(INTERVJU) Peter Raspor: Denar teče skozi želodec človeka in zdravljenje njegovega prenažiranja

Gospod Raspor, vi ste gotovo eden izmed posameznikov, ki tisto, kar bodo dali v usta, izbirajo izjemno skrbno. Kaj ste danes zajtrkovali?

"(Smeh) Zavedati se morate, da je kovačeva kobila vedno bosa. Hkrati pa se kovač - ko stvari ne tečejo, kot bi morale - zaveda, kako mora ukrepati, in to tudi stori. Sam nimam obilnih zajtrkov. Danes sem pojedel le sadje, zraven pa popil skodelico kave. Sredi dneva si bom pripravil kosilo, večerjal pa bom, če mi bo to ustrezalo. Veste, zvečer praviloma skorajda ne jem. Če sem lačen, zaužijem jogurt, občasno si rad odprem tudi kakšne sardele - dvakrat na leto kupim par konzerv - in to mi zadostuje. Včeraj sem preizkušal francoski pate iz dimljene ribe. Še Gigi (oranžen maček, ki "sodeluje" pri intervjuju, op. a.) je dobil košček, malo sva si podelila ..."

Zdi se mi, da sodobni človek v svojo prehrano vpleta ogromno zakonov. In da "nekaj malega" poje tudi takrat, ko pravzaprav ni zares lačen. Kako zelo slabo je, če smo tu in tam malo lačni?

"Mislim, da je to, da smo kak dan malo lačni, pravzaprav zelo dobro! Je pa treba razmišljati vsaj o zaužitju zadostne količine tekočine. Moja generacija je bila vzgajana v duhu stare mame, privzgojen nam je bil drugačen odnos do hrane kot generacijam, ki odraščajo danes. Nekaj 'zakonitosti', s katerimi sem odraščal jaz, zdaj poskušam predati vnukom. Dejstvo pa je, da smo mi, bodimo pošteni, živeli v družbi relativnega pomanjkanja. Privzgojena nam je bila spoštljivost do hrane, pridobili smo določen odnos, ki ga še vedno negujemo in nosimo s seboj. Vedno smo recimo pojedli vse, kar so nam dali na krožnik - to se pri generacijah, ki so doživele čas večjega obilja, zdi nenavadno.

Ljudje so postali bistveno bolj izbirčni! Je pa to del vzgoje, ki mora biti izveden v družinskem krogu - šola z njim nima kaj dosti opraviti. Vse se začne že takrat, ko otroka prvič posedeš za mizo in mu v roko položiš žlico. Pametno moraš odmeriti, toliko hrane mu naložiti na krožnik, da bo lahko po potrebi vprašal za več. Ne pa mu nabasati toliko, da obroka ne bo mogel pojesti! Otroci se morajo za hrano naučiti vprašati in morajo jo spoštovati! Sodobni starši tega praviloma ne uresničijo. Razumem, postali smo zelo 'komot' ... in niti ne opazimo, da živimo v zelo razslojeni družbi. Tega si nočemo priznati. Je pa zanimivo, da so otroci bolj privilegiranih pogosto vzgojeni še slabše od revnejših, ki še doživljajo vzgojo s starimi starši. Imamo pa tudi del družbe, ki se s temi vprašanji niti ne ukvarja. To, kar o prehrani pišeš in govoriš, pride samo do tistih, ki te stvari hočejo poslušati in prebrati - nikoli do mnogih, ki bi to morali slišati in brati!"

Če družinski krog odpove, ga v vzgojnem procesu, tudi pri odnosu do hrane, nadomešča šola. Je pa zanimivo, da v javnih ustanovah v Sloveniji še vedno nastane največ zavržene hrane. Še zmeraj sicer obstajajo pobude za brezplačne malice ...

