Hiša, v kateri so v enem trenutku živeli vsi štirje, kot v odbitih, back-to-the-future pisanih supergah pove prvi prispeli in najbolj zgovoren med četverico, kitarist Domen Don Holc. Pa ne kot skvoterji, čeprav njihov plac/klet za vaje daje točno tak videz. Ne nazadnje pa jih mečejo ven. Ja. Koala Voice, band, ki je zmagal v Špil ligi, bil predskupina Pixies v Križankah, napolnil Cvetličarno, stresel MC v Mariboru, prepotoval vse od Baltika mimo Balkana do Nizozemske in Nemčije ..., išče plac za vaje. "Aja, pa v Ljubljani, ne v Mariboru," so nekaj kakor plasirali mali oglas. Tako, mimogrede.
Ko sedijo, si delajo čikce ali iščejo zadnji podaljšek za štrom, delujejo tako nalezljivo flegmatično. Ampak ko se prižgejo v svojem placu, zazibajo trenutek. Profesionalno. Pevka in kitaristka Manca Trampuš miga z boki, glavo in refreni. Miha Prašnikar, daleč najstarejši, je zlomil bobnarsko palčko že po prvem komadu. Na vaji. Basist Tilen Prašnikar pokaže zrajsane trzalice. Ena od kitar Domna Dona Holca je očitno na popravilu. Ja, tako vneto žagajo, pilijo, drgnejo, plešejo, "koalajo". Komaj štiri leta je od prvenca Kangaroo's a Neighbour, nato so ponudili Wolkenfabrik (2017) in kmalu še Woo Horise (2018). Ko se na balkonu za konec pogovarjamo o slovenski popkulturi, kako da se izključujeta zabava in umetnost in kam spadajo sami s svojo mešanico indie pop rocka, Tilen flegmatično, a lucidno sikne: "Okej, recimo, kot praviš, mogoče, da smo popularni, ampak nismo pa zabavni, haha." So zabavni, a po svoje. Januarja so imeli osem koncertov v Nemčiji, predsinoči so vnaprej razprodali ljubljanski Orto bar. Večina besedil je v angleščini, a ponujajo tudi francoščino, hrvaščino in materinščino. V tej so še posebno izstopajoči.
Kje je, kot pravi vaša sveža pesem Ker tu je vse tako lepo, najlepše? Tukaj, v tej hiši?
Domen: "Lepo je tam, kjer si sam tako narediš."
Koliko vas je izoblikoval Kisovec? O čem ste tam sanjali?
Domen: "Majhen kraj, saj veš. Ti lahko greš ven iz majhnega kraja, ne more pa majhen kraj ven iz tebe (vsi drugi se zasmejijo). Želeli smo imeti čim več nastopov, narediti še kakšno ploščo. Tilen, Miha in jaz se poznamo že cela naša življenja, Manca je bila na isti šoli, imeli smo skupno družbo. Ko smo skupaj, je to neverjetna lahkotnost bivanja."
Toda zdaj ste v Ljubljani že kar nekaj let. Je ta hiša, ta plac, to zavetje vaš Kisovec?
Domen: "Ne, haha, tu je Ljubljana. Če prideš iz kraja, kot je Kisovec, si dalj časa lažje anonimen. Imaš mir. Miha je sicer šetal po Ljubljani, ko smo mi še plazili v šoli. Se je pa Ljubljana res spremenila v zadnjih desetih letih. Ne vem sicer, kako je bilo prej, ampak zdaj imaš res bande, ki pičijo svoje. Scena je postala bolj razvejena. Če smo nekoč govorili, da ni toliko subkultur, zdaj še vedno ali pa spet prebivajo tam, kjer so bile prej."
Švic, čiki in prihodnost
Koala Voice je torej z enim samim špilom, tam spodaj, rešil vsaj mojo vero v to, kar počne ta mularija, ki zdrži ob youtube štiklu slabo minuto. Indie rock je bil že preveč znucan bedž za večino mladih bandov, ki ne vedo, kaj točno bi radi povedali in zakaj sploh imajo band. Zato pa Koala Voice tako sporočilno piči svoje. Indie disko. Novodobni The Doors. Zakaj? Ker je komad Wild Dancer njihov Five to One. Z ikonično, prikupno in prepričljivo Manco Trampuš. V katero bi bilo, kakšnih petnajst let nazaj, zaljubljene pol Slovenije. (Večer, junij 2015, Glas podzemlja)
Carsko je imeti vzornike, ampak kreativno jih ubiješ in začneš živeti svoje življenje
"Odsotnost komunikacije je komunikacija"
Ramiz Derlič, MC Pekarna, o Koala Voice: ''Za slovensko sceno so napreden pop band, ker sledijo svetovnemu trendu, saj gre za spogledovanje z alternativo. Meje so se namreč zelo zabrisale. V Sloveniji so dosegli kar veliko - res pa je, da je pri nas problem, kajti če preskočiš v popularno glasbo, ti urbana kultura lahko obrne hrbet. Delujejo nagonsko in pristno: odsotnost komunikacije s publiko je njihova komunikacija. Kar pritegne, čeprav nimajo komercialne publike, je to, da ponujajo intimno glasbeno izkušnjo. Pri njih je najbolj zanimivo, da so na treh koncertih pri nas med občinstvom nabrali vse od srednješolcev do 40- in 50-letnikov. Starejši najbrž vidijo kvaliteten pop, mlajšim pa predstavljajo alter. Če uspejo v tujini, bodo imeli množice tudi doma.”
