Sodeluje s številnimi feminističnimi organizacijami, na primer s Federacijo za ženske in načrtovanje družine (Federation of women and family planning), ki je vodilna organizacija za pravico do splava, in Feministično fundacijo (Feminist majority fundation). Pogovarjali smo se o položaju žensk na Poljskem, feminizmu in gibanju, ki se je izoblikovalo kot odziv na kratenje pravic ženskam.
Glede na to, da ekonomske krize še poglabljajo razlike, me najprej zanima, kako je in bo po vašem mnenju pandemija vplivala na položaj žensk?
"Generalno je pandemija najbolj vplivala na tiste, ki imajo otroke ali pa starejše, za katere morajo skrbeti, saj prav ženske opravljajo največ skrbstvenega dela. Zaradi socialnih napetosti se je povečalo tudi nasilje nad ženskami. Na Poljskem pa je položaj bistveno poslabšal še zakon o omejitvi splava. Vlada je mislila, da ljudje zaradi epidemije ne bodo protestirali, a se je motila. Ljudje so vseeno šli na ulice, je pa bilo veliko težje protestirati ter ostati živ in zdrav. Se je pa zaradi krize končno začelo drugače gledati na skrbstveno delo. Pokazalo se je tudi, kako velik problem je nasilje nad ženskami. Menim, da bi bili protesti na Poljskem drugačni, če ne bi bilo pandemije, saj se je razvila močna težnja po solidarnosti in empatiji. Ni več toliko govora o enakosti in svobodi, ampak v ospredje prihajata sočutje in odgovornost, kar so v veliki meri pokazali tudi okoljski protesti. Ponovno smo lahko ocenili in premislili o tem, kaj je za nas res pomembno."
Kako se je položaj žensk na Poljskem spremenil od konca druge svetovne vojne in do danes?
"Spremenil se je večkrat. Po vojni z nastopom državljanske revolucije so komunisti sprejeli dva zakona, povezana s civilno poroko in ločitvijo ter zakonsko zvezo. Komunistična partija je izpostavila pomen enakosti žensk na delovnem mestu, kar je ženske naredilo bolj neodvisne od moških. Govorimo o prvi politični revoluciji, ki je posegla v zakon in družino znotraj Katoliške cerkve in je predstavljala veliko spremembo v poljski družbi. Leta 1965 je bil legaliziran splav, razvijati so se začele komunistične ideje. Leta 1950 pa so ponovno nastopile tradicionalne vloge žensk, od leta 1960 do 1970 je prišlo do združitve in kombiniranja med tradicionalno vlogo ženske kot matere in delavke. Deset let pozneje je prišlo do političnih sprememb solidarnostnega gibanja, ženske so bile aktivne, vendar pa so na koncu postali voditelji moški. Gibanje so začele ženske delavskega razreda, ki so pomembno pripomogle h komunistični emancipaciji ter bile kmalu dovolj močne, da so leta 1980 začele stavko. Potem je prišla federativna transformacija, znotraj nje pa demokratizacija, ki je pomenila takojšnje sodelovanje žensk v demokratičnem procesu. Vsi so lahko začeli sodelovati znotraj nevladnih organizacij, ki so bile povezane s solidarnostnim gibanjem, ki se je začelo pred transformacijo v osemdesetih. S tem procesom so prišle pozitivne in negativne stvari. Na ženska gibanja je začela močno pritiskati zahodna ideologija, ki jo imenujemo kulturni feminizem. Drugi del, ki je privedel do rahljanja pravic žensk, je bila ekonomska transformacija. Prav ženske so bile namreč prve, ki so izgubile službo, ko so se v poljski družbi začeli pojavljati neokonservativci. Pomembno vlogo je odigrala tudi Katoliška cerkev s svojimi pravili, kaj lahko ženske počnejo in česa ne. V devetdesetih je veliko ženskih organizacij ekonomsko pomagalo drugim ženskam. S Pekinško konvencijo leta 1995 se je nadaljeval proces, ki je težil k zahodnemu feminizmu. Razvila se je ideja, da je vzhod v primerjavi z zahodom manj razvit, vendar pa to ne drži, saj smo imele ženske pred drugim valom feminizma več pravic. V devetdesetih sta nastopili institucionalizacija in profesionalizacija, uveljavljati so se začeli zakoni Evropske unije, ženske borke so postale strokovnjakinje v tem gibanju, feminizem se je profesionaliziral. Naslednji proces rahljanja pravic je prišel v letu 2000 in mislim, da je bilo podobno v drugih državah vzhodne Evrope. Ženske, posebno mlade, so začele opravljati vedno več neformalnega dela, več je bilo demonstracij na ulicah, začele so se združevati v neformalne kolektive. Od leta 2012 naprej lahko vidimo močno rahljanje pravic na področju enakosti spolov, dokaz za to je izguba pravice do splava in pravice LGBTQ+ oseb. Leta 2016 je bil črni protest žensk proti nadaljnjim zaostritvam zakona proti splavu, omeniti moram tudi gibanje #jaztudi. Leta 2020 je vlada ponovno uvedla zakon o splavu in povsod po državi so potekali protesti. Ključno pri tem je bilo to, da so protesti združili veliko skupin, od LGBTQ+ gibanj do okoljskih aktivistov."
