(H genotipu Hamlet, študijska predstava AGRFT, režija Dragan Živadinov)
Med protesti smo se naučili, da upanje, prebujanje in želja, da bi nekaj dosegli, ne izvirajo toliko iz govora, ampak predvsem iz razgovora; naučili smo se tudi, da nič ne krepi in spodbuja razgovora tako kot umetniško dejanje, beseda, poezija, glasba, predstava. In končno, naučili smo se, da kultura vse to počne tudi z minimalnimi sredstvi in brez nadomestila, ko jo država pusti na cedilu. Nekateri so že dojeli, da se nam pred očmi poraja ljudsko gledališče. Vsi, ki smo pred poslopjem RTV izražali svojo podporo, nekateri tudi v promotivno-obrambnih spotih televizije, smo videli, da ta ista ustanova ni še niti enkrat pozvala udeležencev in vodij protestov, torej tistih, ki jim pripisujejo, da so vodje, naj o tem na javnem mediju povedo kaj več. Televizijska "uravnoteženost" vključuje predstavnike strank in institucij, analitike in kvazianalitike, vendar druge strani, ki po 17 tednih prav nič ne kaže znakov utrujenosti, nihče nikoli ne povabi. Izjema je največji živeči slovenski pesnik Boris A. Novak, ki je - kulturi na čast - na njeni strani. V teh okoliščinah je kultura znova udarila, in to kar s Hamletom.
To bi lahko bila prihodnost gledališča: velike predstave dajejo bogatemu občinstvu možnost, da odkupi tudi sosednje sedeže, male predstave povabiš domov, nahraniš izvajalce in zbereš denar za njihov honorar. Toda pred tem je treba iz ministrstva za kulturo nagnati človeka
S temi mukami smo opravili, preostane nam samo še sprememba sveta
Obiščite spletno stran brez oglasov.
