/ PETEK, 30. junij
Seveda sem klic za "dnevnik" dobil sredi gužve, v petek, v avtu, itak neznana cifra, ne veš, a bi se javil, ko ti nekdo začne: "Pozdravljeni, sem ta in ta, upam, da vas ne motim ravno sredi nečesa pomembnega …" Po kratkem premoru in globokem vdihu pa nadaljuješ: "Ja, sem se že javil, kar povejte …"
Dan se je začel ob 3.45, ko smo z družino vstali, da se odpeljemo v Francijo, natančneje v Chamonix, jaz na delo, punci na dopust. Tokrat prvič ne grem sam, ampak gremo vsi, ja, tudi pes in maček. Po navadi ob takšnih priložnostih sedem v avto, natočim gorivo in po približno 7,5 ure vožnje sem na cilju. Tokrat je bilo seveda precej bolj pestro - lulat, kakat, žejna, lačna, enkrat ena, drugič druga, da o psu in mačku sploh ne govorim. No, vsaj promet je bil zmeren in vročina ne prehuda.
Po vselitvi v lično hiško se odpravimo na pozen popoldanski sprehod v središče Chamonixa, dežuje, mi pa seveda z eno mini marelo, tudi temperature niso za prehvalit … Ko po dežju obdelamo vse zanimanja vredne trgovine, končno srečamo znano faco, Luko, in se dogovorimo za pivo. Vmes se še enkrat ponovi zgodba lulat, kakat, žejna, lačna in dan je pri kraju. Zdaj pa spakirat nahrbtnik za jutri in gremo v breg.
/ SOBOTA, 1. julij
Prvo srečanje z gosti je vedno zanimivo, saj vedno razmišljaš, kdo bo tokrat sposoben priti na vrh in kakšne so njihove poklicne in življenjske zgodbe. Pred par tedni je bil na primer moj gost gospod iz ZDA, pravnik, ki je zastopal g. Busha mlajšega v vseh njegovih političnih kampanjah …
Sledil je pregled njihove opreme, izposoja manjkajoče in skok v center Chamonixa za nakup tistih malenkosti, ki so jim še manjkale.
Naložimo se v kombi in se odpravimo proti Italiji, proti Gran Paradisu, ki je naša pripravljalna in aklimatizacijska tura. Namen te je, da gostje preverijo svojo opremo, mi pa preverimo njihovo fizično pripravljenost in primernost za vzpon na Mont Blanc.
Seveda je sredi dneva gneča za tunel, zato napredujemo počasi, a vseeno popoldan prispemo v dolino Valsavarenche, kjer si privoščimo hitro italijansko kosilo. Spakiramo nahrbtnike in po malo več kot dveh urah in pol hoje prispemo na izhodišče za vzpon na vrh, kočo Chabod na višini 2762 metrov. Od tam nas do vrha loči še okoli 1300 metrov vzpona. Pred večerjo sledi še preverjanje opreme, predvsem namestitev derez na čevlje in urejanje plezalnega pasu. Večerja je tipično italijanska - testenine s paradižnikovo omako za predjed, glavna jed zelenjava z mesom in čokoladni puding za sladico.
V posteljo se odpravimo še ob svetlem, saj nas čaka vstajanje ob 4.15, ob 4.30 zajtrk, ob 5.00 pa začnemo vzpon.
/ NEDELJA, 2. julij
Nedelja se je začela ob 4.15., ko je zvonila budilka. Vsi trije gorski vodniki v sobi smo spali kot ubiti. Obvezen WC, pogled pred kočo, kakšno je vreme, in skromen zajtrk - kruh, maslo, marmelada, med, čaj za žejo in kava za budnost.
Končno se vsi bolj ali manj urejeni zberemo pred kočo. Preveriti je treba, ali imajo vsi gostje vso potrebno opremo za vzpon, in jim pomagati zapeti plezalne pasove. Svita se že, ko jo mahnemo proti ledeniški moreni, kjer se navežemo v ledeniški navezi.
