/ PETEK, 16. SEPTEMBER
Čeprav res ni v moji navadi, da bi že navsezgodaj buljila v televizor, si – preden se spokam v službo - najprej za nazaj pogledam sredino proslavo ob 75. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini. Bila sem tam, v portoroškem Avditoriju, in proslavo videla v živo, a želim si jo pogledati še enkrat. Ker je bila dobra. Res dobra. Sveža, dinamična, barvita … Taka, primorska!
Kot sem že napisala v članku za Primorske novice, ni ravno običajno, da bi na državni proslavi stoječe ovacije nastopajoče priklicale nazaj na oder. V Avditoriju pa se je zgodilo prav to. (No, spomnim se, da smo si tudi v Kombinatu pred leti, na zadnji državni proslavi ob dnevu upora, ki jo je v Cankarjevem domu režiral Dušan Jovanović, na veliko zgražanje protokola privoščile "bis" in še enkrat zapele Pesem upora. Ja, če pa niso nehali ploskati, se je opravičevala naša Mati – zborovodkinja Mateja Mavri. Faca!)
A vrnimo se v Portorož. Ko je Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič začel z Vstajenjem Primorske, je navdušenje, ki se je nabiralo vse od slavnostnega govora predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, enostavno eskaliralo in že po prvih uvodnih taktih na noge (predčasno) pognalo ves Avditorij. Načeloma velja, da se ob primorski himni vstane šele ob refrenu, a tudi tisti, ki to vemo, smo bili že prej na nogah … Cel Avditorij je pel: Vstala Primorska si v novo življenje … Bučnemu aplavzu ni bilo videti konca. "Kaj takega lahko doživiš samo na Primorskem," so bili navdušeni mnogi.
Državne proslave znajo biti, resnici na ljubo, tudi precej dolgočasne. Tale, ki jo je režirala Yulia Roschina - navdih za proslavo je našla v življenju, osebnosti in literarnem opusu Borisa Pahorja, k sodelovanju pa je povabila predvsem primorske ustvarjalce -, pa se bo v zgodovino nedvomno zapisala kot ena boljših. Hja, Primorci znamo, ni kaj!
/ SOBOTA, 17. SEPTEMBER
Slabo vreme je žal odneslo tradicionalno Čiliado, festival čilija in čokolade. Po dveh letih premora zaradi covida bi se moralo na izolskem Manziolijevem trgu in v Ljubljanski ulici drenjati ponudnikov pekočih omak, namazov, olj in številnih drugih kakovostnih izdelkov iz čilija. Tudi čokolade, seveda. A namesto da bi se v Izoli danes pošteno ogrelo, je bilo prav pošteno mrzlo. Šli smo, tako rekoč, iz kanotjer (kratkih majic brez rokavov) v bunde. Igorju Tavčarju in ekipi Gorkega Chillija, ki je v sodelovanju z Društvom Izolani in Centrom za kulturo, šport in prireditve Izola pripravljalo festival, zagotovo ni bilo lahko, da so morali dogodek odpovedati. A so vsaj vedeli, zakaj so to storili. Oziroma, drugače povedano: vreme je bilo dopoldne res zanič.
V četrtek zvečer, ko bi morala v Ljubljanski ulici na letošnjem nevemžekaterem Večeru pri Špini, ki jih zagnano organizira Drago Mislej Mef, nastopiti skupina Anbot z Aldom Kumarjem na čelu, pa ni bilo v Izoli niti kaplje od vsega tistega napovedanega dežja, zaradi katerega je koncert seveda odpadel. Joj, je bil jezen Mef na vremenkote, ki so mu z napačno vremensko napovedjo "odnesli" že drugi četrtkov koncert zapored.
