(DNEVNIK) Urban Hlade: Tudi vinarji moramo včasih z nečim presekati

/ PETEK, 3. MAREC

Nova Zelandija. Nikoli si nisem predstavljal, da bom enkrat tukaj. Drugi konec sveta. Dvanajst ur časovne razlike od naše rodne Slovenije. Prave razsežnosti začutiš šele, ko se z letalom pripelješ s severnega na južni otok. Natančneje v regijo Marlborough. Že prvi pogled na neskončne vinograde, ki so kakopak na ravnini, ti vzame sapo. Tukaj sem že od 19. februarja. Klet je bilo treba pripraviti na trgatev, a vse je malo lažje, ko dobiš informacijo, da v naslednjem tednu dobimo prvo grozdje. Trgatve bom preživel v družinski kleti Forrest wines. Površin imajo nekaj več kot 75 hektarjev in veljajo za majhne vinarje. Velik si šele, ko imaš več kot 1000 hektarjev. Težke so primerjave s Slovenijo. Tukaj vinarstvo poteka drugače. Ni velikih regulacij, nimajo omejitev, katero sorto saditi, kolikšen bo pridelek. Zato pa so tako močni na mednarodnem trgu. Vstopam v popolnoma novi svet, na katerega se bo treba hitro privaditi.

V moj novi dom sta me sprejela Beckyina starša (Becky je assistant winemaker pri Forrestu). Hitro spoznam, da so ljudje tukaj zelo odprti. Takoj so mi ponudili kavo, jaz sem si želel le postelje, da si po nekaj več kot dveh dneh potovanja dostojno odpočijem. Iz vljudnosti seveda sprejmem kavo. Kramljamo o tem, kdo sem, od kod prihajam, kaj delam. Kava je zelo vroča, v veliki skodelici, zato je ne morem hitro spiti in oditi v posteljo. Malo mi ugaja sedeti na vročem soncu. Dunajsko letališče sem zapuščal z minusom na termometru. Končno mi uspe spiti kavo in napotim se v sobo. Seveda nimam nič proti prijetnemu pogovoru s tako prijaznimi ljudi - a mogoče naslednji dan, ko si naberem novih moči.

S prijatelji Švicarji, ki vsi govorijo francosko, se odločimo, da izkoristimo še zadnji prost vikend za obisk kraja Nelson. Naj še jih predstavim z imeni, da bo bolj osebno: Fiona, Olivier in Matteo. Fiona in Olivier delata z mano v isti kleti, Matteo je njun prijatelj iz Švice, dela v drugi kleti. Po oddelanem dnevu spijemo pivo. Nato pa vsak hitro domov - pripraviti se je treba na pot. Pred nami sta dve uri vožnje - upamo, da se nam bo izplačalo. A je to sploh vprašanje?

/ SOBOTA, 4. MAREC

Zjutraj se zbudimo okoli 10. ure, noč je bila dolga. Mesto je bilo sicer prazno, menda je sobota dan za nočno življenje. Kljub temu smo si naredili čago. Ob nakupu hrane in pijače sem hitro začutil razliko med Slovenijo in Novo Zelandijo. Tukaj je vse nekaj evrov dražje. Za moje švicarske kolege ni problema, so navajeni visokih cen. Seveda pa to ne vpliva na nobeno našo odločitev.

Danes je na urniku obisk dveh kleti - Seifred in Neudorf - in njuna primerjava: prva s 325 hektarji, druga z nekaj manj kot 30 hektarji. Prva je srednje majhna klet, za Neudorf bi lahko rekli, da kar mičkena. Po degustacijah nakupimo zadostno količino vina za današnji barbecue, grla ne smejo biti suha. Seveda pa mi verjetno ni treba razlagati, katera vina so mi bila bolj pri srcu. Neudorf, seveda. Pri vinih iz manjših kleti takoj opaziš, da niso kot iz škatle. Po obiskih več kleti sem že trdno prepričan, da sem storil prav, ko sem se odločil za "manjšo" klet.

