/ PETEK, 31. DECEMBER
Jutranje branje novic tokrat preskočim, ne želim izvedeti nič negativnega. Dobre novice so redke. Čeprav je topel dan, muck po večerji ne izpustim iz hiše. Eri je užaljena in nejevoljna. Žal je danes večer, ko nekateri čutijo neizmerno potrebo po spreminjanju denarja v zvočno, svetlobno in okoljsko onesnaženje. Kraken, ki se že ob prvem grmenju skrije pod kavč v pisarni, je še posebej občutljiva na poke petard in raket. Šinka in Astra nista tako vznemirjeni, vendar ju nočem pustiti zunaj. Odpravim se k sosedom oziroma prijateljem, ki živijo še višje od mene. Zadnja verzija vladnega odloka o ukrepih za preprečevanje epidemije dovoljuje zbiranje ljudi, če gre za osebe iz največ treh gospodinjstev. Zanimivo mi je, da odlok zahteva za takšno zbiranje pogoj samotestiranja. Bodimo malce realni, tako za božič kot na novoletni večer se ljudje zbirajo. Dvomim, da se več kot peščica prebivalcev pred tem tudi samotestira. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bomo ljudje sploh pomislili na to. Takšnih "ukrepov" je bilo v teh dveh letih preveč. Zato se ne morem znebiti občutka, da so namenjeni zgolj temu, da si odločevalci operejo roke v smislu, da so oni naredili vse, krivi pa smo mi, ker ne spoštujemo ukrepov. Preživeti silvestrski večer v družbi dobrih in iskrenih prijateljev je privilegij. Dobra večerja ni pogoj, četudi ta ne izostane, prešernosti in smeha pa je pričakovano ogromno. Tik pred polnočjo se odpravimo na zgornjo postajo pohorske gondole, kjer presenečeni ugotovimo, da je tam že "pol" Maribora. Ujamemo zadnji trenutek za odpiranje penečih se vin.
/ SOBOTA, 1. JANUAR
Ker v Mariboru ni bilo praznovanj na prostem, smo obdani z množico več kot tisoč ljudi. Pogled na mesto ponoči je ob jasnem vremenu vedno lep. Noč ima svojo moč in pomanjkljivosti se skrijejo. Žal pa je nova postaja pogled v dolino dobesedno ubila. Če k temu dodamo še tistih nekaj smrek, ki so jim dopustili rasti v nebesa, je za pogled v dolino možen pravzaprav le ozek pas. Prisotni se strinjamo, da je to velik manko v turistični ponudbi. Turistu je treba pričarati doživetje, zgolj soba in smučarska proga pač nista dovolj. Tako pa se na našem vrhu Pohorja ne moreš zlekniti v travo, srkati pijačo in uživati v razgledu na Dravo in mesto ob njej. Čez nekaj časa se prestavimo do prijatelja, v prostem času veterinarja, ki med drugim zdravi moje mucke. Čakajo nas ognjišče in na palice napičene klobase. Žal so tiste s sirom in sir je stvar, ki je nikdar nisem prenašal. Morda gre za intolerantnost na nekatere mlečne izdelke, morda zgolj izbirčnost. Pravzaprav mi je vseeno. Prestar sem, da bi se v tem delu spremenil. Pa vendar se, seveda ob množici dovtipov, nekje najdejo tudi takšne brez sira. Sorodnikov in sodelavcev si ne moreš izbirati, prijatelje si lahko. In jaz sem pri tem imel srečno roko. Doma me čakajo sestradane zverce. Z njimi imam dogovor, da me prebudijo, če je res kaj nujnega. Ker se dogovora držijo, lahko dolgo spim. Preostanek dneva več ali manj namenim lizanju ran. Leta se pač poznajo in regeneracija traja dlje kot včasih.