"Prepričan sem, da ima vsak otrok pravico biti prehranjen, in prav je, da za to poskrbimo. Ne zagovarjam policijske družbe, verjamem pa, da bi se dalo vzpostaviti kakšen model, ki bi tudi v šolah stimuliral drugačen odnos do hrane. Kot doma, kjer otroka, ko si naloži preveč ali pa bi jedel samo eno stvar, recimo 'pohančke', na to opozoriš, bi veljalo na to opozarjati tudi v šolah. Kako to deluje v praktičnem smislu, nisem prepričan - a če bi se učitelj obnašal, kot se obnašajo mnogi starši - da bi torej bil zraven in se otroku posvečal tudi ob prehranjevanju -, bi se to prijelo. Bojim se, da v mnogih primerih ni tako in da otroci delajo, kar hočejo. Ko delajo, kar hočejo, pa tudi razmetavajo. Poznani so celo incidenti obmetavanja s hrano, kar bi po mojem moralo biti kaznovano, in to na način, da naslednji teden hrane ne bi bilo! Kazen bi morala biti radikalna, ker gre za hud prekršek, ki ga različne religije - pa naj gre za ekološko, versko, gospodarsko religiozne posameznike -, vidijo na različne načine. Otroke bi morali postaviti pred dejstvo, da če ni prav, potem ni in konec! Posledično bi se otrok, jasno, pritožil staršem - no, tukaj sledi povratna zanka. Starši naj začnejo ponovno spoštovati učitelje, ki opravljajo svoj posel. V naših letih je bil - če se je zgodilo, da je otrok kaj naredil narobe in bil kaznovan od učitelja - obvezno kaznovan še od staršev. Včasih tudi po krivem, da se razumemo. A če danes na to gledam z nekaj življenjske distance, ugotavljam, da je usklajena vzgoja staršev in učiteljev pravzaprav dobra in smotrna. Progresivno kaznovanje je potrebno. Obenem se mi zdi narobe to, da otroka več ne pripravimo na razumevanje in spoštovanje avtoritete."

Omenili ste pohančke, ki jih imajo otroci zelo radi. No, tudi odrasli niso kakšna izjema. Nekoč mesa, v nasprotju z danes, nismo jedli vsakodnevno, kajne? Temveč bolj kot ne v hladnejših mesecih leta ...

"No, meso je bilo tistim, ki so bili premožni, seveda na voljo vse leto. Ne smemo pozabiti, da tradicionalne oblike ohranjanja in konzerviranja mesa obstajajo že zelo dolgo. Tudi kar nekaj nacionalnih specialitet izhaja iz teh izkušenj. To, kar pravite, torej ne drži popolnoma. Seveda pa se je z mesom takrat delalo gospodarno, premišljeno, meso je imelo v prehrani ljudi vedno ustoličen ritual. In pa poseben cilj! Pomisliva recimo na suhe mesnine - v Prekmurju so ohranjene na en način, na Primorskem na drugačnega. Po vsej Sloveniji pa, skratka, poznamo takšne in drugačne pripravke, narejene iz svinjskega mesa. Meso so ljudje takrat dejansko imeli do naslednjih kolin. Največ so ga porabili v času težkega fizičnega dela - kraška panceta in meso iz tunjke sta bila na voljo, da so kosci in drugi, ki so opravljali težaška dela, dobili svoj delež potrebnih proteinov. Tradicionalna kuhinja je to razumela zelo dobro in se temu primerno tudi obnašala.

Na slovenski živelj je imela tekom stoletij zelo močan vpliv tudi religija, ki ima - s prehranskega vidika - nekaj zelo zanimivih zakonitosti. Ljudje, ki so obvladovali tehnike in tehnologije ohranjanja hrane brez hladilnika - z dimljenjem, sušenjem, soljenjem -, so spoštovali številna religijska izročila. Na Slovenskem je bil vedno prisoten obred dela, obred praznovanja, obred nažiranja in obred posta. Mi smo bili ob petkih praviloma vedno 'na suhem', podobno je bilo tudi v postnem času - a ne zato, ker takrat ne bi bilo mesa! Nekaj razlogov je seveda iskati tudi v tem, da se je v tem času meso sušilo, fermentiralo in ga še ni bilo varno zaužiti, ker bi lahko v človeka prišel kakšen zajedavec. A kakšen košček bi tudi že bil primeren za uživanje. Po drugi strani pa so se na podlagi izkušenj vsi dobro zavedali, da je telo treba očistiti. V tem času se je najmanj delalo in zato tudi najmanj jedlo. Mi pa danes vseskozi jemo enako in v bistvu jemo preobilno! Predebela družba smo! Ali pa 'družba s preveč rezervne biomase', če smo malo bolj nežni ..."

Če preskočimo 100 ali pa samo 50 let, vidimo, da je prišlo do popolnega preloma.