/ NEDELJA, 5. MAREC

Spet težko jutro, nekateri se prebujajo z glavobolom. Da se spravimo skupaj, obiščemo Farmer's market. Veliko lokalne zelenjave, ročnih izdelkov, mesa in "ulične prehrane". Ta je bila seveda glavni namen obiska tržnice. Moji švicarski prijatelji srečajo francosko govorečo kolegico. Stojim in se delam, da razumem. Nakar me oče kolegice nekaj vpraša. Hitro odvrnem, da ne razumem francosko. Ocenim, da mi po treh mesecih druženja jezik ne bo več tuj, haha. Odpravimo se na ogled Queen's Gardens (Kraljičinih vrtov), seveda na željo naše kolegice, a mislim, da je sprehod vsem prijal.

Nelson zapustimo nekoliko prej in obiščemo plažo v bližini našega prebivališča. Prekrasen zaliv. Nekaj surferjev je v morju, tako da se korajžno odpravimo v vodo. Hitro nas stisne. Voda je ledeno mrzla. Ampak prija na vročem soncu in ob spominu, da je v Sloveniji sneg.

/ PONEDELJEK, 6. MAREC

Nazaj v realnost. Vsak dan ob 8.00 začenjamo delo v naši kleti Forrest. Ko potrgamo prvo grozdje, gremo na 12-urni delavnik. Veselim se grozdja. Dovolj je bilo čiščenja in pospravljanja. Seveda smo imeli tudi druge zadolžitve, kot so hladne stabilizacije, priprava zadnjih litrov na stekleničenje in podobno. Zanimivo je, da nimajo svoje polnilnice, ampak večina kleti dostavi vino v zasebno polnilnico, kjer vino tudi skladiščijo. Zdi se nam, da jim počasi zmanjkuje dela. V zadnjem obdobju je bilo nekaj dežja, tako da bo trgatev malo bolj pozna.

Po končanem delavniku se s celotno ekipo Forresta dobimo v pivnici. Piva lahko spijemo, kolikor želimo, na presenečenje dobimo še hrano, ki je po dveh pivih na vročem soncu prišla v pravem trenutku. Veliko smeha, prijateljskega kramljanja, zbadanja in seveda tudi nekaj napotkov za prihajajočo trgatev. Super druženje. Upam, da še organizirajo kakšno, če ne prej, vsaj po koncu trgatve.

Po zaključku se nas pet tujcev (Fiono in Oliviera ste že spoznali, tukaj sta še dva Francoza, Marie in Louis) v krogu domačinov in Japonca, ki je tukaj že 17 let, odloči, da se ohladimo v bližnji reki. Še kako prija, zdaj smo že navajeni na mrzlo vodo. Po klepetanju do mraka nas Olivier, ki se je žrtvoval, da ne bo pil, razvozi do naših bivališč. Res super dan s super družbo. S takimi ljudmi bo užitek delati.

/ TOREK, 7. MAREC

Dan preživimo v vinogradu. Ker pobirajo strojno, moramo odstraniti nezrelo grozdje. Vrste so tako dolge, da ne vidiš konca. Jutro je zelo hladno, nato pa prične pripekati sonce. Na srečo zaključimo do kosila. Po kosilu pa v klet, kjer smo vsaj skriti pred soncem. Med kosilom izvemo veselo novico. Jutri pride prvo grozdje, šentlovrenka. Ja, prav ste prebrali.

Pred spanjem čutim malo pozitivne nervoze, prvo grozdje. Končno. Vstopamo v trgatev in upam, da bo vse potekalo gladko. Če gre kaj po zlu, moramo plačati "beer fine". Kar ni tako slabo. Mogoče mi bo padlo kaj zanalašč na tla, haha.

