še danes mislijo, da so Zarjavele trobente njihov hit. A to je druga zgodba – o zapuščini pozabljene sarajevske skupine Kongres, ki jo je Zoran Predin k sreči ohranil pri življenju do današnjih dni.