Napredujemo s počasnim tempom, ki omogoča solidno napredovanje, saj na poti prehitimo par drugih navez. Tokrat imam na vrvi dva gosta, ki sta približno enako hitra, tako da s prilagajanjem tempa nimamo težav. Razmere na ledeniku so zelo dobre, ledeniške razpoke pokrite, vreme pa ravno prav - ne premrzlo in ne pretoplo, da je sneg še pomrznjen in prehodi čez ledeniške razpoke trdni.
Po približno 4,5 ure hoje se približamo vrhu. Na sedlu pustimo odvečno opremo in se povzpnemo na vrh. Madonna na vrhu nas pričaka skoraj brez vetra, na vrhu smo sami, večina skupin že sestopa.
Čudoviti razgledi, na nebu nekaj kopastih oblakov, ravno prav za popestritev.
Gostje so navdušeni, prav tako jaz, saj je vzpon potekal v sproščenem vzdušju.
Sestop se začne z izpostavljeno prečko, ki večino gostov preseneti, a nam jo uspe hitro in učinkovito preplezati.
Sestop čez ledenik je tokrat bolj počasen, saj je eden od gostov že precej utrujen, sneg pa se tudi že udira v popoldanskem soncu.
Po programu še eno noč ostanemo v koči, zato je popoldan in večer sproščen in mine v prijetnem klepetu z gosti in kolegi vodniki.
Ko opazujem vso to organizacijo na kočah, se vprašam, zakaj je v domačih gorskih kočah tako težko ponuditi še kaj drugega kot joto s klobaso ali pasulj. Ni problem, če greš v gore tu in tam, takrat verjetno ljudem paše naročiti "nekaj na žlico", če pa greš na večdnevno turo od koče do koče ali če si v hribih non stop, pa ti počasi zelje že iz ušes gleda, da o nezadovoljnih gostih sploh ne govorim. Seveda je treba biti zvest tradiciji in domači kuhi, ampak treba je iti v korak s časom in gostom, ki zdaj prihajajo s celega sveta, ponuditi kaj več od trde slovenske klasike. Včasih je treba pokukati k sosedom, kako te stvari počnejo tam.
/ PONEDELJEK, 3. julij
Zajtrk in sestop v dolino do avta hitro mineta. Gostje so zadovoljni z opravljenim, dan je lep in na poti srečamo dve precej veliki čredi živali. Najprej velik trop kozorogov, ki se sprehajajo med nami in skalnimi balvani, kot da se sprehajajo po ravnini, in kasneje še družino gamsov, ki se pase na sočni travi nedaleč od naše poti. Vedno je tako lepo opazovati divje živali v njihovem naravnem okolju. Človek kot vrsta vse preveč posega v naravno okolje, tako s svojo prisotnostjo kot s svojim negativnim vplivom na okolje in podnebje. Nikakor ne razumemo, ali vsaj nočemo razumeti, kako krhko je ravnovesje v naravi in kako močan je naš vpliv nanjo. Pri svojem delu vedno poskušam ljudem in gostom prikazati to krhko ravnovesje in naravo samo. Tudi to je ena od pomembnih nalog gorskega vodnika - učiti in ozaveščati.
Po prihodu v Chamonix nazaj do hostla damo gostom zadnja navodila za naslednji dan, naredimo plan za vzpon na Mont Blanc in se poslovimo. S puncama se dobimo v središču mesta, in ker si želita raziskovanja, se popoldne odpravimo v eno uro vožnje oddaljeni Annecy. Lepo mesto ob jezeru, sicer malo preveč turistično za moj okus, a vseeno pusti lep vtis s svojimi vodnimi kanali, ozkimi ulicami in starim mestnim jedrom.
/ TOREK, 4. julij
Z gosti se dobimo šele ob 10.45 pri spodnji gondoli v Les Houches, da ujamemo vlak ob 11.45, ki nas bo popeljal na izhodišče vzpona. Relativno pozen začetek mi je omogočil jutranjo kavo na zelenici pred hišo in družinski zajtrk.