Po drugi strani pa … Hvala bogu smo jo v Istri v zadnjih dneh z vremenom zelo dobro odnesli. Odpovedan koncert gor ali dol, ma če ti poplavi hišo ali jo zasuje zemeljski plaz … Sem pa že raje ob koncu dneva pri Gabi in Dragotu na grškem večeru s klapo bentila skupaj z Mefom … In seveda zamudila festival Ankaranska bandima, na katerem je s svojim bendom razturala kolegica Alenka Penjak s Primorskih novic, pa koncert NoAir v koprskem mladinskem centru …
/ NEDELJA, 18. SEPTEMBER
Zbudila sem se v prelepo sončno jutro. Če bi živela kje na Gorenjskem, bi jo zagotovo mahnila kam visoko. Obožujem gore, zdi se mi, da si edino nad 2000 metri zares napolnim baterije. Nič, bo padel pa vsaj Slavnik, ki je s 1028 metri najvišja "gora" v Istri. Ker je tako priljubljen med pohodniki, mu pravijo tudi istrski Triglav. A kot radi rečejo: človek obrača, bog obrne. In sem se obrisala pod nosom tudi za Slavnik. Za tiste, ki tega ne veste: če ti avto ne vžge in slišiš samo "tk, tk", to pomeni, da je baterija prazna.
Dan pa je bil vseeno poln. Popoldan sem preživela s prijatelji na Krasu, v okolici Tomaja, kjer ti sploh ni treba rabutat grozdja, saj ti ga prijazni trgači kar sami ponudijo. Trgatev terana (ja, saj vem, trta je refošk, ma Kraševci grozdju rečejo kar teran) je bila na vrhuncu in na trenutke se je zdelo, kot da smo na kakšnem tekmovanju traktoristov, toliko smo jih srečali med našim potepanjem med vinogradi. Med vožnjo proti domu sem lahko opazovala prelep sončni zahod nad Tržaškim zalivom (ok, priznam, sem nepoboljšljiv romantik!) in v mislih premlevala današnji pogovor: proslava v sredo je bila res enkratna, pozabila pa je, da živimo na dvojezičnem območju …
/ PONEDELJEK, 19. SEPTEMBER
V službo grem – kakopak – s kolesom. (Baterija se ne napolni kar sama.) Vožnja po obalni cesti, tik ob morju, je lahko pravi užitek. Razen ko imaš kontra veter. In tega imam, po Murphyju, malodane vsakokrat, ko pedaliram proti Kopru, in seveda tudi popoldne, ko se vračam nazaj, saj veter sredi dneva običajno zamenja smer. In tako kot en kreten gonim tisto svoje težko, skoraj 20 let staro kolo, medtem ko se mi – prav vidim jih, nesramneže! – nasproti vozeči rogliči, pogačarji in ostali z elektriko opremljeni kolesarski navdušenci samo privoščljivo nasmihajo. Lahko njim, ki imajo veter v hrbet!
Mi smo borci, Prekomorci … Pa ne že spet, no!!! Vse od srede zvečer, ko so jo na proslavi zapeli Pinkoti, me "preganjajo" ti borci Prekomorci. Kaj narediš, ko se ti komad zatakne v glavi? Najbolje, da grem jutri na vaje Tržaškega partizanskega zbora Pinko Tomažič in pesem na ves glas zapojem s svojimi dolgoletnimi tovariši. Oziroma … Jutri zvečer naš urednik kulture Andraž Gombač v mojih domačih logih, na gradu Kromberk pri Novi Gorici, predstavlja novo knjigo Cirila Kosmača Lovim pomladni veter, v kateri sta s pisateljevo hčerko Nančo Kosmač Kogej zbrala še neobjavljena Kosmačeva besedila. Obeta se en tak antifašistično, tigrovsko obarvan večer … Huhh, težka bo …
/ TOREK, 20. SEPTEMBER
Mislim, da sem postala res prava Izolanka. Čeprav tukaj pravijo: enkrat forešt, zmeraj forešt! - če ne drugega, me izda moj goriški dialekt -, se skupaj z domačini neizmerno veselim, ko Izola, ki je moj dom že zadnjih 15 let, po koncu turistične sezone spet normalno zadiha. Danes sem si po službi privoščila skok v morje. Ma milina, vam rečem! Voda je še prijetno topla, 23 stopinj, o sluzkotih ne duha ne sluha, na plaži nobene gneče, edini turisti so penzionisti ... Greh bi bilo ne izkoristiti takšne priložnosti.
