/ PETEK, 1. MAJ
Če bi mi kdo rekel, da bom prvi maj "praznovala" na kolesu v centru Ljubljane, bi mu rekla, da je nor! Ta dan je pri meni rezerviran za obisk Bosne, za družinsko fešto, jagenjčka/žar in mlado čebulo. Le enkrat v 28 "slovenskih letih" nisem šla za prvomajske počitnice v Bosno, ne spomnim se, zakaj ne. Tolažim pa se s tem, da letošnji prvi maj tudi v Bosni ne bo tak, kot bi moral biti. Zaradi korone bo številna bosanska diaspora ostala v svojih novih domovinah in se tolažila s čevapčiči iz ponve, veliko tistih, ki so tam, pa bo zaradi ramadana imelo post, kar pomeni, da do večera ne bodo smeli ne jesti ne piti. Praznovanje prvega maja v "nepandemijskih" časih je v moji nekdanji domovini zaznamovano z jagnječjimi, in ne z delavskimi brigadami. Ne glede na to, da je prav tam delavski razred zelo izkoriščan, bolj kot redkokje v Evropi, nikomur ne pride na misel, da bi se boril za svoje pravice. Apatičnost in pomiritev z usodo ali pakiranje kovčkov in ponovno odhajanje trebuhom za kruhom kot konec šestdesetih let je žalostna slika današnje Bosne, nekoč ponosne.
/ SOBOTA, 2. MAJ
Še vedno sem pod vtisom Tarče in včerajšnjega kolesarjenja okrog parlamenta. Čeprav že več let ne gledam poročil, v teh dneh hočeš nočeš pogledam in po navadi preklinjam. Večinoma berem spletne portale. In kako me razžalostijo forumi na teh portalih in v facebook skupinah! Koliko sovraštva je v ljudeh, koliko slabega priplava na površje v težkih časih! Na začetku pandemije sem srčno upala, da bomo v teh časih pokazali nekaj sočutja in solidarnosti, ker smo mi, "raja", na istem čolnu. Spet sem se zmotila (čast svetlim izjemam). Že skoraj dva meseca dihamo z maskami, mnogim so, žal, ali pa na srečo, padle. Vse nekako razumem, le kreganja somišljenikov ne. Zdi se mi, da premnogi, ki kritizirajo današnje stanje, izgubljajo veliko časa in energije, prepričujoč somišljenike, ali pa se zapičijo v malenkosti, okrog katerih se ne strinjajo, istočasno pa nemoralni, vendar bolj sposobni, ta čas izkoriščajo za "lov u mutnom". Podobno stanje je v Bosni - novinarka je nedavno odkrila nekajmilijonski nakup respiratorjev s strani podjetja, ki ni imelo certifikata, je pa blizu eni od vladajočih nacionalnih strank. Ljudje so ogorčeni, gnevni, čez nekaj dni pa se bo vse skupaj, kot veliko podobnih kraj in nepravilnosti, celo umorov, spet pozabilo. "Kadija te tuži, kadija ti sudi" ali "vrana vrani ne izkljuje oči".
/ NEDELJA, 3. MAJ
Svetovni dan svobode medijev. Po izobrazbi sem novinarka. Vpisala sem se na "žurnalistiko" v socialistični Bosni, študirala do začetka vojne, nadaljevala in diplomirala v samostojni Sloveniji. Spomnim se tretjega leta faksa v Sarajevu, Mladine pod miško in bedža s prečrtanim 133. členom KZ SFRJ. Verbalni delikt. Kam je izginilo raziskovalno novinarstvo, o katerem so nas učili v prvem letniku? Zasuti smo z informacijami, med katerimi je večina slabih, internet je poln tako imenovanih fake news. Raziskovalno novinarstvo izginja, vse več je "novinarjev plačancev", ustrahovanih urednikov. Novinarji ustvarjajo javno mnenje, njihov poklic zahteva odgovornost, tako kot poklic učiteljev in vzgojiteljev.
Novinar, ki želi slišati odgovor brez laži in natolcevanja, ne bevska, on opravlja svoje delo. Zdravniki imajo Hipokratovo prisego, novinarji pa le svojo vest in dolžnost občinstvu posredovati resnične in preverjene informacije. Zato takim kolegom, Jeleni Aščić, Boštjanu Videmšku, Eriki Žnidaršič in drugim pogumnim, kapo dol, tiste, ki jim grozijo z odpovedjo ali celo s smrtjo, pa na sodišče.
/ PONEDELJEK, 4. MAJ
Pred 40 leti je bilo konec enega življenja. Tako kot danes. S tem, da se danes baje začenja normalizirati, takrat se je začelo "nenormalizirati". Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Na vest o Titovi smrti je cela družina vstala, oblekli smo se v črno in začel se je jok. Iskren. Potem smo kupovali njegove knjige "na metre". Večina je do vojne imela njegove slike na stenah. Še sedem let smo nosili štafeto, jaz sem na prireditvah pela Druže Tito, mi ti se kunemo. Ko o tem govorim kmalu polnoletni hčerki, se reži. Reče mi, da smo kot Korejci, ki smo se jim mi, Jugoslovani, smejali, gledajoč poln stadion deklic, ki so mu pele Biljana platno beleše. Jah, stvar perspektive. Hčerki rečem, naj pogleda število državnikov na njegovem pogrebu. Danes ga v šoli najbrž le bežno omenijo. Bilo pa prošlo. V bistvu se mi zdi, da nas večina (mojih let) idealizira dogodke iz preteklosti, in si zato rečem: nehaj gledati v preteklost, živiš danes, in načrtuj jutri. Vesela sem, da se je začel moj mesec. Maja je rojena večina mojih družinskih članov. In oktobra. Računam: ene so naredili na dopustu, druge za novo leto. Tudi jaz praznujem čez par dni, okroglo. Konec prvega polčasa.
/ TOREK, 5. MAJ
Od 13. marca mi je vsak dan nedelja. Z datumi sem bolj švoh, vem pa, da sem nekako v tem času pred 28 leti prišla v Slovenijo. V sobi v nekdanji vojašnici v Postojni nas je bilo 14, v zbirnem centru Šmartinska v Ljubljani pa "le" šest, dve družini. V takih pogojih sem končala fakulteto. Spomini kar prihajajo. Moji mami je bilo najbolj bedno, ko smo čakali v vrsti za lonček makaronov ali mleka, ki smo ga dobivali v plastični umazano beli vojaški skodelici. Nekako smo se sprijaznili s tem, saj smo bili vendarle na toplem, v mirni državi. Najbolj me je bolelo omejevanje gibanja in prepoved dela, ki bi pomagalo tako finančno kot psihično preživeti vso bedo osemletnega "začasnega zatočišča". Že nekaj let beležim te spomine, nastajajo kratke zgodbe, večinoma prigode, ki odražajo neuničljiv bosanski duh in humor. Ni niti enega dneva, da se ne bi vprašala, kako bi bilo, če bi me tisti vlak aprila '92. odpeljal naprej, proti Avstriji, Nemčiji. Najbrž bi imela redno, bolje plačano službo, večje in lepše stanovanje, večji, lepši avto. Ne bi pa imela samo štirih ur vožnje do rojstnega mesta, uro vožnje do morja, in ne te lepe, zelene, čiste, mirne države in številnih prijateljev, s katerimi se tudi ob delavnikih, kar je na "ta pravem Zahodu" skoraj nemogoče, dobimo na pijači, koncertu. Kaj je bolj pomembno?
/ SREDA, 6. MAJ
Jeee, ni na novo okuženih! Če se bo stanje še naprej izboljševalo, bom čez mesec, dva končno spet nastopala na koncertih! Močno pogrešam nastope. V devetdesetih sem imela glasbeno skupino Dertum, ki smo jo sestavljali begunci in ki je po koncu vojne žal razpadla. Glasbeni kritiki pravijo, da smo začeli z novim sevdahom, katerega najbolj znan predstavnik danes je Božo Vrećo. Pet let imam že nov bend, tAman, imamo pa podoben repertoar. Sevdalinke. Otožne ljubezenske pesmi. Pogrešam petje, druženje in smeh na vajah, adrenalin na nastopih, druženje po koncertih. Pogrešam objem ljudi, ki jim ta glasba seže do srca. Na koncertih sem spoznala veliko krasnih ljudi! Glasba je moja ljubezen, ne delo, ne vir prihodka. Pogrešam tudi literarne dogodke, ki jih organiziram s pisatelji z območja nekdanje Jugoslavije. Pogrešam snemanja, intervjuje z zanimivimi osebnostmi. Ljudje smo socialna bitja. Zato nam tako težko pade izolacija, osamitev. Ali ni najhujša kazen v zaporu samica? Na srečo pa se prebujamo iz teh grdih sanj.
/ ČETRTEK, 7. MAJ
Treba se je ponovno navaditi na koledar. Lep datum. Sedmica je moja najljubša številka. Kako krasen je ta maj! Če bi me le zbujali vrabčki, ki mi začivkajo na okenski polici, ker sem jih navadila na drobtinice piškotov, ne pa, da me vsako jutro že ob šestih zbudi Srečko, naš pes, osemkilski havanski bišon, ki zalaja, kot da bi bil ozvočen, in tako vsak dan začnem z elektrošokom. Jutri bomo spet kolesarili. Otročarija ali ne, učinkovito ali neumno, občutek je lep. To je ena redkih stvari, ki jih lahko naredim, da bi izrazila nestrinjanje s potezami vladajoče garniture. Sicer množičnega zbiranja, razen koncertov, ne maram. Na protestih se vedno malce bojim, da bi jih kdo izkoristil za tisto, s čimer se zbrani ne identificiramo. Prejšnji prvomajski petek sem se, gledajoč vso to mladino na kolesih, zjokala - spomnila sem se na hčerko, na njeno in prihodnost njenih otrok. Kaj jim bomo zapustili? Uničeno gospodarstvo, dolgove, uničeno okolje in zdravje?! Vendar sem zadnje dni prijetno presenečena nad pogumom Ljudi in začenjam verjeti, da ni še vse izgubljeno. Škoda bi bilo. OK, če ne bomo druga Švica, smo lahko druga Avstrija. Spomnila se bom tudi na dan zmage nad fašizmom, ki je le, kot volk, zamenjal dlako. Stavim na lovca pacifista.;-)
