/ PETEK, 22. MAJ
Sanje oziroma smrčanje prekine vsakodneven dolgočasen zven budilke iz telefona. Temu sledita najlepši jutranji prizor, pogled na nasmeh noseče Nine ob meni in v sosednji sobi v klobčič zvite Ane Neže, ki stopa v svoj dan z neprekinjenim ritualom ogleda tiste ene risanke, ki ji pomeni enako kot nam vonj po jutranji kavi. Počasi stare navade prevzemajo nadzor. Mrtvilo koronazmešnjave nadomeščajo obveznosti družine, zajtrk, zmešnjava, preden odidemo od doma, pot v šolo, vsi topli jutranji pozdravi ljudi iz firtla. Iz soseske, ki je še pred kratkim bila prazna in tiha. Vrvež, kriki otrok, hupanje, smeh, govorjenje. Vse se vrača. Nežiko pospremiva v šolo, še zadnji poljub in nešteto zamahov, preden izgine izza vrat šole. Sama, ponosna in tako velika. Z Nino se sprehodiva po drevoredu do vrtca. Jaz v službo, ona domov. Težko je, ker želi v vrtec tudi ona, vendar sva tokrat dala prednost še nerojeni hčeri. Vrtec, v igralnici pa razlog, zakaj že zdavnaj nisem spakiral in se pridružil trumi someščanov na pot preko meje. Moji otroci. Veselje vsako jutro, ko vstopim. Moji bojevniki, ki so skupaj z mano preživeli ta tako ustrahovani prvi teden. Petek je in razlog za norenje s Primožem. No, če sem iskren, je vedno tako. Hvala Sonji, da me prenaša in včasih tudi ustavi. Tudi zdaj, ko je toliko predpisov, navodil, priporočil … Otroci pa si želijo igre, dotika, svobode, veselja. Popoldan predam zadnjega otroka in za sabo zaprem vrata ograje vrtca. Kako paše tisti stavek iz mladosti – petek dan za … No, stvari so danes vsaj malo drugačne. Hitro domov, kosilo z družino in planiranje vikenda. Pogled na napoved … pa kaj nas briga, mi gremo v soboto z dedijem na parcelo. Preden se stemni, še skok v Fabriko, da zbijem ves stres in jezo v tla. Utrujen se privlečem točno tja, kjer sem dan tudi začel. V objem družine.
/ SOBOTA, 23. MAJ
Prebudili smo se v pomladansko klasiko. Čez teden, ko smo v službi, nas greje sonce. Danes pa oblačno jutro, ceste so polne luž, v glavi pa klasična debata "bi šli ali ne bi šli". Tokrat se ni bilo treba dolgo odločati (hvala neživljenjskim ukrepom zaprtja v občine), že smo vsi v trenutku stali, spakirani in otovorjeni, pred vrati. Še jaz sem rekel "pa četudi bo cel dan lilo, mi gremo". Pa smo šli. Kot mariborski silverji, najprej po dedija v rojstno Celje. Madona - v Mariboru grdo vozimo, ampak Celje! A ni cilj priti na cilj? Komaj preživimo to izkušnjo, že na avtocesti, očitno kot polovica vseh Slovencev, tudi tistih vikendašev z vikendi na hrvaški obali. Strašljive koronanovice po radiju so zamenjale klasične strašljive novice o čakalnih vrstah na meji. Hvala bogu, mi ne gremo tja. Smer Savinjska dolina. Mir, tišina, zvoki narave. Hvala staršema, ker sta, čeprav sta bila predstavnika delavskega razreda, omogočila, da imamo tisto nekaj, kjer sem preživel svoje otroštvo in ga sedaj preživljajo tudi moji otroci. Vem, da v mladosti tega nisem razumel, zdaj vem, čemu sta se odrekala. Hvala. Popoldan posedimo v meni posebno ljubem skritem kotičku. Savinja se mogočno spušča po obnovljenem jezu. Pogledam vzdolž doline, ki jo reka že tisoče let preoblikuje. Žal vedno bolj tudi z našo pomočjo. Toliko zgodb je ob reki, življenja, priložnosti … Hvala vsem nevladnikom, ker se borite, zdaj razumem, upam, da razumete tudi drugi. Če ne, peljite otroka k reki in za trenutek samo opazujte in prisluhnite! Ob zahodu sonca je tudi čas za našo pot domov. Zvečer sledijo odkrivanje bojnih ran, pregled, ali ni kje kakšen klop, in klasična dilema z Nino – kdo izbira sobotni film. Po navadi tisti, ki ima prvi daljinec.