Problemi žensk na Poljskem danes se ne končajo le pri kratenju pravice do splava …
"Del težave je tudi to, da hitro zapademo v identitetne kategorije, zato moram omeniti, da ne govorimo le o ženskah, ampak tudi o transosebah. Ko govorimo o splavu, govorimo o pravici za vse ljudi, ki lahko zanosijo, torej tudi o transmoških. Ti identitetni problemi so pomemben del pogovorov, ampak osrednji problem je še vedno pravica do splava. Nasilje proti ženskam in nasilje na splošno, še posebno spolno, je tudi velik problem, saj veliko podatkov kaže, da prav to skrbi vsako žensko na Poljskem, vsaka je izkusila neko obliko spolnega nasilja. To je pokazalo tudi gibanje #jaztudi. Trenutno imamo obsežne pogovore o nasilju v naših izobraževalnih sistemih in kulturnih institucijah. Gre sicer za ozko diskusijo, generalno gledano, pa je ob tem še širša diskusija o spektru nasilja nad ženskami med pandemijo in kako jih zaščititi v času covida. Po mojem mnenju pa je najpomembnejši problem - kar zadeva ženske na Poljskem - ekonomski. Vemo, da se bomo soočali z ekonomsko krizo in že zdaj je ekonomsko breme koronakrize padlo predvsem na ramena žensk. Ne skrbijo le za otroke, ampak tudi za starejše, ob tem opravljajo še čustveno delo, svetujejo članom družine, ki so v stiski. To bo imelo velik vpliv na ekonomski položaj. Vprašanje pa je, ali bo to pomenilo izboljšanje ali bo vplivalo na njihovo mentalno zdravje in povzročilo izgorelost žensk. Veliko se govori o ekonomiji, številkah, menjalnih valutah v bankah, nihče pa ne govori o tem, da so ljudje utrujeni. Velik problem na Poljskem so tudi politične pravice žensk, saj desna vlada močno omejuje delovanje nevladnih organizacij, ukinja na primer financiranje feminističnih organizacij. Vemo pa, da te naredijo ogromno dela, ki bi ga morala opraviti država. Ukinitev financiranja posledično pomeni manj pomoči za ženske, manj pravne zaščite. Primer tega je tudi vztrajno upiranje sprejetja istanbulske konvencije proti nasilju nad ženskami."
Protesti na Poljskem bi bili drugačni, če ne bi bilo pandemije, saj se je razvila močna težnja po solidarnosti in empatiji
Kaj se je zalomilo, da na Poljskem danes lahko vladajo tako skrajni konservativci?
"Komunisti so si zelo prizadevali za enakost žensk in izpostavljali to vprašanje kot politično, ampak so ga v 50-ih letih predali vladni cerkvi, ker so vedeli, da brez Katoliške cerkve ne bodo dobili potrebne podpore. In prav Katoliška cerkev je po mojem glavni krivec za to, kar je na Poljskem narobe. Koristi veliko ugodnosti, na primer obvezen verouk v osnovnih šolah, razveseljuje pa jo tudi omejitev pravice do splava."
Zakaj je Evropska unija dopustila zakon o splavu?
"Evropska unija se ne vmešava v kulturne ali socialne izgube. Njih bolj skrbi za trg dela, zaposlovanje in ekonomijo. Za to, kar se dogaja z družbo v posameznih državah, jim je prav malo mar."
Kakšni so učinki protestniškega gibanja, ki se je oblikovalo na Poljskem?