"Tako je. Industrija je začela vstopati v proizvodnjo hrane, slednje je bilo vedno več in bila je varna. Poprej je marsikdo umrl zaradi različnih zastrupitev in okužb s hrano, tudi mikotoksinov plesni in drugih dejavnikov. Obenem je prehranski cikel ohranjanja živil industrija vzela iz družinskih okolij, mi pa smo izgubili stik s pripravo hrane. Do tega prihaja od druge svetovne naprej in v današnjem času vedno bolj intenzivno. Danes živimo v družbi, ko je hrane v našem delu sveta absolutno preveč.

Človek niti ne ve, kaj vse obstaja na trgu in kaj jè. Zavedati se moramo, da je hrana nekaj, kar mora priti vsak dan v naše telo, zato je tudi vir vsakodnevnega zaslužka. Delamo marsikaj, da bi zaščitili potrošnika, vendar pa nekateri ljudje, ki imajo izprijen duh - takih je, pravim, vedno toliko kot patogenih mikroorganizmov -, vedno delajo v smeri, da bi si prilastiti tisto, kar jim ne pripada, in s tem uničili življenje nekoga drugega. Ta zgodba je vredna velike pozornosti, ki pa je ne dobi. Mi zdaj živimo v družbi, ki ne spoštuje ritma narave, s tem pa znatno obremenjujemo telo in okolje, ker jemo tudi takrat, ko bi lahko jedli veliko manj. Zato se pojavljajo takšne in drugačne civilizacijske bolezni. Ne smemo pozabiti, da je pred sto leti bistveno več ljudi umrlo zaradi okužene hrane. Razvoj, tehnologija, tehnika, hladne verige ... so naredili mnogo dobrega. Problem pa je, da smo mi to 'dobro' dejansko vzeli kot 'absolutno dobro', ne da bi pomislili na to, da ima ta procesna veriga tudi svoje pasti. Hkrati pa je danes mogoče civilizacijske bolezni - denimo diabetes - relativno dobro zdraviti. No, na ta način se tej pripovedi priključi še drugi del: farmacija. In krog je sklenjen - denar danes teče skozi želodec človeka in zdravljenje njegovega prenažiranja. Vsi tisti, ki ta krog vrtijo, so strašno zadovoljni, ker denar priteka samo k njim."

Temu se priključi še navajenost, da lahko določena živila jemo vse leto in da lahko v vsakem trenutku jemo živila z vsega sveta.

"To se nam je zgodilo zato, ker smo izgubili stik z realnostjo sezonskosti. Sezonskost je bila skozi zgodovino tisti element, ki je človeku omogočal prehode in tudi pričakovanje. Ko se spominjam svojih otroških dni, mi na misel pade, kako sva z mojim pokojnim očetom šla delat na polje. Šla sva mimo območja z vrtovi in spominjam se gospoda, ki je tam vedno čuval svoje paradižnike. Pozdravili smo se. Dejal je, naj se na poti nazaj ustaviva še enkrat, da nama da kakšen svoj paradajz. On je imel res čudovite paradižnike! In sva se ustavila. Ta človek nama je narezal tisti paradižnik, oče in on sta spila deci vina, jaz sem dobil vodo. Jedel sem samo tisti paradižnik s suhim kruhom, a še danes se spomnim tistega okusa. Primarno, prvo srečanje s paradižnikom tisto leto ... pa ne gre za to, da bi bil paradižnik, ki ga imamo danes, slab. A telo se mora očistiti nekega živila, okusa, da ga potem lahko ponovno podoživiš! Če ga ne odplakneš iz sebe, se ne da. Podobno je z umetnostjo - če bi vsak dan poslušal opero, ta ne bi bila nič posebnega, po dveh letih 'zatišja' pa je spet doživetje. Tudi hrano je treba doživeti, v nasprotnem primeru namen hranjenja ni dosežen. Hranjenje ni samo telesno, je tudi duhovno, socialno. Užitek se je hraniti v dobri družbi, to je balzam za prebavni trakt!"

Kako pa v to enačbo umestiti živila, ki sploh niso "naša"? Denimo kakšne banane od bog ve kje?