/ NEDELJA, 2. JANUAR
Dan začnem v soncu na klopci na vrtu, s kavo iz Kenije. Že precej daleč nazaj je, ko sem ugotovil, da imamo za najboljše tisto, česar smo najbolj navajeni. Nemalokrat je to stvar, ki smo jo okusili kot prvo. Tako večina prisega na kavo, ki je v teh krajih najbolj razširjena. Tudi sam sem. Dokler nekoč nisem stopil v trgovino za pravično trgovino, kjer so mi prijazno "vsilili" kavo iz Južne Amerike. Sprva sem jo zaradi nenavadnega okusa zavračal. No, danes pijem vse možne kave. Še najmanj najbolj prodajano slovensko kavo. Enako je s pivi, žganimi pijačami, vini in še marsičim. Pri vinih sem na primer prešel dolgo pot od klasičnih štajerskih rizlingov do čilskih cabernet souvignonov. In nisem prepričan, da sem zaključil svojo pot. Popoldne pride streznitev. Zgolj nekaj ur nazaj sem bil v veliki množici, čeprav na odprtem in na njenem robu. Kljub temu je neki daljni znanec čutil potrebo, da mi vošči srečno novo leto tako, da me objame. Ne maram prevelike bližine z ljudmi, tudi rokovanja ne, vendar se nekaterim situacijam preprosto ni mogoče izogniti. Na potrošništvu temelječ kapitalizem nam vsiljuje stvari, za katere do točke vsiljevanja niti vemo ne, da jih potrebujemo, in hkrati, da nekako zamegli to vsiljevanje, vzbuja v nas slabo vest. Pa naj gre za plastiko, oblačila, hrano ali kaj drugega. Ko primerjam to z ukrepi ob epidemiji, vidim neverjetne podobnosti.
Ukrepi, tudi cepljenje, se nam dobesedno vsiljujejo. Oboje nam je predstavljeno hkrati z grožnjo in kaznovanjem. Ko ukrepi in cepljenje ne delujejo, se nam vzbuja slaba vest, češ da je krivda na naši strani, ker da ne upoštevamo ukrepov oziroma se ne cepimo. Tako tudi mene zapade slaba vest. Sem bil dovolj previden? Sem se ravnal dovolj samozaščitno? Sem takrat, ko sem šel na WC, imel masko na sebi ali ne? Bi moral znancu preprečiti, da me je objel? Vzbujanje in vzdrževanje slabe vesti je v kapitalizmu, ki je eden najbolj koruptivnih sistemov v zgodovini, zelo pomembno. Kako naj preganjamo velike utajevalce davkov, ko pa sami pristanemo na utajo pri mehaniku, kadar nam storitev zaračuna brez izdaje računa? In epidemija, ki se rešuje z mehanizmi neoliberalnega kapitalizma, ni nobena izjema.
/ PONEDELJEK, 3. JANUAR
Letos bo minilo desetletje, odkar sem se preselil na Pohorje. Meščanu, ki se preseli na podeželje, seveda ni preprosto. Če je podeželje na hribovju in zunaj strnjenega naselja, je še toliko težje. Lagal bi, če bi trdil, da ni bilo dni obupa. Vendar sem vztrajal in danes se počutim Pohorec. Seveda me še vedno vežejo vezi na Maribor, ni mi vseeno, kaj se v dolini dogaja. Ne čutim pa več želj in potreb po sodelovanju pri njegovem upravljanju. Problem je, ker prav tako ne čutim povezav z občino, kamor spada del Pohorja, kjer živim. Za nas, ki smo tu oblikovali neko skupnost, dom predstavlja območje Pohorja, ki si ga delijo štiri občine. Dnevno večkrat prečkamo njihove meje, ki jih sploh ne zaznavamo. Problem nastane, ko hočemo karkoli urediti. Problem, ki ga čutimo prebivalci, pa je v resnici minoren. Bolj ga čutijo ponudniki turističnih storitev. Nenehno manevriranje med posameznimi občinami je izčrpavajoče. Rešitev bi bila prenos nekaterih pristojnosti na nekakšen zavod, podobno kot Triglavski narodni park. Spet se je pojavil Gringo. To je potepuški maček, ki nas je imel celo poletje pod nadzorom, pozimi pa je začel previdno sprejemati hrano. Ker ne preganja muck, je dobrodošel.
