Janšizem in feminizem

Nikjer ni janšizem jasnejši v svoji borbenosti, nikjer očitnejši v svoji jedrni netoleranci in patriarhalni odločenosti, da se enakost nikoli več ne vzpostavi. Če naj izpostavimo najslabše v janšizmu, potem je to prav njegov odnos do spola, spolnosti, žensk in, seveda, feminizma, pri čemer je feminizem ob vsem naštetem pravzaprav majhna tarča.
Da so pravice žensk človekove pravice, velja od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo to izglasovano v OZN in je danes eden od ključnih predpogojev za enakost. Država, ki ne priznava pravic žensk in onemogoča svobodno odločanje o spolnosti, v temelju ni demokratična. EU ima v svoji sestavi nekaj takih držav, najbolj izrazit primer je Poljska. Kako si janšizem drzne, brez kančka sramu, skrivanja in brez vsake refleksije potiskati Slovenijo v takšno skupino držav? V zgodnejši politiki SDS je bilo mogoče videti celo naklonjenost enaki zastopanosti žensk v politiki (kvote). Današnji janšizem v celoti ukinja takšne možnosti. No, problem ni v umanjkanju žensk v stranki in med poslanci, nasprotno, glede tega položaj sploh ni alarmanten. Političarke z desne so vidne in se slišijo, a na žalost samo v odobravanju in prikimavanju vodji v vsaki situaciji. Z drugimi besedami, na nivoju politične elite se ne vidi neko izrazito zatiranje žensk. Prav v tem segmentu politične prakse janšizem ostro loči med elito in drhaljo v svojih vrstah. Pri drhali očitno ni samo dovoljen, ampak je tudi vzpodbujan najbolj grob možen diskurz o ženskah in o svobodni izbiri spolov. Ženske iz SDS-elite se vzdržujejo neposrednih napadov na ženske in drugačno spolnost. Drhal si privošči vse. To se jasno vidi v medijih SDS.