Zvečer pa z Žanin, mojo soborko iz Kombinata, na vaje k Pinkotom. Jaz po skoraj treh letih premora - po desetih letih prepevanja v obeh zborih sem si morala priznati, da je to vendarle "tu mač": dvojne vaje, dvojni koncerti, včasih tudi dva na isti dan -, ona prvič. Obe sva imeli kar malo treme. Povsem brez potrebe, saj objemom in izrekom dobrodošlice ni bilo videti konca. A če sem se prej skorajda vsak torek vozila na vaje na Padriče v nekdanji begunski center, kjer je zbor domoval vse od leta 1995, sem tokrat morala do Proseka. Pinkoti so namreč ostali brez svojega sedeža, saj jih je tržaški župan Roberto Dipiaza, enostavno povedano, vrgel na cesto. Trenutno gostujejo v dvorani kulturnega doma na Proseku. Dirigentka zbora Pia Cah in predsednica Rada Zergol nista nič kaj optimistični. "Pupa moja, tle je v ozadju politika, ti rečem …"
/ SREDA, 21. SEPTEMBER
Primorske novice že vrsto let plodno sodelujemo s Primorskim dnevnikom iz Trsta. Tako bo tudi petkova priloga 7. val, nad katero bdi urednik Sašo Dravinec (pri čemer mu kot redaktorica pridno pomaga moja malenkost, tudi pri prilogi Sobota), postregla s skupno vsebino: s tematskim sklopom ob 95. obletnici ustanovitve primorske protifašistične organizacije Tigr. In ta skupna vsebina se kar širi - v prav tej številki priloge je ponujena v branje tudi Večerovim bralcem. Torej Mariboru, ki je v času fašizma postal novi dom številnim Primorcem.
Tudi sicer bo 7. val zelo aktualen: kolegica Saša Dragoš je, denimo, naredila odličen intervju z generalnim sekretarjem sindikata delavcev trgovine Slovenije Ladislavom Rožičem o zahtevah peticije za povišanje sramotnih plač in o morebitni stavki. Pišuka ja, ni nas dosti, a delamo dober časopis! Včasih se resno vprašam, zakaj se sploh toliko trudimo, ko pa časopise bere vse manj ljudi, mnogim pa je glavni vir informacij kar facebook, kjer raznorazni "doktorji" vedo vse o vsem …
Popoldne sem se dobila z eno simpatično Izolanko, Sanelo Kadić, ki se je prelevila v pravo promotorko turizma v Izoli. Predstavila jo bom v naši prilogi Sobota, ki daje dom zanimivim zgodbam in zanimivim ljudem.
/ ČETRTEK, 22. SEPTEMBER
V službi je bilo pestro. Še en 7. val je pod streho, jutri nas čaka še Sobota, potem pa gas v Ljubljano. (No, glede na to, da je zadnje čase pravi podvig priti iz Izole do Ljubljane prej kot v dveh urah, se bojim, da bo šlo bolj po polžje …) Kakorkoli, kombinatke se po poletnem premoru KONČNO spet dobimo na vajah. Joooj, sem jih pogrešala, moje babe in fante muzikante. V zboru pojem že od vsega začetka, torej že polnih 14 let, in vsakokrat s ponosom povem, da sem kombinatka. Ker ta zbor ni samo navaden pevski zbor, ampak je dejansko naš način življenja. Pooseblja vse, za kar si kombinatke prizadevamo: solidarnost, tovarištvo, skrb za sočloveka, socialno pravičnost … Velikokrat slišim, da sem idealistka, če ne celo utopistka, haha. Tudi prav! Ma se ne dam! Kot je rekla naša Nataša: Enkrat kombinatka, za vedno kombinatka!