/ TOREK, 4. JANUAR
V dolino ne grem. Zalog hrane je dovolj za več tednov, tako človeške kot za majhne dlakave zverinice. Če živiš v hribovitem gozdu, oddaljen več kot ducat kilometrov od najbližje trgovine, se naučiš, da je modro doma imeti več hrane, kot če živiš v mestu. Svoje so dodali tudi covidni časi. Ker si lahko v rizičnem stiku kadarkoli, je odgovorno, da se, ko izveš za takšen stik, takoj izločiš iz skupnosti. Zbolel še nisem, samoizoliral pa sem se že večkrat. S prijateljem greva vreč oko na Bellevue. Ob pogledu na infrastrukturo ugotavljava, da je obiskovalcev več, kot bi jih glede na okolico razumen človek pričakoval. Parkirišče ob zgornji postaji gondole deluje kot kak zapuščen romunski industrijski kompleks iz osemdesetih let preteklega stoletja. Vsak objekt je pobarvan s svojo barvo, stara zgornja postaja gondole pa je v obupnem stanju. Potem so tu še neki kontejnerji, ki kot da so bili pravkar nametani iz ladje. Ker sproti spremljamo propadanje, ga pravzaprav ne vidimo. Smo kot žaba v kropu.
/ SREDA, 5. JANUAR
Vstopam v šesto leto samostojnega podjetništva in priznam, ni mi lahko. Zamisliti si PR-agencijo sredi Pohorja najbrž ni bila najboljša poslovna ideja. Predaleč stran sem od dogajanja. Življenje na Pohorju pa je brezčasno. Dogajanje v gozdu na hribovju določajo letni časi, družba precej manj. Pa vendar mi nekako znese, da se preživljam. Naučil sem se skromno živeti in presenetljivo sem našel notranji mir. Obogatil sem knjižnico, lani pa sem zgolj trikrat gledal televizijo. V vseh treh primerih sem za nazaj pogledal nastop moje prijateljice v oddaji Slovenija ima talent. Danes naj bi prišla na obisk zaradi inštrukcij hčerka moje prijateljice. No ja, v resnici jo lahko imenujem moja mlada prijateljica. Žal obisk odpade zaradi sneženja in močnega vetra, kajti prav lahko se zgodi, da bi punca prespala pri meni. Sva pa pred dnevi malce poklepetala o zgodovini in geografiji, baje pa bova tudi o naravoslovju. Ko sem prebiral učbenik o zgodovini, se nisem mogel izogniti primerjavam z učbeniki mojega časa. Takoj mi je padlo v oči, da učbenik za prelom štetja uporablja pred Kristusom oziroma po njem. Nekaj, za kar smo mislili, da smo z razsvetljenstvom presegli. Čeprav znanost uporablja pred našim štetjem in po njem, kar je v tem "modernem" učbeniku navedeno kot opomba, so se njegovi avtorji prilagodili amerikanizaciji in rekatolizaciji vzgoje. V resnici smo ameriška kolonija, vendar tega (še) ne vidimo.
/ ČETRTEK, 6. JANUAR
Dan, namenjen snegu. Kidanje snega okoli hiše, po stopnicah, z balkona, nato pa pluženje. Poskrbeti je treba tudi za dvorišče več kot 80 let starega soseda. Ob tem pomislim, koliko lažje je meščanom, zlasti tistim v blokih. Vsako poletje se najmanj mesečno delovno obvezo ukvarjam z nabavljanjem kurjave. Vsak snežni napad pomeni nekajurno obrambo. Ob preselitvi na Pohorje mi je postalo jasneje, zakaj intelektualci bolj rastejo v urbanih okoljih kot v ruralnih. Ne gre za vprašanje boljše razporeditve pameti. Ne. Gre preprosto za razporeditev časa. Sam najmanj uro na dan porabim za ukvarjanje z ogrevanjem. To je ura manj, kot bi se lahko ukvarjal z nečim drugim. Kljub temu danes najdem čas za srednje kraljestvo faraonskega Egipta.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