"Rekla bi, da so v ospredju trije učinki. Prvi je ta, da je se je razvilo masovno gibanje. Vedno je veljalo neko sklepanje, da se v vzhodni Evropi ne more razviti masovno žensko gibanje, ampak mislim, da sta leti 2016 in 2020 pokazali nasprotno. Temeljiti pa mora na križanju različnih interesov - od LGBTQ+ in ekonomskih pravic do okoljskih interesov. Priča pa smo tudi novemu načinu organiziranja - pred identitetnimi vprašanji so nastopile vrednote, kot so empatija, solidarnost in povezljivost. Zdi se mi, da je dogajanje na Poljskem vplivalo na prevladujoči trend javnega mnenja. Prej se je bilo težko pogovarjati o splavu, veliko ljudi se je balo te besede, želeli so sprejeti neki kompromis, ki pa to ni bil, saj je bil nelegalen. Zdaj vemo, da ni vrnitve nazaj, splav moramo spet legalizirati in upam, da bo to čez tri leta, ko bo - upajmo - vladajoča stran izgubila volitve. Spremenil se je tudi aktivizem, ne samo glede žensk, ampak glede vseh. Nov del aktivizma je tudi samoorganiziran splav - je neke vrste deregulacija, dekriminalizacija, ki splav predstavlja kot del samooskrbe in ženskam daje možnost, da se same odločajo o rojstvu otroka."
Kakšno podporo je imelo gibanje na Poljskem?
"Presenetljivo veliko, tudi z nekega vidika prevladujočega trenda. Vidno je bilo to, da so težave žensk povezane s težavami večine. Na Poljskem sicer pogosto velja prepričanje, da ženske niso najpomembnejše na svetu, da so nepomembna vprašanja LGBTQ+ oseb, ker ne vplivajo na veliko ljudi. Zgodilo pa se je to, da so postale osnovna težava politike - ženske subjektivitete in marginalizirane skupine so postale središče politične debate in menim, da je to velika sprememba. Po drugi strani pa se je pokazalo to, da ni zgolj enega subjekta, ko govorimo o pravicah žensk, ampak imajo ljudje v gibanjih različne cilje."
Kaj menite o liberalnem feminizmu? Kakšen vpliv ima na položaj žensk?
"V veliko ozirih je liberalni feminizem uvožen z zahoda in ni nujno nekaj, kar bi sodilo v postkomunistične družbe. Pomaga namreč oblikovati subjektiviteto žensk srednjega ali višjega razreda, da se identificirajo s feminizmom in da ta tako postane del prevladujoče identitete določene skupine žensk, ki vključuje tudi poslovne ženske, političarke. Jezik ni tako radikalen, govori sicer o enakih pravicah, ni pa tako zaskrbljen nad zvezo, nezmožnostmi ali pa seksualnostjo. Pripomore k temu, da je v družbi sprejeta neka blaga oblika feminizma, in mislim, da je na neki način del velike spremembe, ki jo imamo zdaj, ko je na ulicah nova generacija ljudi. Veliko protestnikov se je opredelilo v nasprotju z liberalnim feminizmom. Mislim, da je to pomembna faza."
Kako preseči ekonomsko neenakost spolov?
"Za doseganje ekonomskih enakosti sta dva načina. Prvi je legalen in se dotika političnih pravic - torej da spremenimo zakone tako, da varujejo pred diskriminacijo. Pri tem mislim na enako plačilo in da je mogoča neka kombinacija med skrbjo in delom. Pomembno je tudi govoriti o ljudeh različnega spola in preseči delitev na ženske in moške. Drugi način pa se nanaša na prisotnost marginaliziranih skupin v prevladujočih politikah, saj brez ključnih ljudi, ki razumejo, za kaj gre, ne bi preživeli. Ne potrebujemo zgolj tistih, ki imajo zakone, ampak tiste, ki jih razumejo in vedo, kako jih uporabljati. Ljudje moramo vedeti, zakaj je pomembno, da si delimo odgovornost za skrbstvo in zakaj bi to moralo biti tudi v domeni države."
Ženske so bile prve, ki so izgubile službo, ko so se v poljski družbi začeli pojavljati neokonservativci. Pomembno vlogo je odigrala tudi Katoliška cerkev s svojimi pravili, kaj lahko ženske počnejo in česa ne
Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Kaj mora biti storjeno v političnem smislu?
"Težko je napovedati, kaj bo prinesla prihodnost v političnem smislu. Menim pa, da je trenutno na Poljskem nujno menjati vlado. Takšno, ki ne bo vrnitev nazaj na 'mehko desno' vlado, ki smo jo imeli pred to, ki jo imamo danes, in ni bila pripravljena narediti nobenih potrebnih sprememb v smislu ženskih pravic, pravic spola, seksualnosti in človekovih pravic. Spremeniti se mora politična dinamika in po mojem mnenju bi morali prisluhniti tistim, ki so se mobilizirali - to so predvsem mladi - in so del nove politične subjektivnosti, ki združuje različne boje. Na nas mora biti odgovornost, da to ohranjamo pri življenju, sploh zato, ker so jezni, ko pa pride do volitev, ne volijo, ker ne najdejo stranke, ki bi jih nagovarjala."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
