/ SREDA, 27. JULIJ
Dragi dnevnik, danes je sreda ... "Kakšna sreda, saj smo mu povedali, naj začne pisati šele v petek?!", sam pri sebi zaslišim glas iz uredništva. Z rahlim občutkom tesnobe v prsih se kislo nasmehnem in jim v mislih odgovorim: "Pa ne tista sreda, ta – današnja", in si predstavljam, kako morda (povsem upravičeno, se ve) zavijajo z očmi. In tako po več kot petnajstih letih od zadnjega tovrstnega beleženja svojih dni pričenjam ta zapis na šesti dan dodeljenega tedna; povsem v mojem slogu – domala zadnjo minuto, po tem, ko sem sicer zvadil in odtelovadil marsikaj, a hkrati uredil še tako majhne in nepomembne reči, kot je konsolidacija sladkarij na kuhinjskem pultu iz nekaj posodic v eno, in mi pravzaprav ne (pre)ostane nič več, kot da se soočim z izzivom.
Tiktakanji dveh stenskih ur v naši dnevni sobi – ene za slovenski in druge za newyorški čas (simpatična ideja moje mame, da doma brez računanja vedo, koliko je ura pri meni, ko sem onstran luže) – sta se v zadnjih nekaj dneh postopoma zopet razšli in, glasni, kakor sta, danes z ritmom dveh zaporednih šestnajstink (pri tempu šestdesetih udarcev na minuto, kakopak) narekujeta ritem pisanja. Takšna ritmična razdelitev daje občutek dvakratne hitrosti oziroma, kot bi rekli v jazzu, double-time feeling, in ta uvodni odstavek kar steče. No, tudi zaradi tega, ker sem (v svoj bran) o vsebini razmišljal vsak dan od usodnega povabila. Zapisovanja, tudi notnega, se lotim pozno, ko so motivi in oblika v mislih že precej dodelani. Nerad se ustavljam v procesu, raje naredim čim več v enem zamahu in stojim prej. In nemo stati, razmišljajoč in verjetno držeč skodelico čaja (pripravljeno v procesu odlašanja) sem se v okenskem odsevu zalotil tudi te dni.
/ PETEK, 22. JULIJ
Kako bi lahko bil začel dnevnik s tem dnem, ko pa se je sam začel s kopico banalnih opravkov: slikanje za novo osebno izkaznico, kosilnico na servis, po bencin zanjo, v trgovino, nazaj po fotografije, na upravno enoto, da ugotovim, da za prometno dovoljenje potrebujem še zdravniški pregled ... kdo bo bral kaj takšnega? Vse skupaj razgibajo družba mlajšega brata, ki sem ga, še sem ne vem, kako, prepričal, da se mi pridruži na tej lokalni odiseji, kava z očetom in stricem ter dolgo pričakovani korak v modernizaciji babice – obisk ponudnika mobilnih storitev za pametni telefon, ki bi omogočil, da se tudi z njo slišim (in vidim), ko sem v ZDA.
A saj sem se že takoj sprijaznil z zavrnitvijo predloga iz uredništva, da popišem predhodni teden, ko je bil moj urnik veliko bolj pester in so bili na njem za glasbenika bolj običajni dogodki: dva koncerta, vaje in priprave, čezmejna potovanja s poteklim dokumentom (zato tudi obisk upravne enote), snemanje albuma kolega kitarista in obisk koncerta glasbe mojega otroštva, Vana Morrisona. (Pa sem le "uštulil" noter tudi vse to, he he.) "Saj razmišljaš pa tako ali tako vsak dan," je prišel glas iz uredništva. Četudi sem takrat le strahoma pritrdil, se je to izkazalo za bolj resnično, kot sem pričakoval.
