(DNEVNIK) Vesna Martinec: Medijev ne moremo preprosto prepustiti trgu. Plavamo brez rok in nog

/ PETEK, 16. maj

Na prosti dan se jutranji ritual – gozd še pred sončnim vzhodom – po tako intenzivnem tednu še bolj prileže. Zvoki šelestenja krošenj so pravšnji sogovornik za miselni povzetek vrhuncev in "padcev" minulega tedna. Po praznovanju 80-letnice Radia Maribor so deževali navdušeni odzivi in čestitke, s sodelavci smo čutili veliko zadovoljstvo zaradi uspeha in poplačanega truda, razpoloženje je šlo navzgor. Do novega udarca sredi tedna. Ukrepa uprave o občutnem rezu v sredstva za čez poletje. Takrat, ko honorarce najbolj potrebujemo in s tem tudi sredstva za plačilo opravljenega dela. Matematična telovadba na vse možne načine, reševanje rebusa, kako bomo zvozili poletje, se začne nemudoma.

Zato prenosnik tudi med podaljšanim koncem tedna ne ostane ugasnjen. Zjutraj odgovorim na najnujnejše mejle, se dogovorim s sogovornicama za torkovo Radijsko tribuno, s kolegi začnemo koordinirati, kako bomo sestavili poletne urnike.

Del dopoldneva preživim s skoraj šestmesečno nečakinjo. Z vozičkom ostanemo na promenadi, Ela mirno spi. Da lahko dojenčico crkljam in mi občasno poverijo tudi skrb zanjo, je blagoslov. Ob tem privrejo spomini na čas, ko je bil tako majhen moj podmladek, na obdobje, ko skrbiš in neguješ nemočno bitje, ga usmerjaš in podpiraš na poti v odraslost, mu zagotavljaš varen in topel objem. Daješ in dobivaš obilo ljubezni. Kljub osredotočenosti na delovne in študijske uspehe mi je bila od vseh mojih vlog vedno v največje zadovoljstvo materinska in vesela sem, da imamo spet dojenčka v širši družini.

Nato še nekaj nujnih klicev in dopisovanja po elektronski pošti, in ko so me že vsi čakali, končno odrinemo. Podaljšani vikend se začne popoldne.

/ SOBOTA, 17. maj

Prebudim se skoraj v naravi, tik ob gozdu, veje krošenj se dotikajo oken, ko stopiš na balkon, ptičje petje boža ušesa. Namesto sobotnega Pohorja sprehod po gozdu čez majhen hribček do Podčetrtka. Z enim ušesom prisluhnem naravi, z drugim Radiu Maribor. Slušalka samo v enem ušesu. Tako kot pred letom dni, ko sem bila prav v tem zdravilišču na pooperativni rehabilitaciji. Vsako jutro ob šestih zjutraj, še pred poletno vročino in začetkom vodenih vadb, čez hribček, na cilju pa prvi, rahli tekaški koraki na atletski stezi po več mesecih prisilnega počitka. Moj pokrpani hrbet je komaj zmogel polovico kroga in nekaj preprostih vaj. Štirinajst dni terapij pa je prerodilo moje telo in duha, zato sem zdaj spet tukaj. V iskanju regeneracije telesa in uma.

Prvo kavo v hotelski kavarni spremlja vonj sveže natisnjenega Večera. Sodim med tiste, ki jim je branje s papirja neprecenljivo, čeprav nadomestljivo. Tudi pri radiu sodim med tiste, ki ga na klasičnem aparatu še vedno ne samo poslušajo, ampak jih celo še vedno kupujem. A je vseeno radio na telefonu prvi, ki ga zjutraj vključim.

Ko smo za našo 80-letnico zagnali nagradno igro, v kateri podeljujemo brezžične slušalke in spodbujamo poslušanje naše postaje prek aplikacije Radioplayer, je bilo kar nekaj začudenih vprašanj, zakaj aplikacija, zakaj slušalke. Da naši zvesti poslušalci pripadajo generaciji, ki je tradicionalna, zadržana do novosti, novih tehnologij pa ni vešča, sploh pa da bi jim veliko več pomenila majica ali dežnik. Uganete, kaj? Zdaj si vsi želijo naše slušalke. Izžrebani nagrajenci, ki so si naložili Radioplayer na svoj pametni telefon, nastavili na Radio Maribor, ga dodali med priljubljene, naredili posnetek zaslona in ga poslali na naš mejl – ja, vse to! – so povečini naši stalni, zvesti, dolgoletni poslušalci, nekateri nas poslušajo celo tako dolgo, kolikor je radio star.

