
/ PETEK, 3. JANUAR
Prazniki. Dan za dnevom poležavam, kot v transu goltam epizodo serije za epizodo, francosko solato in še zadnje ostanke prazničnih slaščic. Ne razlikujem dneva od noči in jutra od popoldneva. Ko zjutraj vstanem, rabim nekaj minut, da ugotovim, kateri dan v tednu se piše. Včeraj sem si obljubila, da je dovolj lenarjenja in odlašanja ter da je čas, da se spet vrnem v svojo rutino. Kakšna je moja rutina, težko pojasnim, opisala bi jo lahko kot organizirani kaos. Ne vstajam vedno ob isti uri, kar je prednost mojega poklica. Kaj je moj poklic, pojasnim tako - včasih sem učiteljica, včasih oblikovalka, včasih umetnica, a vedno neodvisna in samostojna. Prekarna delavka na področju kulture in umetnosti, ustvarjalka, svobodna umetnica bi rekli. Včasih delam in ustvarjam ponoči, ko vse spi, včasih pa vstanem zgodaj in do kosila postorim vse, kar je treba, da lahko popoldan preživim v naravi.
Ne prakticiram osebnih novoletnih zaobljub, ker verjamem, da je pristna sprememba možna le takrat, ko za njo prepoznaš potrebo in iskreno željo, in ne takrat, ko je za spremembe in obljube pač sezona. Kljub temu si že nekaj tednov ponavljam, da moram za lažje razumevanje svojega delovanja in čustvovanja pogosteje pisati dnevniške zapise, če se le da, daljše od trenutnih enostavčnih zaznamkov v beležki na telefonu. Naslednjo soboto bo moj trening intimnega dnevniškega pisanja ob jutranji kavi bralo tisoče ljudi, ojoj. Misli in dušo mi preplavi moja stalna spremljevalka negotovost, ki me hoče prepričati, da tega ne zmorem. Saj vendar nisem pisateljica, sem likovnica, moje orodje niso črke in besede, temveč čopič, barve, škarje in lepilo. Ker osebna rast tiči v soočanju s strahovi, se lotim pisanja in še prehitro napolnim prostor prvega dnevnega odstavka.
/ SOBOTA, 4. JANUAR
Zbudim se s psičko Azro ob vznožju postelje. Azra šteje dvanajst let in je del naše družine, odkar sem zaključevala gimnazijo in se pripravljala na študij. Ob meni je zvesto prebrodila rjoveča in boleča dvajseta, poslušala zgodbe o dogodivščinah in vpijala solze neuspeha, prehodila hribe in preplavala jezera. Zdaj jih jaz štejem trideset, ona pa je ostarela in pri plezanju na posteljo potrebuje pomoč, a se kljub temu skoraj vsak večer vrne, da prespi v mojem objemu.
Dan preživim v družbi babice ob šivalnem stroju in zakrpam nekaj oblačil. Odrasla sem v družini, v kateri svoja oblačila popravljamo sami, saj je pritličje naše družinske staromeščanske hiše šiviljska delavnica mojih tet. Tudi nasploh gojimo do oblačil in mode poseben odnos. S sestričnami in prijateljicami pogosto organiziramo izmenjevalnice oblačil, kjer, kot alternativa potrošništvu in masovni proizvodnji oblačil, nenošena in odvečna oblačila medsebojno izmenjamo, zastonj nakupujemo, pravimo. Popoldan v Murski Soboti obiščem prijateljico Petro, klepetava ob obveznem špricarju in prigrizkih. Čeprav kratki, so ti obiski za mene vedno terapevtski. Kasneje se sama odpravim v kino, kjer si premierno ogledam sodobno priredbo žanrske klasike Nosferatu.
/ NEDELJA, 5. JANUAR
Zmeraj iščem nove načine, kako zaposliti svoje nemirne prste in neumorno željo po ustvarjalnosti, zato nedeljsko popoldne preživim s kvačko v roki. Kvačkanje je hobi, ki sem se ga lotila šele pred nekaj tedni, in je zame postalo terapevtsko. Tako kot so se prej vozlale moje misli, se zdaj med prsti prepleta volna, moja glava pa ostaja mirna. Ob štetju zank in vrst ni prostora za nezdrave skrbi in strahove, postanem popolnoma mirna in prizemljena.
/ PONEDELJEK, 6. JANUAR
Prvi ponedeljek v novem letu preživim preprosto. Trenutno sem v neke vrste zasluženem zimskem spanju, ko ne delam na nobenem večjem projektu, ampak počivam in snujem ideje za prihodnost. Minulo leto je bilo zelo pestro in naporno, skoraj ni bilo meseca ali tedna, v katerem se ne bi ukvarjala s projekti. Izvedla sem več kot 20 delavnic za odrasle in najmlajše, naslikala dva murala, razstavljala doma, na Hrvaškem in v Srbiji, oblikovala podobe za festivale in kampanje, se udeležila dveh umetniških rezidenc, več festivalov in raznih drugih dogodkov ter hkrati aktivno delala na produkciji novih likovnih del. Zato danes lenarim, z nečaki skuham puding in se igram roparje, telovadim, preberem strip in pogledam celotno sezono serije.
Lenariti je za mene včasih težje, kot se zdi. Odrasla sem v družini, ki človeka prevečkrat sodi po njegovem delu in storilnosti, zato se tudi sama nenehno borim s krivdo neproduktivnosti. Nisi dovolj dobra ali ne delaš dovolj, najdi si pravo službo in odrasti že enkrat, mi ponavlja notranji glas iz globine podzavesti. Vse te privzgojene demone nesigurnosti poskušam zadnja leta preganjati s spoznavanjem pod sloji generacijske bolečine skrite avtentične sebe bodisi pri urah terapije, s prebiranjem literature, ranljivimi pogovori s prijatelji ali zgolj opazovanjem in razumevanjem. Vse to me osvobaja fizično in duševno, zdaj se na sebe lahko bolj zanesem in mi je v lastni družbi prijetnejše.
