(DNEVNIK) Jan Malec: Kaj boš pa ti z glavnikom?

Jan Malec
07.05.2022 05:30

Jan Malec. Obertrafikant, kustos, sprehajalec psov, slab kičkar, boljši ilustrator ...

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ciril Horjak

/ PETEK, 29. APRIL

"Boš topli sendvič?" je iz kuhinje zakričala Daša. Zaradi glasnega laježa najine mešanke Čiko bi jo skoraj preslišal, a so me izkušnje usmerile v priučen odgovor, ki mu je po navadi sledila nagrada v obliki česa hranljivega: "Lahko, ja. Prosim." Čeprav nisem natančno vedel, v kaj sem pravkar privolil, sem zaupal Daši. Kako ji ne bi? Danes, tretji dan dopusta, sva preživela v prestolnici, kjer je bila glavna točka dnevnega reda pomerjanje poročnih prstanov. Zlatarna v BTC-ju je pač bolje založena kot mariborska ekvivalenta iste franšize. Bila sva, kakopak, uspešna. Zasluge za to nosi predvsem Daša, ki ima o prstanih ustvarjeno jasno mnenje. Priznati moram, da mi je izbrani kos zlata, pri izbiri katerega sem demokratično imel tudi sam nekaj besede, zelo všeč. Dašin prstan sta pravzaprav dva prstana, združena v enega. Oba s kamenčki. Moj je bolj asketski. Oba sva zadovoljna. Oba sva srečna.

Ko nama je Dašina sestra dala odgovor na večno ljubljansko vprašanje, kako spraviti celo stanovanje v dnevno sobo povprečnega Mariborčana, smo izlet zaokrožili v eni od tisoč najboljših slovenskih picerij. Točko dam Ljubljani - res imajo večjo vegansko izbiro. Med obvezno kavo, ki se jo vedno naroči po zadovoljivem obroku, je ob prijetnem kramljanju beseda nanesla na temo, ki je najbrž tako stara kot človek sam. "Kaj pa delata drugače?" To je bila odlična iztočnica za večplastni pogovor o službenih uspehih, poroki, sprotnih težavah, politiki, Dončiću in vsem, kar se človeku v času od zadnjega srečanja prigodi. "Aja … pa včeraj so me kontaktirali iz Večera. Nekaj moram napisat za njih …" sem se spomnil in svojo dilemo skoraj bogaboječe predstavil uveljavljeni pisateljici, ki je na lastni koži občutila ljubljansko stanovanjsko krizo. "Oh … o čem boš pa pisal?" "Pravzaprav še ne vem točno … najbrž o tem, kaj se mi dogaja. Pa nekaj tudi o praznikih. Kakšen nasvet?" "Ti samo piši."

/ SOBOTA, 30. APRIL

Včeraj se mi je zdelo, da je led prebit. Daleč od resnice. Tudi tokrat sem se nekajkrat trmasto zagnal po tipkovnici, preden je zares steklo. "Ti samo piši."

Dopust se je prelevil v vikend in čas mi je velikodušno dopuščal, da se lotim razgaljanja misli. "Še dobro, da so prazniki. Da imam cajt za to." Pomislil sem, da je zadnje čase moja percepcija praznikov enačena zgolj s "fraj" dnevi. Misli so najbrž tudi zavoljo poklicne deformacije odjadrale na 27. april. Na dan, ko sem pričel ta nekajdnevni oddih. Dan, ko se širša javnost spominja dogodkov, o katerih ima vsak ustvarjeno tako močno mnenje kot Daša o prstanih. Naj nekaj razjasnim: ena od poglavitnih nalog muzejskega poklica je najbrž tudi ta, da previdno, z občutkom in spoštovanjem balansiram med občutljivimi zgodovinskimi spomini in pisanimi mnenji obiskovalcev muzeja. In v tem trenutku si res ne bi želel kvariti notranjega miru z mislijo na nekatera mnenja, ki ne izhajajo iz racionalno-empatičnih premislekov, ampak iz bolj plemensko naravnane, navijaške motivacije. "Ker imam dopust."