/ SREDA, 8. MAREC

Zjutraj je že ob vstopu v klet obilo pozitivne energije. Vsi so navdušeni, da je prvi dan. Prvi kamion je pričakala skoraj cela ekipa, tudi tisti iz pisarn in degustacijske sobe. Ni druge, kot da ta pozitivna energija zajame še mene. Spijemo kozarček mehurčkov, seveda je bilo treba vsako steklenico pretresti in jo odpreti s pokom in polivanjem. Ko gledam, kako odpirajo, mi je malo hudo - bom videl, če mi bo tudi po prvih požirkih.

Po kozarčku pa veselo na delo. Danes je le manjša trgatev - za novozelandske pogoje. V miru se lahko privadimo, kako stvari potekajo. Super uvertura za prvo grozdje.

Seveda tudi tukaj praznujejo dan žena, zato upam, da imate lep dan vse dame, kadarkoli boste prebrale ta dnevnik. Že ko sem prišel v klet, sem opazil, da tukaj dela veliko žensk. Pa ne razumite me narobe, nisem gledal "takole", v Sloveniji me čaka moja, tako da tukaj gledam le po - grozdju. Mogoče bi celo dejal, da je tukaj zaposlenih več žensk kot moških. Vidiš jih na vseh položajih: v kleti, na traktorju, obiralcu grozdja, v laboratoriju, v degustacijski sobi - ni da ni. Mogoče je pa zato vino tako dobro.

Ko začnemo trgatve "na polno", delam nočne od 17.00 do 5.00. Ne vem še, kaj naj si mislim. Becky mi je sicer dejala, da ona vedno raje dela nočne. Eden od razlogov je, da dobimo večerjo z dvema hodoma in tudi dva kozarca vina naj bi se znašla na mizi. V dnevni izmeni dobijo zajtrk. Sam nisem velik pristaš zajtrkov, tako da mi to kar ugaja. Bom videl, ali se bom hitro navadil na ritem. Prve dni bo zagotovo težko spati podnevi, upam, da ne bo prevelike vročine. Vsaj delati mi ne bo treba na soncu. Zagotovo bo to nepozabna izkušnja. Spet se bom vrnil na domačo uro oziroma vsaj buden bom takrat kot vi, čeprav bo pri meni noč.

/ ČETRTEK, 9. MAREC

Ponovno ustaljeno jutro, veliko čiščenja in prikaza še zadnjih detajlov. Že zjutraj nas glavni winemaker razveseli, da danes končamo pol ure prej, in nas povabi na pivo v bližnji lokal. Čez dan izvemo, da bomo imeli podaljšani vikend. Jutri in v ponedeljek smo fraj. S kolegi že razmišljamo, kako ga bomo izkoristili. Pozna trgatev nam bo očitno dala še en prost vikend. Na koncu dneva dobimo še vsi karton s štirinajstimi steklenicami vina. Se že veselim pokušanja. Nekaj Forrestovih vin sem že, vseh še ne. In ker večinoma degustiramo skupaj s kolegi, jih bomo - več kot očitno - dodobra predelali.

Ob tej veseli ali žalostni novici, kakorkoli pač gledaš, se s kolegi odločimo narediti še en barbecue, ki jih je bilo v preteklih dneh veliko. Tokrat bodo na meniju pice. Vinska izbira je za današnji večer že narejena, tudi piva ne bo manjkalo. Tudi vinarji moramo včasih z nečim "presekati".

Ko bomo delali 12-urne izmene, se bomo z nekaterimi videli le na izmenjavi, tako da skušamo izkoristiti še zadnje proste dni za druženje. Že pletemo ideje. Ostali sodelavci so nam vrgli že nekaj idej, nekaj jih imamo že sami. Prepričan sem, da vikenda ne bo težko zapolniti. Se že veselim prihodnjih dni, še bolj pa trgatve, ki že glasno trka na vrata.

Iz kuhinje že lepo diši, tudi grla smo že dobro namazali. Bo treba poprijeti za pribor, če želimo degustirati še pozno v noč. Upam, da se jutri spomnimo vseh vzorcev. Če ne, pa z veseljem ponovimo!