/ PETEK, 9. JUNIJ
Dragi dnevnik, so mi rekli, naj bodo moji dnevniški zapiski tudi nekoliko duhoviti, ker imajo bralke in bralci Večera to radi. Takšno navodilo je čudno. V Sloveniji živita samo dva zares duhovita človeka. Nobeden od njiju nisem jaz. Prvi je Tone Partljič, druga pa Desa Muck.
Toneta Partljiča sem spoznala, ko sva bila nekaj let skupaj v Nacionalnem svetu za kulturo. Vzdušje na posvetih o kulturi je zelo podobno razpoloženju na kakšni sedmini - preden prinesejo vino na mizo. Skratka bili smo resni in zagrenjeni, saj kultura ni šala, nemalokdaj smo se vrteli kot mačka okoli vrele kaše in upali, da zna minister Peršak, ki je tudi pisatelj, brati med vrsticami. Na koncu pa se je vedno oglasil pisatelj Partljič. Vsakič je začel z istim stavkom: "Dragi moj prijatelj Tonček, kaj pa ti to govoriš?" Potem pa je povedal točno to, kar smo si vsi mislili in nihče drug ni kar naravnost izustil.
Deso Muck sem spoznala, ko sem bila v Slovenskem mladinskem gledališču dramaturginja pri predstavi Portreti. Predstavo, ki je govorila o sreči, je režiral Vito Taufer. Začeli smo z bralnimi vajami. To pomeni, da igralke in igralci sedijo za mizo in na glas berejo besedilo predstave v upanju, da si ga bodo čim prej zapomnili. Podobno si želimo tudi vsi drugi, ki smo zraven, ker je zadeva prej ko ne duhamorna. Desa je vedno prinesla kaj s sabo in ponudila, da smo vsi lahko zobali. Enkrat bobi palčke, drugič prestice, pokovko, različne oreščke itd.
Potem pa nas na začetku vaje enkrat le vpraša: "A imate vi mene kaj radi?" "Ja, seveda te imamo, Desa!" vzkliknemo v en glas. "O, hvala bogu," reče Desa, "zdaj pa končno lahko neham nosit vso to hrano!"
Torej če pričakujete humor, je tale dnevnik napačen naslov. Berite raje Deso in Toneta!
/ SOBOTA, 10. JUNIJ
Vodnikova domačija v Šiški v Ljubljani, ki že tradicionalno pripravlja knjižni sejem za otroke, se prenavlja. Barbara, ki v Cankarjevem domu skrbi za literaturo pa za otroški in mladinski program, se je zmenila, da bo letos sejem knjig kar v parku pred našo hišo. V sodelovanju z Vodnikovo domačijo smo za hrbtom velikanskega celopostavnega kipa Borisa Kidriča postavili stojnice, ki so jih zasedle otroške in mladinske knjige. V različnih dvoranah Cankarjevega doma smo pripravili predstavice za otroke, kdor je hotel, je lahko šel brezplačno tudi na naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb.
Na tej zanimivi razstavi nam strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije na optimističen način (- da ne bi preveč težili -) predstavijo pesimistično stvarnost; prikažejo množično izumiranje živih bitij, ki jih mi še poznamo, že naši vnuki pa jih bodo videli samo na posnetkih in fotografijah. (Pozor, tudi rdeča pikapolonica bo kmalu izumrla, zato se jo le naglejte, če bo kje frčala mimo!)
Z Barbaro sva opazovali otročiče, ki so se podili po zelenici pred Cankarjem. To je bil vik in krik in dobra volja! Starši so listali in kupovali knjige pri stojnicah, podmladek se je zabaval po svoje. Vmes so tekali veliki in majhni kužki. Neki fantek si je celo slekel pleničko in začel zalivati rožice, kot se temu reče, bolj travico sicer, ker v našem parku rožic ni. Barbara me je pogledala in rekla: "Vsi tile bodo kmalu naši." "Kako to misliš?" sem jo vprašala. "Ja, zdaj so v plenicah, čez leto, dve pa se bodo že vpisali v Moj prvi abonma," je samozavestno zatrdila. V politiki včasih skoraj več ne veš, kdo je naš in kdo vaš, v kulturi pa točno vemo, kdo so naši. To so naši zvesti abonenti.
/ NEDELJA, 11. JUNIJ
Najprej sem si na prireditvi Zotkini talenti ogledala stojnice v Veliki sprejemni dvorani, kjer različne izobraževalne organizacije reklamirajo študij naravoslovja in tehnike. Neverjetno, koliko izbire! V moji mladosti je bilo na voljo le nekaj osnovnih smeri. Pozdravila sem predsednico republike, ki je prišla s soprogom in nagovorila več kot tisoč tristo vabljenih, pa ministra za vzgojo in izobraževanje ter seveda Jožefa, ki vse skupaj pripravlja. Potem sem se odpravila v pisarno in več ur tipkala.
/ PONEDELJEK, 12. JUNIJ
Sodelavka Katja, ki skrbi za razstavni program, me je povabila v eno od naših sejnih sob. Prinesla je tranzistor, iz katerega se je razlegala glasba iz najbolj znanih baletov, pa čokoladne piškotke, celo za vsakogar požirek šampanjčka, s katerim smo nazdravili na koncu. Katja ima res stil, nima ga vsak, pa tudi smisel za to, da je služba zanimiva in vznemirljiva, ne pa rutina. Recimo temu, da odlično obvlada drobne rituale, ki so smisel življenja.