/ NEDELJA, 1. MAJ

Ta nedelja je med boljšimi v letu. Zakaj? Ker je jutri ponedeljek, ko bom še vedno doma in mi bo vsaj še za en dan prihranjeno včasih utrujajoče balansiranje med spomini in mnenji. "Pa saj ni tako hudo. Pravzaprav je kar okej." Poskus motivacije je prekinil lajež Čike, ki me je prijazno opomnila na svoj obstoj in hkrati sporočila, da jo moram obvezno popraskati po levem ušesu, preden jo je odmahala po drugih opravkih po stanovanju, ki jih v vseh letih kot lastnik še vedno ne razumem najbolje. Vsi trije smo bili neverjetno spočiti, saj smo strateško izpustili prižiganje kresa noč poprej in raje ostali zacementirani na kavču pred televizijo. Seveda smo zaspali ob uri, ki bi bila primernejša bodisi za zelo starega bodisi za zelo mladega človeka - in nikakor ne za aktivnega 28-letnika.

A kakorkoli. Najbrž nisem prvi, ki bi ob prazniku dela pomislil na njegovo ironijo. Ni ga boljšega kot počastiti trdo priborjene delavske pravice na način, na katere pravičniški borci najbrž ne bi bili preveč ponosni. Brezdelje, ki ga bržkone štejem za eno od svojih najljubših prostočasnih dejavnosti, je zares dober izkupiček vedno potekajočega razrednega boja. Zato: "Živel 1. maj."

/ PONEDELJEK, 2. MAJ

Na jutranjem sprehodu, ki se je tokrat resnici na ljubo izjemoma premaknil z jutra na pozno dopoldne, smo ugotovili, da se kljub slabšemu vremenu ljudje držijo pomladne tradicije. Taborski zrak je napolnil dim iz letos prvič aktiviranih roštiljev različnih dimenzij in premnogih modelov. Dim je spremljalo glasno krohotanje zaokroženih skupin, ki so posedale ob domačih ognjiščih tako kot nosilci njihovega genskega materiala v preteklosti in čakale na svoj izkupiček; tokrat serviran na papirnatem krožniku in ne v glineni posodi.

Poleg vizualnih in slušnih dokazov je z zamudo nastopilo še eno čutilo in potrdilo praznično dogajanje. Različni vonji, vsak prihajajoč iz svojega izvora, so se kmalu združili v pisano, a homogeno gmoto, ki je občutno skrajšala sprehod. Pred vsemi dražljaji smo se zatekli v varno zavetje stanovanja. Zunanje vonjave je prekril vonj iz lastne kuhinje, vizualno stimulacijo je prevzel televizor, za zvok pa je s periodičnim laježem poskrbela Čiko.

/ TOREK, 3. MAJ

Spet v službi. Vedno je težko zamenjati ploščo, najtežje pa zagotovo po dopustu. Povratek na delovno mesto se je na srečo pričel umirjeno, kar bi lahko morebiti pripisali tudi novi rutini jutranje joge, s katero sva z Dašo entuziastično začela šele pred kratkim. Zares upam, da bova tokrat uspešnejša pri kultiviranju koristne nove navade, kot sva sicer. Med jutranjo potjo v muzej sem ugotovil, da zrak ni več nič kaj prazničen. Ljudje so očitno pospravili svoje žare in jim namenili nekaj zasluženega počitka. Samo za kratek čas. Kmalu se bo zagotovo ponudila kakšna priložnost, da se znova zakurijo in nahranijo domača plemena.

Bolj kot moja najljubša močna kava me je tokrat iz monotonega jutranjega poldremeža prebudilo iskreno vprašanje petletnika, ki je med glasbeno muzejsko delavnico smeje pripomnil: "Kaj boš pa ti z glavnikom? Sej nimaš nič las!" Te besede so mi odzvanjale vso pot po Gosposki. Ko sem se skušal izogniti gruči novih mbajkov, sem po žepih poiskal snop ključev. "Barvne obroče za ključe moram kupiti!" pomislim med odklepanjem Trafike. "Pa smo spet tam."