Gondola nas popelje na Bellevue, kjer počakamo na vlak in začnemo vzpon. Počasi se pomikamo vse višje, dan je lep, oblaki se preganjajo sem in tja, hoja je prijetna in hitro mine. Ustavi nas kontrola, torej vsakdo, ki se želi povzpeti na Mont Blanc po klasični smeri, mora obvezno imeti rezervacijo koče, sicer poti ne more nadaljevati. Prepovedano je spanje v šotorih, razen pri koči Tete Rouse, za kar pa je vseeno treba imeti rezervacijo.
Kot rečeno, vreme je dobro, tudi vremenska napoved je dobra, razen vetra, ki se bo ravno v naslednjih dveh dneh dvignil in bo pihal močan južni oziroma jugozahodni veter.
Bomo videli, kaj bo, vsekakor ostajamo pozitivni in naravnani za vzpon na vrh.
/ SREDA, 5. julij
Naš dan se začne ob 3.45, zajtrk je ob 4.00. Vreme je jasno, že tu pri koči na 3200 metrih pa že piha okrepljen veter.
Pripravimo opremo in se v soju čelnih svetilk v navezah po dva gosta in en vodnik odpravimo čez ledenik proti velikemu ozebniku, ki je potencialno najnevarnejši del poti. Nad ozebnikom je namreč skalna bariera, ki se zaradi vedno višjih temperatur in posledično taljenja permafrosta ves čas podira v dolino.
Ozebnik varno prečimo in nadaljujemo po skalni steni proti koči Gouter, ki je naše izhodišče za vzpon proti vrhu. Na grebenu nas pričaka močan veter, pred katerim se umaknemo v kočo, se okrepčamo in dodatno oblečemo. Opremo, ki je ne potrebujemo, pustimo v koči in nadaljujemo pot proti Dome du Gouter na višini 4200 metrov. Je precej mraz in veter dodatno odnaša toploto z naših teles. Postaja prav strupen in sprejmemo težko odločitev, da se obrnemo, saj v teh razmerah nimamo najmanjše možnosti da dosežemo vrh … Tudi druge naveze se obračajo, nekatere nižje od nas, druge nekaj sto metrov višje.
Malo razočarani, a vseeno veseli za izkušnjo se vrnemo v toplo zavetje koče.
/ ČETRTEK, 6. julij
Vsak s svojimi mislimi, a vseeno skoncentrirani na vsak korak, sestopamo po strmem grebenu proti dolini in pogledujemo nazaj proti vrhu, kjer še vedno pometa močan veter in prenaša sneg čez vršne grebene "Bele gore", nekateri že odločeni, da se prihodnje leto vrnejo in poskusijo ponovno, drugi samo zadovoljni, da se vračajo v relativno varno zavetje dolinskega življenja. Počasi se vračamo med zelene travnike in poletne temperature v dolini. Jaz pa vesel, da smo goste tudi tokrat varno pripeljali nazaj v dolino, hkrati že pogrešam svojo "pisarno s prelepim razgledom", ampak že čez nekaj dni bom spet nazaj.
Peter Jeromel. Atko hčerki, partner zaročenki, sin, brat, enim trener, drugim prijatelj, tretjim vodnik.
Po poklicu kuhar, tehnik storitvenih dejavnosti, diplomirani varnostni inženir in poklicni gorski vodnik z mednarodno licenco. Kot službo delam samo zadnje. Zanima me tudi predzadnje, a to si puščam za čase, ko telo ne bo več dopuščalo hoje in plezanja v breg ali spusta s kolesom v dolino.
Predsednik Združenja gorskih vodnikov Slovenije in aktivni član več športnih društev in humanitarne organizacije.
Serijski bralec, berem redno in resno, praktično vsak večer pred spanjem, zadnje čase berem po več knjig in revij hkrati, različnih tematik, da lahko izbiram glede na počutje in zaspanost - leposlovje, gorniška literatura, trening in šport, zen in meditacija.