/ NEDELJA, 24. MAJ
Glede na to, da se zadnje čase večkrat jezim na vremenske napovedi na telefonu, sem tokrat uporabil že dolgo pozabljene veščine preživetja. Poglej skozi okno. Z Nino sva kmalu skovala plan. Ona z Ano Nežo in s sestro Majo na Trikotno jaso, jaz pa na nedeljsko klasiko z alfo in omego Kofirajda, Urošem, na lahkotno (nikoli ni) rundo po bližnji okolici. Zaključek športanja pa z govejo juhico pri babici. Seveda runda ne bi bila runda, če ne bi pihalo z vseh strani. Včasih imam občutek, da na kolesu to pač mora biti tako, ali pa zavij v brege, če te moti. Kratka pavza na Ptuju za kavico (tako klišejsko) in lovljenje ure za kosilo. Ker z babico ni šale. Počasi se že bližava domu, ko naju, ne prvič, skušajo zriniti s ceste na očitno kolesarjem neprijaznem mestu, domovanju očitno ne samo enega šerifa. Očitno gremo kolesarji dandanes vsem na živce. Zanemarimo, da se držimo CPP, da s tem, ko sedemo na kolo, prevzemamo odgovornost do sebe in nam bližnjih, da se varno vrnemo domov. To, kaj pa nekateri delajo ... Če bi imel namesto bidona cigel, bi ga tisti trenutek vrgel. Halo, človeka lahko ubijete, ker se vam ne da pet sekund počakati. Pa še nekaj: kolesarstvo je gospodarska panoga, ki je v porastu. Hvala bogu, da je babičino kosilo balzam za dušo. Kavica, sladica, klepet in nedelja se počasi bliža h koncu. Časa imamo še za obvezno stiskanje pred spanjem. Tistih pet minut, ki smo jih vsi imeli v mladosti in ki na koncu štejejo največ. Je trenutek, ki ustavi čas, preden se vse ponovno resetira in pride nam vsem tako "ljubi" ponedeljek.
/ PONEDELJEK, 25. MAJ
Si rečem "samo še enkrat podaljšam dremež, potem pa vstanem", ko me iz sosednje sobe že kličeta moji dami. Tudi brez vojaškega utrjevanja to opravim po "moško" učinkovito in hitro. Še zadnji popravki frizur, hiter pregled, ali imamo vse, in odhod … Seveda se že čez nekaj korakov oba z Nežo vračava, vsak po svoje stvari, ki sva jih pozabila. Ne morem verjeti, kako pa lahko vse štima, ko Nine ni doma? Naredimo ustaljeni krog in že sem v vrtcu. Danes na sporedu – ponovitev, kaj smemo in česa ne, kaj vemo in o čem ne smemo na glas govoriti. Ni hec. Skratka, gospa ministrica, vse odkljukano. Potem pa nazaj k naši rutini. Na vrsti je likovno ustvarjanje - virus, kot ga vidijo otroci, in izberemo ime zanj. Pa smo slikali naše oliverčke. Pa še prav prisrčni so bili, v otroških očeh z lahkoto premagljivi. Skoraj takšni, kot so nam ga prikazovali pretekle tedne. Naključje? Po tako napornem "delu" sledi odklop na vrtčevski plaži. Fantje neumorno za žogo, jaz pa klasično v lepotnem salonu z mojima puncama. Na vrsti so bile cvetlične frizure, glavni model - jaz. Čisti užitek. Po službi smo to samo še stopnjevali in se popoldan razvajali s sladoledom in sprehodom skozi mesto. Pred spanjem še ponedeljkovo "razvajanje" s sotrpini v Fabriki. Medtem ko eni skrbimo za trebušček, da vztrajno kopni, drugim ta vidno raste. Tako, da smo že v nakupih za bolj udobna oblačila. Neža po novem zvečer bere. Vidim, da se vztrajanje vedno poplača. Mi beremo.