/ SREDA, 4. MAJ

Trafika se v kratkem času moje odsotnosti ni bistveno spremenila. Prvi dan povratka jo je bilo treba le malce razprašiti in že je bila kot nova. Ali kot stara. Kakor želite. Sicer miren dan je včasih prekinilo brnenje hroščev, ki so se v jatah periodično pojavljali od nikoder, se manično zaletavali v steklena vrata in naposled izginili brez vsakršnega sledu. Med koncertom mrčesja sem v polmeditativnem stanju brskal po člankih starega časopisja in se čudil nespremenljivosti mariborskega duha.

Prijetne rutinske pozdrave je včasih prekinil kak nov obraz, ki mu kot vedno z veseljem povem kako lokalno štorijo, kot na primer tisto o gospodu, ki je vsak dan prišel po eno cigareto (če vas zanima, se le oglasite). Ker je govorjenje lahko naporna reč, je bilo hitenje kazalca na uri, ki se je neumorno bližal številu pet, več kot dobrodošlo.

Pome v službo je prišel slavnostni sprevod v obliki Daše in Čike, ta je svoj prihod seveda glasno naznanila vsem naključnim pasantom in tistim, ki so polni pričakovanja stali v vrsti za sladoled. Sprevod, ki je zdaj štel člana več, jo je mahnil proti domu, kjer se je že naslednji trenutek pričel ritual mletja in kuhanja kave, pri katerem se simbolično ovrže tegobe dneva in vkoraka v prosto popoldne.

Pri tem ritualu nikakor ne gre za kaj globljega ali spiritualnega; vklopi se zgolj električni mlinček, v katerega se predhodno nasujejo pražena semena izbrane kave, ki jo po "fairtrade" načinu naročava iz najrazličnejših kotičkov sveta. Tokrat je etiopska. Preden je um uspel potegniti vzporednice med električnim kavnim mlinčkom in zvokom hroščev, je že užival v aromi rjavega zvarka, ki zbudi. Ne tako kot vrtčevski otroci, a služi namenu.

/ ČETRTEK, 5. MAJ

V četrtek se ponavadi najtežje odlepim iz postelje, saj vem, da se bom vanjo vrnil posebej pozno. Če se običajni delovnik konča ob petih popoldne, se ti zavlečejo do poznega večera. Tokrat me je kombinacija jutranje kave in skupine otrok, ki je obiskala muzej, navdala z ravno toliko energije, da sem miselni prostor zapolnil z bolj entuziastičnim pogledom na dan. V Trafiki pa ga je spet prekinilo nadležno brnenje mopedistov, ti brezobzirno švigajo med poštenimi Mariborčani, ki so prebrali priročnik, kako pravilno uporabljati pločnik. Pri moji sreči je lokacija mopedističnega koncerta postala ravno prostor pred Trafiko, kjer so nekaj časa uspešno blokirali mojo komunikacijo z obiskovalci. Spomnil sem se besed youtube inštruktorice za jogo (tudi to jutro sva jo začuda opravila - dajmo si petko*), ki je venomer poudarjala, kako pomembno je biti pozoren na dihanje. Vdih, izdih.

Ko je kazalec prestopil oznako pri številu pet, sem sam, tokrat brez spremstva, krenil proti domu. Nekaj trenutkov z mojo drago, hektična konzumacija kosila, menjava oblačil za športna in že sem bil na poti proti naslednji obveznosti, ki je kljub časovnemu pritisku začuda prijetna. Dekliška košarkarska ekipa je pred telovadnico v Miklavžu vneto čakala na prihod trenerja, ki je kot vedno skušal zmagati v dirki z urinim kazalcem. In kot vedno mu je tudi tokrat uspelo. "Bravo, Jan." Vdih, izdih.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta