(INTERVJU) S filmom proti tabujem in za Afganistanke

Filmska režiserka Sahra Karimi se je letos s filmom Hava, Maryam, Ayesha (Hava, Marjam, Aješa) predstavila v sekciji Horizonti, v okviru katere beneški filmski festival Mostra prinaša filme iz vseh koncev sveta. Karimijeva prihaja iz afganistanske begunske družine, ki živi v Iranu, filmske študije, ki jih je tudi končala z doktoratom, pa je doštudirala v Bratislavi. Njen najnovejši film jo je znova popeljal v domovino, kjer se je pogovarjala z Afganistankami in njihove izkušnje ter zgodbe skušala povzeti v treh likih: mladi gospodinji Havi, uspešni novinarki Marjam in najstnici Aješi; vse se spopadajo z uveljavljanjem pravice o odločanju o lastnem telesu in življenju.
V svojih prejšnjih dveh filmih, srednjemetražnih dokumentarcih Afganistanske ženske za volanom (2009) in Parlika (2016), je prikazala boj afganistanskih žensk za pravico do vozniškega dovoljenja in zgodbo Surije Parlike, ki se je podala v državno politiko – na prevladujoče moško področje tudi v Afganistanu. Prek njene razkriva tudi druge presunljive zgodbe aktivistk in različnih žensk iz afganistanskega življenja, ki so doživele zatiranje moških, ker so si drznile zoperstaviti patriarhalnim odnosom. Letos je postala direktorica afganistanskega državnega filmskega podjetja Afghan Film; to funkcijo je prvič uspelo zasesti ženski.
Kako težko je producirati in snemati filme v Afganistanu?
"Ko sem študirala v Bratislavi, sem snemala zunaj Afganistana, po zaključku študija pa sem se želela vrniti v Kabul in tam nadaljevati svoje delo, kar se je izkazalo za veliko bolj zahtevno. Afganistan še vedno ni varna država, saj smo priče številnim eksplozijam, terorističnim napadom in številnim drugim težavam. Še posebno zahtevno je za ženske. Vedela sem, da se bom morala soočiti s številnimi izzivi in težavami, zato sem bila na to pripravljena. Kljub temu sem bila velikokrat žalostna in razočarana, a me je vse skupaj še bolj motiviralo, da sem vztrajala do konca. Prvi izziv je bil že financirati film, saj velike produkcijske hiše ne zaupajo afganistanskim filmarjem in filmarkam, zaradi varnostnih razlogov pa ne želijo snemati v Afganistanu, da ne bi ogrozili opreme in ekipe. Zavedala sem se tudi, da je prijavljanje na filmske sklade izguba časa, zato sem se odločila film financirati sama. Ker nisem imela dovolj sredstev, sem morala najprej sprejeti službo pri Unicefu in tam sem s svojimi izkušnjami in izobrazbo prejemala dobro plačo. Tako sem po dveh letih zbrala nekaj denarja za začetek produkcije. A še vedno je bil proračun nizek, zato sem se morala izogibati kakršnemukoli luksuzu in najemanju drage opreme. Večino sredstev sem porabila, da sem snemalno opremo spravila iz Irana v Afganistan. V štiridesetih dneh, kolikor je trajalo snemanje, je bilo samo v Kabulu pet večjih eksplozij. Delala sem pod stresom in v strahu, a močno sem si želela zaključiti film. Nedokončano različico sem poslala iranski producentki Katajun Šahabi in bila je zelo zadovoljna z materialom ter se je pridružila produkciji filma, da sem ga lahko dokončala."