/ SOBOTA, 23. JULIJ
"V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo mi!", se mi poje – v nekakšni mešani izvedbi med originalno in tisto, ki smo jo izvedli na nedavnem koncertu – ko tipkam ta odstavek. Nerad pišem dnevnik (in ker to je dnevnik, sem lahko direkten). Kot otrok sem na naših tradicionalnih družinskih poletnih počitnicah v Franciji ubesedil pestro dogajanje v zeleni planer računalniškega inženiringa Kopa, kjer je zaposlena moja mama. Sama je počela isto in me spodbujala (tudi leta kasneje, ko sem že obupal), da na takšen način shranim svoje spomine. A že takrat sem zaostajal po dan, dva in se vsaj delno nezavedno izogibal temu, kar naj bi sicer bili redni vnosi. Že takrat sem dvomil, da bom sploh kdaj imel čas prebrati lasten dnevnik (in namenjen naj bi bil predvsem meni, če prav razumem?), ko pa se mi dogaja toliko, da ga že pisati "ne utegnem". Slednje me je tudi tolažilo, čeravno si nisem nikoli prispel do kraja (da si izposodim vrstico iz čudovitega besedila Milana Jesiha k eni meni najljubših skladb, Robežnikovi Lastovki). In kljub opredmetenju uvodnega priznanja na ekranu pred mano ugotovim, da se s temi nazori pravzaprav še vedno nisem pomiril. Saj sem vendar sam privolil v to pisanje ... morda sem si ga želel, ga potreboval?
Danes (to je, kot vemo, pred štirimi dnevi) smo se res odpravili na družinski izlet v Ljubljano. V prvi vrsti zaradi ogleda filma Jurski svet: Prevlada, a ne tudi brez obveznega šopinga, odkrivanja nove hrane (doma smo vsi samooklicani "foodiji") in celo nepričakovane vožnje z električnimi skiroji ter avto karaok na poti domov. Ja, ja, vem – prvi film je še vedno najboljši in zaradi njega sem kot otrok želel postati paleontolog, a več dinozavrov je vedno dobra ideja (razen, izgleda, v novi trilogiji).
Letos je izšel album v dolgoletnem duu z vokalistko Ajdo Stino Turek.
/ NEDELJA, 24. JULIJ
Manko zunanje gužve prinese miren teden, preživet v duhu "kvalitetnega družinskega časa", kot bi rekli Američani, in pomakne dogajanje navznoter. Slednje nas opomni na opravke, ki smo jih zaradi tistih bolj neizogibnih postavili na stran, prvo odpre pozornost in izostri čute za dogajanja in doživljanja naših najbližjih; spet drugo vodi v razmislek o naših vlogah, odnosih, in odgovornostih do ljudi okoli nas, in prvo osmisli ter povrne ves trud, ki ga vložimo v oboje. Ti dve izposojenki bosta zveneli neosebno, a tovrstno "centriranje" oziroma "kalibracija" samega sebe sta ključna za osebno zadovoljstvo in rast ter posledično tudi našo vključenost v družbo in doprinos k njej. Včasih se zgodita sama od sebe, iz čiste potrebe, morda že po enem napornem dnevu, drugič sta rezultat bolj definiranega zunanjega dražljaja. Neizogibnost tega članka me je sicer spomnila na vse mogoče opravke, nepovezane s samim pisanjem, ki so čakali in bi še lahko čakali, in dosegla, da sem le odgovoril na nekaj neprebranih mailov, zaprl par zavihkov brskalnika in dohitel svoje cimre v iskanju stanovanja v New Yorku; a bil je drug vzgib, ki me je v tem istem času povedel v razmišljanje o soobstoju enega med večimi. Ostal bo neizrečen, saj je ta dnevnik le namenjen več kot samo mojim očem, a zaenkrat me je pripeljal do predpostavke, da je zdrava samost (ne osamljenost) nujna za zdravo in celovito skupnost. Verjetno brez pristne ednine res ni ravno takšne dvojine, kje šele množine.