/ TOREK, 7. JANUAR
Danes se posvečam oblikovanju plakata za koncert, ki ga z ekipo prijateljev v marcu organiziramo v klubu Unterhund. Unterhund, Pes po domače, je alternativni glasbeni klub v podzemlju Ormoža in eden najstarejših delujočih alternativnih klubov v Sloveniji. V grajski kleti ormoškega gradu že od leta 1990 gosti mala in velika glasbena imena domače in tuje glasbene scene. Občasno se za starodavnimi zidovi odvijajo tudi glasbene poslušalnice, karaoke, kviz, delavnice in predavanja, lani pa je tam zaživel še kino Grajska klet. V "Pêsa" sem začela zahajati kot gimnazijka, še danes pa se, kot da bi bilo včeraj, spomnim prvega koncerta, zaradi razlogov tekočega agregatnega stanja pa ne veselice, ki je sledila. Kar se zgodi v Unterhundu, ostane v Unterhundu. Klub, ki je sooblikoval moje vrednote, izpilil moj glasbeni okus in me vzgojil v Petjo, kakršna sem danes. Organizacijska ekipa šteje le nekaj posameznikov, ki klub vodimo popolnoma prostovoljno in entuziastično. Jaz oblikujem večino plakatov ali vizualov za dogodke, k vsakemu pa pristopim na individualen način.
Nasploh v svojem delu zmeraj povezujem glasbo in likovno umetnost in inspiracijo črpam iz besedil pesmi. Sem človek, ki glasbo konzumira vizualno, kar pomeni, da se mi ob njenem poslušanju v glavi izrisujejo podobe motivov iz besedil pesmi. Nekakšne vrste sinestezija, vendar namesto barv in vzorcev vidim konkretne prizore in motive. Te podobe potem prenašam na papir oziroma slikarsko podlago. Ponavadi izbiram pesmi različnih žanrov, v katerih se prepoznam, ki opisujejo moje trenutno čustveno stanje ali določeno situacijo. Na podoben način se lotim tudi oblikovanja plakatov za koncerte v Unterhundu. Ilustriram, kolažiram in oblikujem, vsak plakat pripoveduje unikatno zgodbo. Organizacija dogodkov alternativne vsebine na periferiji je tvegan biznis, včasih klub od številnega obiska poka po šivih, drugič pa smo veseli, da prodamo vsaj kakšno karto. Mladine, ki bi ventil za svoj bes in individualizem iskala v "jezni" glasbi in subkulturah (vsaj v naših koncih), očitno več ne delajo, zato v klub zahaja večinsko generacija "ostarelih" pankerjev in metalcev. A se s peščico entuziastičnih posameznikov kljub vsem tegobam iz meseca v mesec trudimo, da poganjamo kolesje alternativne scene naše oddaljene in zaspane regije.
/ SREDA, 8. JANUAR
Po jutranjem ritualnem kuhanju zelenega čaja sedem za računalnik in pišem. Že nekaj mesecev odlašam z oddajo vloge za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi, zato sem nedavno sama sebi postavila nujen rok za dokončanje – zadnji januar 2025. Prijavni obrazci so dokončani in izpolnjeni, manjkajo mi le še potrdila in priporočila posameznikov in organizacij, s katerimi sem v preteklosti sodelovala. Napišem več deset mailov in sestavim seznam stvari, ki jih še moram postoriti. Zdaj sem že skoraj pri koncu in srčno upam, da mi komisija na ministrstvu vlogo odobri. Vsak, ki dela na področju kulture in umetnosti in ni redno zaposlen, ve, kako pomembno je imeti status samozaposlenega v kulturi ter kako to olajša delo in življenje. Čeprav bom rezultat izvedela šele čez nekaj mesecev, sem glede svoje prijave precej samozavestna, ker mi je v zadnjih dveh letih uspelo izvesti številne velike projekte in pridobiti pomembne reference. Vesolje, prosim, ne razočaraj me.
/ ČETRTEK, 9. JANUAR
Popoldan bom preživela z družino, saj najmlajša hčerka moje sestrične praznuje tretji rojstni dan. V poplavi odpada enkratne uporabe želim delovati trajnostno in ne v prid masovnemu potrošništvu. Zato so ena izmed navad, ki jih vpeljujem v svoje življenje, hkrati pa želim normalizirati tudi pri drugih, reciklirana in predelana (ang. upcycled) darila iz druge roke. Za darilo danes izdelam unikaten nakit, verižico z njenim imenom, nekaj zapestnic in sponko za lase. Porabim sponke, ki jih imam že leta, a jih nikoli nisem uporabljala, ter jih okrasim s perlami in cofki. Nakit izdelam iz kosov odsluženega nakita, ki je nabira v moji škatli z ustvarjalnim materialom. V domačem mestu pogrešam trgovino z izdelki iz druge roke, ki so v večjih mestih zdaj že v skoraj vsaki ulici. Ko potujem, so "second handi" vedno na moji listi stvari, ki si jih moram ogledati ali obiskati, moja omara pa polna oblačil iz druge roke, kupljenih ob dogodivščinah širom po svetu.
Petja Kolenko je Ljutomerčanka, umetnica, alternativka, učiteljica, oblikovalka in ustvarjalka. Nosi in obožuje žive barve in vzorce. Zbira plošče, kasete in davno pozabljene stacionarne telefone. Posluša pank in pleše na disko. Nabira in reciklira odpadke, iz katerih ustvarja kolaže, nakit in modne dodatke.