/ TOREK, 26. MAJ
Dan se prične z neljubimi posledicami včerajšnjega divjanja dveh bojevnikov po stanovanju. Ker sva s hčerko dan poprej uprizorila bojevanje ninj in v boju nisva upoštevala velikosti stanovanja, je sledila huda modrica, ravno tako "huda", da je ostala doma. Nina pravi, da sem popustil šarmom hčere. Jaz pravim temu investicija za kasneje. Zato pa sem mogoče imel zjutraj malo več časa, da si pripravim (po dolgem času) listo stvari, ki jih moram narediti, pa se jim upiram z vsemi štirimi. Ker sem bolj človek navdiha, bom verjetno ta list itak nekam založil. Ne gre mi dobro, se pa trudim. V službi skoraj dolgočasno, hvala vremenu, da se je spremenilo vsakih 15 minut, tako je bilo naše bivanje na prostem bolj zabavno. Starši, vidim, so se že malo sprostili, morda z vidika predpisov celo preveč (malo še potrpite), pa vendar opažam zadovoljstvo in olajšanje v njihovih očeh, da je za njihove srčke najbolje poskrbljeno. Ne nazadnje otroci z njihovo sproščenostjo in veseljem to potrjujejo. Vrtec je ponovno njihov drugi dom. Treba pa je tudi tu izpostaviti vse moje sodelavce, ki ponovno dokazujejo, da smo država mi, ljudje, delavci, ki še tako nerazumljive ukrepe naredimo neopazne. Podobno, kot je bilo v času begunske krize in ob sprejemanju beguncev. Ko je vse izpadlo vrhunsko. Kako? Morda kdaj drugič. Aha, pa danes so se tudi psihologi prebudili. Vsaj tisti, ki radi nastopajo. Malo smo vas že prej pogrešali, ali ne? Ostalo pa že tako veste. Popoldanska družinska rutina.
/ SREDA, 27. MAJ
Sreda že od nekdaj preseka teden, očitno pa je še nekaj presekalo moje počutje. Jutranja slabost, skoraj taka, kot da imam solidarno vse težave okoli nosečnosti, kot jih ima Nina. Bo že. Služba. Akcija. Najprej nekaj dejavnosti z vzgojiteljico, potem pa (ko smo sami) gas. Najprej obrnemo igralnico na glavo. Pa jo pospravimo, kot da se ni nič zgodilo. Seveda še ni bilo dovolj, gremo ven. Ena žoga, vojna pa takšna. Jo vzamem. Nič ne bomo imeli, pa se gremo dolgčas. Na igrala bog ne daj, pesek, ni variante, igrače zunaj, tak tak, ne vem. Se dvakrat obrnem. Fantazija. Še pred kratkim bi se skregali. Zdaj pa skupaj, pesek, kamenčki na tleh, velika debata. Takole je pri otrocih. Enostavno. Si rečem. Danes pa po kosilu takoj ven. Seveda zunaj nismo imeli preproge in igrač, nismo kosili trave in urejali okolice, nismo se osvežili z limonado na travi in pojedli rogljičkov. Nismo reševali kamenčkov iz ušes. S puncami se nismo igrali iger z rokami "Ando do lejdi …" (otroško poslovenjeno). Nismo si izmislili nove igre. Ali pa smo vse to počeli? Vsega tega pa zagotovo ne bi počeli, ker so v vrtcu skupine prenatrpane, prostori so premajhni, premalo je vzgojiteljev, popoldan se ne zadržujemo na igrišču, ker so tam starši z otroki, plezanje je nevarno, toži se za ugrize, buške, starši snemajo vsak naš korak, kratki rokavi gor, ne, dolgi rokavi gor, ne v peskovnik, ker si umazan … Vsega tega ne bi mogli … Vsaj za trenutek ima koronazmešnjava smisel. Ki pa bo kmalu pozabljena. In z njo kruta realnost – večje število otrok, manj posvečanja posamezniku. Joj, da bi še trajalo. Zdaj imam vsaj občutek, da sem se posvetil vsakemu otroku 100 %. Doma pa … Slabost. Upam, da bo jutri bolje.
/ ČETRTEK, 28. MAJ
Mama, lej me! V cajtngu sem.