"Če se postavimo v 12., 13., 14. in 15. stoletje ter pogledamo takratno evropsko družbo, opazimo, da je bila precej lačna. Srednjeveška družba je morala prebroditi veliko razvojnih pasti. V danem trenutku se ji nato zgodi rešitev - odkrije nove zemlje. Z njo odkrije tudi nova živila. Staroselski evropski prostor so ljudje nato oplemenitili s številnimi rastlinami in živalmi, ki jih prej nismo poznali. Poprej nismo imeli denimo krompirja, buč, puranov, nekaterih fižolnic, amaranta, da ne rečem koruze, ki je danes med tremi glavnimi oskrbovalci človeške prehrane na svetu ... Da, odkritje novih svetov pomeni odkritje novih živil! Nekatera od njih so nas rešila, da v postrenesančnem obdobju nismo pomrli od lakote. Vključno s krompirjem, ki je bil na začetku okrasna rastlina. Nato so Francozi ugotovili, da je zemeljsko jabolko dejansko užitno, in Marija Terezija je z odlokom tudi Slovence pripravila k uživanju teh gomoljev. Visoka družba je dala zgled! To ni bila hrana za rajo, a je, paradoksalno, prav hrana za rajo! Odkritje novih dežel in 'tujih' živil je popolnoma spremenilo naš način prehranjevanja - če smo prej temeljili prehrano na starih žitih: pšenici, rži, ovsu … in nežitih: čičeriki, ajdi, prosu … smo bili od naštetih nenadoma odvisni veliko manj. Pridelki žit so bili v naših krajih, tudi zaradi nekaterih podnebnih danosti tistega časa, namreč zelo variabilni.

Sicer pa banane, ki jih omenjate, rastejo tudi na Portugalskem in ne prihajajo nujno iz prekomorskih dežel. Danes imamo tudi zaradi transportnih poti nekatera živila na mizi praktično vsak dan. In to je narobe! Vse je samo trgovina. Ljudje so nekoč potrebovali čisto drugačen spekter energetskega vnosa,m kot ga potrebujemo danes, saj se veliko manj gibljemo in številna dela opravljamo sede. Težko delo danes opravljajo stroji.

Hkrati pa se je človeštvo, glede na globalno sliko, začelo ponovno zelo razlikovati - nekaj časa se nam je celo zdelo, da lakota pada in da oskrba raste. Združeni narodi so dobili nagrado za svoj trud - moram reči, da je slednja nagrada, glede na trenutno stanje v svetu, precej jalova. Še vedno imamo čez milijardo lačnih, prehranska oskrba postaja skrb vzbujajoča celo v deželah, kakršna je naša. Zakaj se je to zgodilo? Najbrž zaradi trgovine. V danem trenutku smo sprejeli, da svobodna trgovina zadeve ureja najboljše. Bojim se, da ni tako. V trenutku, ko je globalna scena dopustila, da določena živila lahko prodajate pod znamko trgovske hiše, smo naredili točko, s katere ni povratka. To, da nekateri enormno bogatijo na račun nekoga, ki ne more preživeti, in da ti posamezniki dobivajo lovorike in jih cenimo, do neke mere še ni sprevrženo - ker vsaj veš, kdo je kdo! Potem pa pridemo do amorfnih tvorb multinacionalk, pri katerih ne veš, kdo in kaj je za tem - vidiš samo, da to potiska celotno živilsko oskrbovalno verigo proti prepadu. Poglejte, kako so nam propadle vse slovenske zelo dobre firme ali pa smo jih prodali."

Kaj dejstvo, da smo vse dobre firme prodali ali uničili, pomeni za kakovost slovenske prehrane?

