Volitve so spet pokazale, kako malo skupnega imajo z demokracijo, tudi le kot tehnični postopek, da nova oblast zavzame položaje v starem kalupu. Neizvoljeni zahtevajo ministrske položaje v vladi in pogojujejo vključevanje drugih, ki jim niso po volji, večno užaljeni zahtevajo vse, predvsem pa sojenja, preganjanja in čistke. Občutek razočaranja, gnusa in brezupa morda nikoli ni bil tako močan kot po teh volitvah. Ja, res so bile zgodovinske …
In kje najti kanček upanja, ko niti cinizem ne ponuja olajšanja in ostaja samo strah, tudi strah za preživetje človeštva, narave, planeta? Morda stopimo korak nazaj in se vrnemo k navadam, ki so nam v preteklih letih zlezle pod kožo. Soočeni z brezskrbnim, sebičnim cirkusom najslabših navad v politiki in v javnem življenju, popolno slepoto za preteklost (razen za njeno zlorabo) in za prihodnost, ukradeno vsem mlajšim od 75 let, se oprimimo navad, starih kakih trinajst let (od 2012, od ministra Turka s straniščno ščetko, pa skozi begunsko krizo, žico, dve nesposobni vladi) intenzivno pa šest let, od marca 2020 do danes. In te navade so res železne – obstajajo njihove institucije, močni alternativni politiki in političarke, hitra organizacija, umetniki, ki čez noč pripravijo nov imidž, podobe in zvoke. Obstaja tudi parlament, ki se aktivira, ko je potrebno, obstaja teritorij – ulice so naše! Obstajajo mediji, prostovoljci, ideje, evropske ustanove s parlamentom, imena, liki; kultura se skoraj uravnoteženo giblje med državno podprto in alternativno. Skratka, navada deluje, državljani se je po instinktu držimo, ker nas na tej strani še nihče ni izdal, ker bomo tu vedno srečali znane in prijazne obraze, ker se bomo objemali, skupaj peli, se smejali in se ne bomo ves čas spraševali, zakaj, čemu to, komu je mar. Imamo navado, občasno tudi deluje.
V času prejšnje vlade smo navado nadgradili in razširili s stališči in prepričanji, ki so našla pot tudi v parlament in v vlado. Spomladi 2022 je ta vlada imela prav, ko je predvidela, da sta za njen program potrebna dva mandata. Navada, da se o sociali razmišlja skladno z ustavo, zahteva čas, premislek, samokritiko, entuziazem. Dobrih trideset let se je socialno državo teptalo in pljuvalo, končno je narejeno nekaj ključnih korakov in akcij, ki jo upoštevajo in ki, ja, zahtevajo več časa. Zaslužna za to je predvsem Levica, edina, ki je ne bremeni nobena afera, edina, katere člani niso v postopku zaradi korupcije in pod lupo KPK, edina, ki je nove ideje in procese odpirala in ne zavirala, edina, ki je etično neoporečno zahtevala zgodovinsko odgovorno obnašanje Slovenije v svetu. In tista, ki jo danes skoraj vsi udeleženci pomladne Noči pošasti hočejo izriniti ven iz politike ali vsaj bodoče koalicije. Vendar je Levica tudi del navade, brez katere ne moremo več, karkoli se že pošasti pod mizo dogovorijo.
Politiki umazanih rok in Gospodarska zbornica mislijo, da je končno prišel čas za razbremenitev od vseh obveznosti in odgovornosti: nižji davki, ki omejijo podporo revežem, bogatim pa prinašajo vedno več; odsotnost skrbi za družbeno uravnoteženost - enakost je že itak prepovedana beseda; veličastni energetski projekti, ki se končajo v žepih tistih "pametnih"; gradnja infrastrukture, ki se vedno upočasnjuje in draži; ukinjanje delavskih pravic, predvsem pravic tujih delavcev, kolateralno pa še domačih; zoževanje, krčenje in slabšanje uslug v javnem zdravstvu; privatizacija oziroma fikusizacija šolstva; politična in finančna medsebojna korupcija oblasti in Cerkve; prepuščanje znanosti šarlatanom, kulture nepismenim, neumnim in netalentiranim, humanosti NVO in prostovoljcem in obenem ukinjanje sredstev prav njim; goebelsovski nadzor nad mediji, prepuščanje javnega govora toksičnemu patriarhatu; dopuščanje nizkotnosti, prostaštva, neizobraženosti, ki jih življenje bogatih po definiciji in skoraj brez izjeme prinaša. To je tisto, kar že poznamo, to so neizpodbitne, očitne vsebine družbe, ki jo je Slovenija ustvarila v prvih tridesetih letih. Zdaj proizvajajo nove posledice: spoštovanje trga in vsega tržnega neizogibno vodi v tabor agresorjev, ki so v tem mentalnem sklopu začele tretjo svetovno vojno. V svetu, odvisnem – kako primitivno v 21. stoletju – od nafte, so lakota, uničevanje resursov in ustvarjanje globalne revščine, migracij in kaosa oddaljeni ne desetletja, temveč mesece. Ukinjene so vse zakonske, kulturne in mentalne zavore, ki jih je svet s težavo vzpostavljal po drugi svetovni vojni. Rasizem, genocid, ekocid in urbicid prevladujejo, ni več niti otočkov drugačnih družb, evropsko družbeno tkivo je luknjasto kot maskirna mreža na tanku. Nimamo kam bežati. Vse to bi bilo mogoče vnaprej omejiti in sistemsko blažiti, če bi socialna država še bila živa ideja, pa ni.
