/ PETEK, 5. MAJ
Utrujeno odprem oči približno ob pol šestih zjutraj. Ozrem se po čumnati, po tleh umazana oblačila, ovitki, zavitki in prebitki, v kotu sobe zgovorni kosmi prahu, ki bi jih isto zaprašeni sesalec posrkal v minuti, če bi si kdo vzel tisto minuto. Prebujam se sam, razen ko se zgodi kaj izjemnega. Včeraj se ni. Celo jutro porabim, da se mentalno pripravim na to, kaj mi bo danes pripravilo življenje. Skušam se otresti pričakovanj, pogojev in dejstev, s katerimi so obkroženi vsi, ki mi bodo danes prekrižali pot, in ljubeče zakoračim v nov dan. Skozi tanke stene kloake lokalne stanovanjske scene slišim sosede in njihova življenjska prepričanja, strahove in svarila za dandanes. Optimistično si jih skušam pospraviti v kuliso materialnega obstoja in v upanju, da ne bom katerega od njih srečal na stopnišču in se s tem neizbežno vpletel v pogovor o katerem koli od njih.
Smuknem ven in se skobacam v avto. Uspelo mi je, brez drame in obrekovanja. Treba se bo preseliti. Obrnem ključ v avtomobilu in ugotovim, da je dometa še 90 km, kar zadošča za vsaj dva dneva ležerne vožnje, zgrabim brezglavi menjalnik in poženem svoje rjasto premikalo proti najboljšemu sosedu po zajtrk. Komunikacija s prodajalkami mi izda moje trenutno razpoloženje. Variira od mrmranja v brk do oči, polnih smeha. Kakor kdaj. Danes se smejimo, to je dober znak. S kratkim postankom v hiši mojih staršev, kjer prevzamem čisto posodo in vse, kar je potrebno, da zaženem premični gostinski obrat sodobne prleške kulinarike, prispem do prikolice. Trenutno je parkirana v Ljutomeru za avtopralnico. Odprem loputo in začnem delati. Danes pripravljam vse za v burger. Mamin rastlinjak je že zelen s peteršiljem, drobnjakom, baziliko. Super za v zeliščno omako na osnovi majoneze, kisle smetane, gorčice, limet in česna. Na tanko narežem ledenko, okisam rdečo čebulo, pleskavice popečem za ščepec pod medium, slanino hrustljavo, masleno bombetko do zlatorjavega, mešanico cheddara in mozzarele pod salamandrom topim ravno prav.
Dober den, kej bote, mamo kravo, svijo, piceka, vegi pa stejk, hvala lepa, gospodična, vam je bilo vredi, prite še kej. Dan mine precej rutinirano, brez posebnosti in posebnežev. Zvečer se utrujen zvalim v posteljo, še ena dvanajstka je pod streho.
/ SOBOTA, 6. MAJ
Jutranja rutina je podobna kot včeraj, s tem da je danes treba obiskati še kakšnega dobavitelja. Prvi je pek. Dober človek, potrpežljiv, preveč informiran za svoje dobro ter željan debate. Danes mu ne morem ustreči, ker ukrajinsko vojno spremljam dosti manj poglobljeno od njega, tudi ostale geopolitične situacije se okoli mene gibljejo bolj mimobežno. Moj pek je namreč visoko izobraženi strokovnjak za mednarodne odnose in najbolj pedanten človek, ki ga poznam. Še eden od tistih, ki jim sistem nikdar ne bo omogočil, da najdejo pravo mesto zase. Škoda. Kruh pa je dober.
Naslednji so mesarjevi. Družinsko podjetje fascinantnih literarnih junakov, kjer najdemo vse - od nesojenih manekenk, ploskozemljašev, garačev do popevkarjev. Vsi, razen najmanjšega, očitno zaljubljeni v življenje. Meso je kul, takšno, kot mora biti. Na poti do Ljutomera izropam še mamin rastlinjak, tako da sem pripravljen na nov dan kuhanja v svoji prikolici. Danes je na vrsti pulled pork. Kot faliranega študenta slovenskega jezika in književnosti me je malenkost sram, da izraza še nisem poslovenil, na žalost mi ustrezni termin ne pride na pamet. Pripraviti pa ga znam. Po svoje. Svinjsko vratovino decimetrskega obsega posolim in popečem v holandski posodi, zapečene beljakovine osvobodim s čebulo, porom, zeleno, korenjem, česnom, belim in rdečim vinom. Pripravim začimbno mešanico in z njo dodobra natrem posmrtne ostanke krulečega in jih skupaj z zelenjavo in vinom pečem v pečici minimalno štiri ure na zmerni temperaturi. Zraven uredim še ameriško zeljno solato na prleški način z anglosaksonskim nazivom coleslaw in vse skupaj s stopljenim sirom ponudim v masleni štručki. Premični gostinski obrat sem si želel že od srednje šole. Želel sem si svobode in življenja na poti, spoznavanja novih ljudi in izjemnih situacij, ki jih bom z njimi doživel ob hrani, pijači in glasbi. Delovni dan mine brez posebnosti, gostje so pozorni in prijazni, dasiravno redki. Zvečer s prijatelji zakurimo kres.
/ NEDELJA, 7. MAJ
Včeraj nisem pil. Še sam ne vem, zakaj, lahko bi. Edino v soboto si lahko malo privoščim, ker v nedeljo odpiram popoldan, ob štirih. Tudi alkohol mi ne diši, kot mi je dišal nekoč. Verjetno bo to na dolgi rok dobro zame. Bomo videli. Jutro mine v poležavanju in melanholiji. Utrujen sem. Utrujen sem od negotovosti. Od konca novembra do zdaj sem delal vse dni, razen štirih, pet dni pa je bilo prisilnega počitka na bolniški. Še zdaleč nisem tam, kjer bi po vseh pričakovanjih moral biti.