"Kakovost in varnost hrane sta determinirani z evropsko zakonodajo. Trdno sem prepričan, da je v tem kontekstu vse v redu. Poznam ljudi, ki delajo pošteno, predano, tukaj nimam dvomov in zadržkov. Zadržke pa imam do tega, da več ne vemo, kdo stoji za proizvodnjo hrane. Tukaj smo zgrešili. Poglejva denimo produkcijo vina: v Sloveniji je na zavidljivem nivoju in zanimivo je, da imaš na nekaterih proizvodih podpisanega tudi kletarja, ki ga je naredil. Ve se, kdo za tem stoji. Tudi pri kruhu obstajajo značke, ki povedo, od kod prihaja - a tukaj nam predočijo podjetje, ne več imena posameznika. Imamo nekatere nacionalne sheme, a za tem ne stoji človek, temveč znamka! Slednjo pa je seveda moral narediti človek. Prihodnost, renesanso v tem kontekstu vidim v tem, da bi to vrednost - izdelavo, produkcijo nekega proizvoda - kljub vsemu pripisali posamezniku, ki je to zadevo naredil. Za tem mora stati človek! Morda ima človeštvo s tem težave tudi zaradi ljubosumnosti - je pa zanimivo, da so vinarji tak način dela sprejeli. Globlje v živilsko-prehransko oskrbovalno verigo pa to žal še ni vstopilo. Bojim se, da je tako zaradi kapitala, ki prehranske firme odtujil tudi Sloveniji - agensi tega kapitala pa so seveda ljudje, ki so še vedno v naši družbi. Zavrgli so nam lastno vrednoto za tistih nekaj procentov, ki so jih dobili na lasten račun. To je sramotno dejanje."

Tudi naše kmetijstvo je krivo za podnebne spremembe, ki smo jim priča.

"Kmetijstvo potuje s človekom že več kot 20 tisoč let. Človek si je v tem času zamislil, da je prvi. Pa ne prvi med enakimi, ampak prvi prvi! V skladu s tem si je dovolil narediti tudi nekatere stvari, ki si jih prvi med enakimi ne bi nikoli drznil. S svojimi posegi je dosegel nekaj dobrega, nekaj slabega in nekaj zelo slabega. Dobro je gotovo to, da je spoznal, da mu izbor semen omogoča, da lahko pridela več. Dobro je tudi, da je ugotovil, da so nekatere tehnološke rešitve bolj produktivne in druge manj. Slabo pa je - to se je pokazalo že v starih kmetijskih kulturah - da je začel operirati z monokulturami. To se kaže v takih ali drugačnih boleznih, ki jih je skozi čas človek obvladoval na različne načine. Določene vrste smo izbrali in jim namenili večjo pozornost, sčasoma pa so se izrodile. Zgodovinsko gledano je človek s tehnologijo omogočil, da je imel vedno več hrane, na dolgi rok pa smo ljudje postali zajedavci narave. Seveda je jasno, da si tega ne bomo priznali, mi smo vendarle izbrani, prvi prvi. Resnica pa je, da smo na ta način porušili naravne zakonitosti. Zato se tudi dogaja globalno segrevanje, ki je v nekem elementu gotovo pospešeno tudi s tem, kar počnemo. Pred dobrimi 20 leti sem bil kot govorec o varnosti živil povabljen na Aralsko morje. Govorili smo o problemu oskrbe z vodo. Tam so bili tudi geologi in eden od njih je dejal, naj se izginotju Aralskega morja nikar tako ne čudimo, ko pa je skozi zgodovino izginilo že okoli 25-krat. A pomembno se je vprašati, v kolikšnem času. Šlo je za milijone let! Ti procesi v našem času tečejo povsem drugače kot nekoč. Za kolikšen delež globalnega segrevanja je res odgovoren človek, bomo lahko z gotovostjo trdili šele z distanco. Kot naravoslovec in biotehnolog pa sem prepričan, da se nobena zloraba ne konča dobro. In mi kot današnja civilizacija zemljo, to danost, zlorabljamo odločno preveč."

Kako misliti na ekološko kmetijstvo? Kako ga spodbuditi, sploh na trgu, kjer je neekološko pogosto vidno cenejše?