Svetu, odvisnem – kako primitivno v 21. stoletju – od nafte, so lakota, uničevanje resursov in ustvarjanje globalne revščine, migracij in kaosa oddaljeni ne desetleja, temveč mesece. Ukinjene so vse zakonske, kulturne in mentalne zavore, ki jih je svet s težavo vzpostavljal po drugi svetovni vojni
Kmalu, morda že jutri bodo bogati razglasili še enega globalnega sovražnika, hujšega od levičarjev, migrantov, nebelcev, muslimanov, feministk in LGBT, skratka, Prešernovih mejakov – pacifista, mirovnika namreč. Ta lik bo kriv za vse, Netanjahu ga bo preganjal po Evropi, ki jo, kot pravi, ščiti pred vsemi, ki jih še ni pobil na Bližnjem vzhodu. Malce perverznega zadovoljstva prinaša misel, da si bodo diktatorji in bogati kmalu morali skočiti v lase: ker bogati niso organizirali svojih armad, jih bodo diktatorji hitro uničili, prevzeli njihovo bogastvo in namesto tehnologije izdelovali bombe in drone – saj interneta, obveščanja in AI za široko uporabo sploh ne potrebujejo. Ostali bomo v temi. In vse to zveni banalno, saj smo vse že videli v stripih, filmih in na TV, danes pa po sto na dan v kratkih zgodbah, ki jih mulci proizvajajo na internetu po tekočem traku. Pacifisti in mirovniki s sabo nosijo breme novih prekletstev, saj nikoli in nikjer niso bili posebej uspešni. To so že doživele ženske v Latinski Ameriki, denimo v Kolumbiji – dosegle so mir in potem so bile spet potisnjene v črni patriarhat. Kaj pomeni biti danes pacifist v Izraelu? Še bolj absurdno – v Palestini! Kaj pomaga to, da je papež pravkar dobesedno izrekel prekletstvo nad vsemi, ki izzivajo vojne? Koliko je Indijcev – gandhistov umrlo, dokler Indija ni dosegla samostojnosti? In v britanskem parlamentu se je zadnjič slišala starogrščina (odlomek iz Sofoklove Antigone) iz ust Nevilla Chamberlaina, ko je poročal o mirovni misiji v Minhnu …
Morda je res naivno, če ne nesmiselno misliti o možnostih te države, da preživi. Vendar …, že spet navada. Z vsakim otroškim obrazom, ki ga vidimo, navada postaja še bolj železna. In povsod je še mnogo odvisnikov navade in tudi držav, ki bi rade preživele, in pacifizem še zmeraj nima smisla. Iz te perspektive, ki je žabja, nizka, iz vsakdanjika, razburjanje, intrige in razprodaje v političnem nakupovalnem centru, so videti bedno, efemerno in končno nesmiselno. Žal se s tem spreminjanjem perspektive ne zmanjšuje nevarnost, ki jo predstavljajo. Vse, kar delajo, vse, kar se jim vrti po sistemsko bolnih glavah, pelje po avtocesti naravnost v pekel, kot pravi slavna pesem Chrisa Ree. Edino orožje, ki smo ga razvili prav v tej državi in je pripeljalo do pomembnih sprememb v kolektivnem dojemanju socialne države, je navada. Ne velike ideje, ne ideološki prelomi, ne zarote – čeprav je vse to videlo luč dneva v javnem govoru med dogodki te navade – niso operativno onemogočile napredovanja diktature. Zdaj, ko se nameni diktature krepijo kot ena od povsem realnih možnosti pri vzpostavljanju oblasti, je navada prvo, kar imamo za odpor pri roki. Torej, naprej v nazaj, v že znano, preverjeno in obenem nestabilno …
Kako je videti navada? Tako, da vstaneš s kavča. Ni niti najmanj slučajno, da se je festival na kavču v trenutku preoblikoval v veličasten kulturni dogodek, Float to Gaza. Ena navada se je razrasla v drugo – bil je že poleti festival Float to Gaza v naravi. V Kinu Šiška so nastopili izvajalci, v Gazi tudi. Takšni dogodki so spontani, daleč od komercialnosti in tudi profesionalnosti. In obenem, prav v tem prostoru so na koncertu blesteli izjemni talenti. Zgodovinsko, kakor to raziskuje etnomuzikologija, so se povezave, izposoje in potovanja glasbe in glasov med Balkanom in Mediteranom spontano reinkarnirali v Ljubljani. Pelo se je in pozibavalo, kot da je vse to navada vsakega, vse nazaj do kavča. Na drugi strani sveta se je akcija Float to Gaza pretvorila v akcijo Float to Cuba. Ni bilo treba čakati dolgo …
Najboljše pri navadi je, da ni potrebna nikakršna priprava: je kontinuiteta, je spomin, gibi so obvladani, določen avtomatizem je. V glavi je "dežurna" pesem, v torbici je še zmeraj piščalka, gumbi z napisi so še vedno aktualni, nekaj svetlečega pride prav, priporočajo se športni copati, trenirka, rokavice. "Porka, kako je mrzlo!" ostaja legendarna predvolilna izjava primorske aktivistke na Trgu republike, 20. marca. Kako bo šele naslednjega januarja, bog ne daj!
Hvala za dežurno pesem, Chris Rea!
And the perverted fear of violence/Chokes a smile on every face/And common sense is ringing out the bells/This ain't no technological breakdown/Oh no, this is the road to Hell.
In iztirjeni strah pred nasiljem
duši nasmeh na vsakem obrazu
in razum na vso moč odzvanja:
To ni tehnološki razpad,
o ne, to je cesta v pekel.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