Spet sem se znašel v položaju, v katerem ni vse odvisno od mene - in spet bo treba spraviti čustva pod nadzor in razsodno prekrmariti skozi neurje. Naj skočim naprej, kot vedno doslej, ne glede na to, če je na drugi strani blazina ali prepad? Naj uberem počasno in preudarno pot in s tem tvegam, da bom pozabil na to, kako lepo je skočiti? Resnica je vedno nekje na sredini, sredina pa se razkrije takrat, ko ugotovimo, kje je spodnja in zgornja meja. V nedeljo vedno pretirano kontempliram, verjetno ker imam preveč časa.
Z materialnim se srečam, ko je treba pripraviti piščanca. Slovenskemu perutninarju iz korpusa odtujim prsi, jih zrežem, začinim in okopam v mešanici mleka in kisle smetane. Po plašču iz semen in drobtin jih čaka kopel v vročem olju, nakar romajo med spodnji in zgornji del štručke, v spremljavi solate, okisane čebule in posebej začinjene omake iz rodu kečapov.
V nedeljo zaprem malo prej kot ob običajnih devetih, se odpeljem domov in ležem k počitku.
/ PONEDELJEK, 8. MAJ
Nov teden, novi začetek. Nepopisan list, neomejene možnosti. Kakšna traparija. Za človeka, vpetega v slovensko malo obrtništvo na področju gostinstva, priložnost, da vse rezultate vikend odrekanja, nočnega dela in včasih nečloveških naporov, odnese na prvo bančno okence in opazuje, kako izpuhtijo v nebo ali prazen nič, odvisno od njegove vere v sistem. Sledi spet nova dvanajstka. Danes je dan, da ustrežem nemesenemu prebivalstvu. Veganstvo in vegetarijanstvo sta v mojih očeh planetotvorna pojava. Če bi vsi ljudje na svetu jedli, kot je navajen jesti zahodni človek, bi se že zdavnaj morali zateči h kanibalizmu. Meso ne bi nikdar smela postati industrija, živali pa artikli s črtnimi kodami, namesto živih bitij z dušo. Še ena od stvari, ki jih je treba sprejeti, preden se vsakodnevno spopadamo z družbo. Danes delam falafel s čičeriko, gobami, bučni pesto, paradižnikovo salso z baziliko, uvoženo tortiljo a la Senad in solato ledenko. Ponedeljkov posel je za gostince vedno izmuzljiv, če ravno nimajo svoje garde možatih ibercugarjev, ki neumorno rušijo in gradijo naš svet in se morajo pri tem dnevno krepčati. Dan mine brez posebnosti, gostje pridejo in gredo, želodci se napolnijo, karavana gre naprej.
/ TOREK, 9. MAJ
Jutro prinese nov dan. Odprem oči in se pripravim na poglede, nasmehe, pomežike in namrgode. Že nekaj dni nisem videl nekaj svojih stalnih gostov, ki mi z obiskom povrnejo vero v čaroben svet. Danes bo ta dan, čutim. Iskreni, pristni, ranljivi, nepravilni in neprilagojeni. Takšne imam rad in takšne tudi privlačim. Dasiravno sem malenkost skrit za vogalom avtopralnice, me bodo slej ko prej našli. To si govorim. In to se danes uresniči. Prvi je lokalni bobnar, ki mi je znan že desetletja. Umetnik v pravem pomenu besede, hiter v nasmehu in dober v razumevanju, vedno pripravljen na nekaj, česar še ni bilo. Moj človek. Nato sledita prvi penis mesta in njegov mladoletni pribočnik. Burger na pol pa en pomfri. Malo se pošalimo in sta že na poti do novih vršacev. Nato me obiščeta oblikovalka in tiskar, vsak s svojim unikatnim pogledom na svet in polna utemeljenih nasvetov in opažanj. Sledita prijatelja, žejna in lačna. Popijemo in pojesta, ko postane nevarno za delovni proces, se omahljivo razidemo. Nato pride "tepiharka", po vegi wrap in na drobec deljenja življenjske zgodbe. Potem še upokojena profesorica, otrok ali trije, s starši ali brez, skuter banda in hihitajoče najstnice. Vsi so živi dokaz, da se v življenju vse slej ali prej spremeni, živi opomnik, da nismo zgolj telesa in lastnosti.
/ SREDA 10. MAJ
Po jutranji rutini soočanja s svetom obiščem starše, ki so glavni razlog, da moja kulinarična operacija še ni zatonila v pozabo. Neomahljiva stebra rutine in varnosti, ki vsak na svoj način skrbita za moje plavanje, ne potapljanje. Oče z investicijami v moje kulinarične obrate, mati pa z delom, posluhom in brezpogojno ljubeznijo. Brez njiju bi bil kuhan in pečen, ironično. Podjetništvo na začetku bojda prve podpornike najde pri trojnem F-ju. Friends, fools and family. Pri meni to pravilo še kako drži.
Ko pridem v prikolico, je čas za pripravo za steak sendvič. Zrežem zorjeni rostbif, ki ga je mesar staral najmanj tri tedne, pripravim gorčično omako s sušenimi paradižniki in čiliji, vse skupaj obogatim z rukolo, ocvrto in okisano čebulo, slanino in sirom v masleni štručki. Malo dražja jed za tiste butične in nastopaške.
Ugoditi je bojda treba vsem.
Aleš Žganjar, podjetnik, falirani študent slovenskega jezika in književnosti, pokuševalec začetkov in koncev, pesnik, kuhar, samooklicani umetnik ter neumorni borec za drugačnost. Občutljivo bitje srednjih let, dentalno in mentalno vprašljiv.