"S primarno predelavo hrane - v smislu ekološkega, samooskrbnega kmetijstva - se danes ukvarjajo mnogi ljudje, ki to jemljejo kot religijo. Ti ljudje ne sprejemajo ničesar drugega kot alternativo. Družba kot celota pa ni dojela, da so religiozni koncepti sobivanja z naravo nujno lepilo, ki nas povezuje z Zemljo. Jasno je, da potem v splošni populaciji ti ljudje doživljajo nekoliko čuden sprejem - 'saj je v redu fant, a je čudak'. V resnici pa bi morala družba ta fenomen detektirati kot indikacijo bolezenskega stanja in se vprašati, kako človeštvo rešiti te bolezni. Kot prvo je treba ljudem omogočiti, da lahko v okoljih, ki niso kmetijstvu prijazna, s kmetovanjem še vedno preživijo in na ta način ohranjajo kulturno krajino. To bi država lahko storila. S tem bi ohranjali tudi doline, ki se bodo sicer zarasle in jih ne bo več. Če bi država to dojela, bi na ta način omogočili preživetje ljudem, ki bi s svojim delom ohranjali kulturno krajino. Posamezniki, ki ekološko kmetujejo, so sedaj pravzaprav naši senzorji, ki še zaznavajo ta kontakt z naravo - večina ljudi je glede tega mrtva, smo del stroja. Omogočiti bi morali, da njihova hrana, ki pride na trg po družbeno priznani ceni - seveda višji! - tem ljudem omogoča, da res preživijo. Mnogi se umikajo, ker to ni mogoče. V Avstriji tisti, ki kmetujejo v visokogorju, ne plačujejo davkov, s tem pa stimulirajo živelj, da ostaja in vztraja. V Sloveniji imamo kup takih terenov. Industrijska družba si mora pustiti dotoke krvi svežega razmišljanja iz primarne narave odprte. V tem trenutku samo govorimo, ne počnemo pa prav veliko. Tudi predsednika vlade sem 2022 povabil na kongres CEFood - v okviru slednjega je ob 20. obletnici dogodka, ki se je začel v Sloveniji, nastala tudi publikacija Food, nutrition and environment: Positions in Central European space, v kateri strokovnjaki iz srednje Evrope razpravljajo tudi o tej tematiki - a mu na žalost čas ni dopuščal, da bi se na povabilo organizatorjev odzval."

Ustvarili ste prvo evropsko deklaracijo o hrani in prehrani, bili ste predsednik Evropske zveze za živilske znanosti in tehnologije (EFFoST), večkrat ste bili vključeni v številna bruseljska telesa, da ne omenjam vseh evropskih platform predvidevanja, ki so obravnavala hrano. Mogoče so za najin pogovor relevantna SCAR-predvidevanja o hrani ter podeželski in kmetijski prihodnosti EU ali pa COST/ESF-predvidevanja Evropski živilski sistemi v spreminjajočem se svetu. Na drugi strani pa je v zraku izjava predsednika vlade o prehrani … Ne morem mimo Golobove ilustracije pred Evropskim parlamentom, da bi morali jesti manj mesa. Iz nje se je razvila skorajda nekakšna afera ...

"Drži, zadišalo je po aferi. Glejte, razumem entuziazem voditeljev, ki bi radi opozorili nase in zato bodisi namerno bodisi spontano publiki ponudijo ogledalo. Ne bi se spuščal v kritikarstvo. Njegovo izjavo bom poskušal videti v pozitivni luči. On je s tem odprl pomembno vprašanje in dregnil v osir na način, ki je morda v tem trenutku čisto pravi. Žal pa človek premalo ve celoviteje o živilih in prehrani in že je prostor za spodrsljaj. Zavedati se moramo, da mi v tem trenutku s podporami v Evropi stimuliramo industrijsko kmetijstvo, ne pa kmetijstva, ki bi ohranjalo naravo! Če bi premier vprašal mene, bi mu gotovo svetoval, naj tega ne reče na tak način. Je pa prav, da je opozoril. Velja razmisliti, ali je res treba užiti toliko mesa - nekateri ga definitivno pojedo preveč, drugi ga bi nujno potrebovali za uravnoteženo prehrano, pa ga žal nimajo. Pozvati bi moral k resnemu premisleku, kako so postavljene prehranske politike v Evropi, da nam omogočajo pripeljati do tako visokega konzuma mesa. Če bi pristopil na ta način, bi zadeva dobila čisto drugačen obraz. Sicer pa si je postavil svetovalno telo …

Ali je za vsejedega človeka, ki je bil v začetku nabiralec in lovec, logično, da je prva stvar, ki jo poje zjutraj, meso? Ne. Najbrž mora najprej nekaj uloviti in zjutraj pojesti kakšno jagodo! Razselili smo se po svetu. Nekatere družbe so se usmerile pretežno v rastlinsko prehrano, druge temeljijo na animalni prehrani - to pa zato, ker je tudi količina energije, potrebna za oskrbovanje telesa, v tistih okoljih zelo drugačna! Eskim z vegetarijansko prehrano namreč ne bo preživel. Ko pa tudi v prehrani človeka - z raznimi suplementi - prevlada farmacevtski lobi, je to znak, da nekaj ni dobro."