/ PONEDELJEK, 25. JULIJ
Četrti dan od domnevnega začetka (ali dva dneva nazaj, kakor želite) se začne umirjeno, s poznim zajtrkom – saj mi vsi pravijo, da pridem domov na dopust, naj imajo malo prav –, poslušanjem albuma Signs of Life kitarista Petra Bernsteina, s katerega predlagam eno izmed skladb za avgustovski koncert ob 15-letnici Jazza Ravne, in kar nekaj poslanimi maili za prihodnje nastope. Da se ja še ne bi lotil pisanja dnevnika, ki visi nad mano in je zdaj že prva misel, ko se zjutraj zbudim. A vendar tuhtam, kako (in malce manj tudi, kdaj) začeti ta prispevek. Zavem se, da okoli njega hodim kakor mačka okoli vrele kaše, in morda se v tej primeri skriva odgovor, a misli takoj ugrejo stran od pregovorne jedi: "Enkrat te dni bi si za zajtrk lahko pripravil ovseno kašo ..." Nadalje me reši obisk pri starih starših. Tadva sta že modernizirana – tablica, iz katere pred nekaj dnevi iz neznanega vzroka ni bilo zvoka, sedaj po osnovnem "streljanju težav" (tj. troubleshootingu), ki ga je izvedla bica, že deluje. Prevzamem domače maslo, ki sta ga za nas nabavila na tržnici, in še bolj domača vložen česen (ta je bil danes - beri: v sredo - že v testeninah) ter drobnjakove štruklje – po domače "žnitlohove". To me spomni, kako me brat včasih kliče žnitloh, a se zdaj nikakor ne morem spomniti izvora te družinske fore ...
/ TOREK, 26. JULIJ
V pripravi na učno uro se na vibrafonu znova spopadem s skladbo Pinocchio legendarnega jazz saksofonista Wayna Shorterja, ki jo je leta 1967 prvi posnel Miles Davis (v kvintetu s Shorterjem) na plošči Nefertiti. Kot že nekajkrat prej me tudi tokrat presenetita prožnost harmonskega ogrodja in pisana paleta variacij. Te se morda ponudijo ravno zaradi odprte narave in dvoumnosti originalnega posnetka – razlike med tremi notnimi zapisi, ki sem jih našel, so osupljive. Zopet odkrijem nekaj novih poti in razlag, ki jih vnesem v svojo "ultimativno različico" in kasneje, še vedno razvnet, predam svojemu prvemu rednemu učencu. Današnja (saj že veste – včerajšnja) ura je najina triindevetdeseta! Njegova predanost je navdušujoča in me spodbuja, da tudi sam redno pilim (oziroma stružim, če je že govor o Ostržku) svoje glasbene veščine.
Dasiravno sem jutro začel z dobrim namenom, da danes pa res zaviham rokave, ugotovim, da imam oblečeno majico s kratkimi, in me sporočilo iz uredništva, če dnevnik bo, najde sedečega na terasi z vaniljevim sladoledom v roki. Za nekaj trenutkov me prevzame mrzličen občutek, ki ga lahko povzroči le približujoč se rok (in v tem primeru tudi oddaljujoč se dan, ko naj bi bil začel), a ga moj "obrambni" mehanizem brž potlači in preostanek dneva preživim za svojim inštrumentom preigravajoč program pred nekaj meseci izdanega duo albuma (saj to je res legitimno opravilo, glede na prihajajoči koncert, a ne?).
/ ČETRTEK, 28. JULIJ
No, ko pišem zadnji odstavek, je res četrtek, čeprav se ga še skoraj nič ni zgodilo (čudna so pota teh dnevnikov ...), in prostora bo zmanjkalo prej kot časa. Po navidez praznem tednu, ki pa je le ponudil dobra druženja, spomine in razmišljanja, me danes čaka omenjeni koncert z vokalistko Ajdo Stino Turek v rojstni hiši Huga Wolfa v Slovenj Gradcu, sledi pa mu zopet bolj tipičen glasbenikov teden, napolnjen s koncerti. A pred slednjim še nadaljevanje epske družinske partije igre monopoli, ki je bila po več urah stopnjujoče se napetosti prejšnji vikend žal prekinjena, a pred pospravljanjem forenzično dokumentirana – sam sem imel 7 posesti, 11 stavb in (le) 601 dolar. Stenski uri zdaj tiktakata v ritmu triole.