Na mizo, ki smo jo prekrili z belim satenastim prtom, smo položili velike bele škatle, ki so nam jih poslali iz Muzeja plesa v Stockholmu. Tako so v Cankarjev dom pripotovali kostumi slovitega baletnika Rudolfa Nurejeva. Letos mineva 30 let od njegove prezgodnje smrti. "Nima vsak priložnosti, da bi se dotikal kostumov veličastnega Nurejeva," reče Katja in si nadane bele rokavice. Iz škatel prihajajo na plano kostumi, predvsem baletni jopiči. Eden lepši od drugega. Posuti z bleščicami, obšiti z okrasnimi trakci. So last Charlesa Juda, soplesalca legendarnega baletnika, ki bo 22. junija prišel tudi na odprtje razstave Legendarni Nurejev in festivala Plesne noči. V eni od škatel najdemo prikupne zelene sandalce, v katerih so nekoč plesala talentirana stopala.
Potem pa kar naenkrat prasnemo v smeh! Spodnjice. Ali nekaj zelo spodnjicam podobnega. Spomnim se, da so božanskemu baletniku Nižinskemu kradli spodnje perilo iz garderobe ali pa mu svoje metali na oder. Kako je bilo s tem pri Nurejevu, ne vem. Se pa spomnim, da so v Slovenskem mladinskem gledališču omenjali ženske spodnjice, ki naj bi bile na oder priletele, ko je postavni Sebastijan igral Princa v Sneguljčici. Kar kroži po hodnikih gledališč in po garderobah, je v manj kot petih odstotkih tudi resnično. Zato je zgodbo treba vzeti z rezervo.
Popoldan se dobim s prijateljicama na kosilu. Kramljamo in smo nepremagljive. Razumemo se. Ko pridem domov, sta sin in mož že doma. Meni najbližja sočloveka na Zemlji.
/ TOREK, 18. JUNIJ
Vsakih 14 dni temeljito analiziramo dogodke, ki so za nami. Takšna disciplina je nujno potrebna, saj jih vsako leto pripravimo več kot 2000, obišče pa nas več kot pol milijona ljudi. Tudi v zadnjih dveh tednih se je zgodilo marsikaj izstopajočega. Dva dogodka pa sta bila pravzaprav kar zgodovinska.
Prvi je koncert ameriške glasbenice Laurie Anderson, ki je na dan nastopa v Gallusovi dvorani praznovala 76. rojstni dan. Že vnaprej sem vedela, da bo dobro, ker gre za pomembno umetniško osebnost druge polovice prejšnjega stoletja, da pa bo tako izvrstno, ja, tega si pa nisem mogla predstavljati. Že zjutraj na dan koncerta 5. junija sem jo obiskala v kabini, kjer je ves dan pripravljala lučno podobo. Prinesla sem ji šopek potonik, ki so moje najljubše rože, in knjigo o kraškem ovčarju v angleščini.
Laurie je namreč nora na pse. Včasih pripravlja koncerte za pse, kamor gospodarji pripeljejo svoje štirinožne prijatelje, od velikih psov - spremljevalcev in policijskih psov do renčečih in poskočnih čivav. Prelistala je knjigo, se navdušeno sprehodila po fotografijah kraškega ovčarja, pripomnila, da bi mogoče tudi ona lahko imela tako lepega psa … Potem me je prisrčno objela. Ta velika dama svetovne umetnosti je drobna kot ptiček, njena energija je neskončno lepa, njene roke tople in prijetne. Njen koncert mi je vzel sapo in me spremenil. Pripeljal me je naravnost v tisti kotiček sebe, kjer domujejo moje najboljše lastnosti in najbolj divja čustva.
Drugi dogodek, ki ga zlepa ne bomo pozabili, pa je bila konferenca ugledne Nemške akademije za jezik in slovstvo. Ta podeljuje tudi slovito Büchnerjevo nagrado za literaturo. Njen član je tudi pesnik, pisatelj in prevajalec Šteger, ki je zaslužen za to, da je akademija spomladno konferenco izvedla v Ljubljani. Tako je iz Nemčije v Ljubljano pripotovalo več kot 50 pesnikov in še kakšnih 30 drugih intelektualcev. Pred letom dni so si ogledali več prizorišč v Ljubljani in za glavni prostor svojih dogodkov izbrali Cankarjev dom.
Izšla je tudi nemško-slovenska antologija slovenskih pesnikov in pesnic Moj sosed na oblaku. Izvrsten izbor! V Nemčiji o slovenskem pesništvu ne vedo prav veliko, v Sloveniji pa tudi ne. Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi izšla tudi v slovenski različici.
/ SREDA, 14. JUNIJ
V vseh pogledih grozen dan. Naj le čim prej mine! Ko se vrnem domov in pogledam v ogledalo, sem deset let starejša, kot sem bila zjutraj.
/ ČETRTEK, 15. JUNIJ
Danes sem se posvečala skoraj izključno novemu baletnemu festivalu Plesne noči. Vznemirjenje pred začetkom narašča. Pripravljamo ga skupaj s SNG Opera in balet Ljubljana. Zaupamo si in se medsebojno spoštujemo, zato lahko tudi kaj koristnega skupaj naredimo. Direktorja Staša, ki je Mariborčan, zdaj pa seveda tudi Ljubljančan, poznam že zelo zelo dolgo. Njegova ekipa je izvrstna, naša pa tudi. Skupaj bomo preskočili še nekaj ovir, potem pa samo še plesali. V baletnih copatih. V juliju pa - Jazz festival Ljubljana!
