Milan Hosta je športni pedagog, ki je doktoriral iz relativno mlade vede, filozofije športa. Že v svoji disertaciji se je ukvarjal z etičnimi protislovji športa, na katera opozarja tudi v tokratnem bobu. Na športne evforije, katerih val ob izjemnih športnih uspehih vsake toliko časa pljuskne v Slovenijo, gleda z alternativnega vidika in kritične distance.
Tako opozarja, da je bil šport ustvarjen oziroma (re)organiziran kot posebno ideološko orodje, ki služi kapitalu. Od tod tudi nominirana izjava: "V kapitalizmu je fino imeti ljudi pod nadzorom; ko ne delajo, jim dajmo nekaj za potrošiti. Šport je postal izjemna tržnica čustev in spektakla." S tem je želel povedati, da je šport idealna tržna niša, ki poganja kapitalizem tudi takrat, ko ljudje niso v službi, ampak si z njegovo pomočjo načrtujejo prosti čas. Zaradi gibalnih sposobnosti je namreč blizu človekovi naravi, kot spektakel lahko pritegne in začara množice, zaradi kanalizacije čustev pa nanje deluje tudi katarzično. A Hosta je kritičen do pojava, ko šport kot eno od obrti postavljamo na piedestal kot novodobno religijo.
V kapitalizmu je fino imeti ljudi pod nadzorom; ko ne delajo, jim dajmo nekaj za potrošiti. Šport je postal izjemna tržnica čustev in spektakla
Iz znanega starorimskega izraza "kruha in iger" po njegovem mnenju šport ljudem ponuja le igre oziroma čustveno, duševno hrano, na ta račun pa se s (fizičnim) kruhom napaja le spremljajoča industrija, ki ponuja izdelke in storitve, povezane s športno - zdravstvena, tekstilna, potovalna … Za to industrijo so športniki vredni toliko, kolikor lahko v njeno finančno dobrobit prispevajo njihova telesa, kar je za Hosto kot humanista napačen razvoj športa kot neobhodnega elementa družbe.
V kapitalizmu je fino imeti ljudi pod nadzorom; ko ne delajo, jim dajmo nekaj za potrošiti. Šport je postal izjemna tržnica čustev in spektakla