Te vrstice tipkam na terasi, glava je polna refleksij. Drobci pičlo odmerjenega časa tukaj so enako dobrodejni kot lani. Takrat sem brala Avrelijeve Meditacije, zdaj Škodlarjevo Samoumiritev. Prva je bila sposojena s Patrikove knjižne police (ki se z enakim navdušenjem kot v računalniško kodiranje, ki bo njegov poklic, poglablja v filozofijo), druga je bila dar in se dejansko posveča meditacijam.

Tudi današnji Večer z obilico vsebin, ki me zanimajo, bo branje za več dni. Pred več kot dvema desetletjema sem ga ne samo brala, temveč sem tam tudi delala. Prevajalska in zunanja. Tista tri leta sem vsako jutro šla v službo z navdušenjem. Koliko tega je ostalo danes, v nemirnih in medijem skrajno nenaklonjenih časih? Večer in Radio Maribor. Oba sta pred dnevi zaznamovala 80 let, oba pretresa krčenje sredstev in redakcij. Iščemo in ubiramo nove poti do poslušalcev in bralcev, utiramo nove sledi v svetu digitalnih medijev, snujemo, oblikujemo in ponujamo nove formate za nove čase. Še veliko idej in entuziazma premoremo, za vse pa je nujna zagotovitev osnov – zadostnih sredstev, da bomo lahko delali. Medijev – ne javnih ne drugih – ne moremo preprosto prepustiti trgu, jih pa v demokraciji potrebujemo in drugače, kot da zanje kot družba nekaj prispevamo, celovite obveščenosti javnosti ne bo mogoče ohraniti, kaj šele krepiti.

/ NEDELJA, 18. maj

Še nekaj počitka in zadnji sproščeni trenutki. Nato vrnitev domov in večerne priprave na nov delovni teden.

/ PONEDELJEK, 19. maj

Do pisarne vodi dolg hodnik in vsako jutro, ko stopam proti njej, me še vedno spremljata vznemirjenje in navdušenje. Kljub temu da je že skoraj 30 let, odkar sem prvič vstopila v svet medijev, in da so prav zdaj zanje in za nas najtežji časi, so veselje, zagnanost, gorečnost še vedno tukaj.

Na sestanku uredništva sodelavce ponovno seznanim z razvojem dogodkov, potem ko je uprava zaradi negativnega rezultata – pri razlogih sta glavna zamujanje nakazila sredstev za programe manjšin in dvig plač – porezala variabilna sredstva, ki so že prej bila na minimumu, in predstavim začrtano smer, kako bomo zvozili poletje. Debatiramo o različnih scenarijih. Razdelitev dela, dnevni in tedenski plan.

Z Lidijo se lotiva priprave urnikov za junij, julij in avgust. Preračunavava, sestavljava, piševa, riševa, pripravljava simulacije. S skrajnimi restrikcijami nama uspe sestaviti junij in julij. Če nihče ne zboli, pridemo skozi. Če se kje zalomi, bo v izvajanju krizni načrt. Avgust je še v zraku.

Nadaljujemo prizadevanja, da zapolnimo kadrovsko vrzel. Kar pet izpraznjenih ali začasno nezasedenih delovnih mest v primerjavi z 31. decembrom. Upamo, da bomo dobili vsaj eno. Razveseli me mejl sodelavke, da se junija vrača, a še ne za polni delovni čas. Torej bomo samo še na minus 4,5. Plavamo brez rok in nog.

Pripravim scenarij jutrišnje Radijske tribune o predlogu Zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Strokovna javnost je polarizirana, sogovornici prihajata iz nasprotnih taborov.

Lotim se priprave časovne osi Radia Maribor od leta 1945 do danes za razstavo, ki jo pripravljamo v Muzeju narodne osvoboditve. Podatki o mejnikih, ki zadevajo tehnični, prostorski in oddajniški razvoj, so dobro popisani in zbrani v različnih virih. Tiste vsebinske, ki so 'meso' naše hiše in, upam, tudi razstave, pa iščemo po naših arhivih in v ustnem izročilu sedanjih in nekdanjih sodelavcev. Stane me razveseli z naznanilom, da so opisi fotografij za razstavo končno pripravljeni. Če bo vse po sreči, bo naslednji teden oblikovalec že lahko dizajniral podobo razstavnih panojev.

/ TOREK, 20. maj

Zgodnje jutro je namenjeno čistopisu oddaje. Ob tem obvezna kava, vedno z mlekom. V jutranjo rubriko Bili so zraven prideta nekdanji sodelavec in dopisnik iz Berlina Peter Habjanič Pic in Vanja Borovac, ki jo je pot z radia vodila na univerzo. Rubrika ima velik odziv tudi v neposrednem videoprenosu. Še en presežek v okviru projekta 80 let Radia Maribor. Razveselim se obeh, vendar časa za klepet in obujanje spominov ni, saj sem danes pred mikrofonom tudi jaz. Pogovor, kako urediti psihoterapevtsko dejavnost, je naelektren že pred oddajo, zaiskrilo se je tudi med oddajo in po njej. Pred kolegijem me čaka še ureditev spletnih objav in ponoven pregled urnikov, v tabele z razpoložljivimi, močno porezanimi sredstvi pa buljim ves dan in vsakič znova preračunavam, ali bo šlo skozi.

Na kolegiju na ravni mreže niha ozračje, tako se zdi, med turobnim in pesimističnim. Potem ko prisluhnemo poročilu varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, si začrtamo smer za pripravo izhodišč za Programsko-produkcijski načrt 2026, debatiramo o izobraževanjih kadra, ven bo šel natečaj za avtorje podkastov. Plašnice gor in hrabro naprej. In še najbolj sveža novica, pripravljen je načrt vzpostavitve integriranega informativnega programa RTV, ki je nastal pod okriljem strokovnjakov EBU, in bo v ponedeljek najprej predstavljen interni javnosti. Vprašanje, kako si bo organizacija, ki nima za plače, honorarje, telefone in bencin, privoščila znatna vlaganja v prostor, opremo, usposabljanje sodelavcev in vzdrževanje skupnega newsrooma, ostaja neizrečeno, kaj šele odgovorjeno.

/ SREDA, 21. maj

S sodelavci spet prečesavamo urnike, zlagamo puzzle in vedno znova pogledujemo v finančno tabelo, kot bi obstajala možnost, da se je v njej čez noč pojavil kak dodaten evro. Prestreči skušam vse zunanje pritiske in stiske, da bi jih čim manj občutili sodelavci. Za novinarski poklic sem se odločila, da bi pomagala skupnosti in družbi, dala glas ljudem, ki ga nimajo, da se bom borila za resnico in pravico, prispevala k spremembam na bolje. Izjemno sem ponosna na trenutke, ko smo to s kolegi v preteklosti že dosegli. Ta impulz reševati težave in pomagati do rešitve ima danes čisto nove dimenzije.      

/ ČETRTEK, 22. maj

Izjemno dolg dan in noč sta pred mano. Budilka kot običajno zvoni ob petih. Kratka vadba s terapevtskimi vajami, nato nekaj mirnih trenutkov ob kavi, ko vse še spi. Nato po dolgem času skupen zajtrk z Emo na delovni dan. Danes je tudi ona zgodnja, saj gredo z razredom na Frankofonski festival in pridruži se mi na jutranji vožnji v službo. Odložim jo na zbirnem mestu. S sodelavci pregledamo včerajšnji radijski dan in načrt za današnjega. Do poldneva sestavljanje avtorskih pogodb s peščico zunanjih sodelavcev, priprava poročila o naših vsebinah s področja življenja ljudi z oviranostmi in priprava izhodišč za PPN 2026.

Kratek postanek na policijski postaji. Ker zadnje dneve ne vem, kje se me drži glava, sem na bankomatu pozabila denar. Najditeljica ga je odnesla na postajo in treba je urediti formalnosti, da mi ga lahko izročijo.