Maša Flogie portret
/ PETEK, 24. DECEMBER
Vztrajen telefonski klic me vrže iz postelje. Prav mi je, zakaj pa sem ignorirala budilko. Večkrat si privoščim daljši spanec in tudi danes ni izjema. Pozitiven vidik zaposlitvenega razmerja - sam svoj šef - prinaša določene ugodnosti, a hkrati večjo samodisciplino in mero odgovornosti. Povadim opevanje, ki zabriše jutranji glas, in močno upam, da mi oseba na drugi strani linije iz vljudnosti ne bo zastavila znamenitega stavka: "Sem te zbudil/-a?" Pomislimo, kaj dobrega je ta stavek kdaj prinesel. Če odgovorim iskreno, bom ustvarila nelagodno vzdušje za klicatelja, torej mi preostaneta samo velik zanikajoč in prepričljiv NE in podkrepitev dokaza: "Ah, kje, ura je že, uf … Glas mi še malo nagaja." Oblečena v zebra onesie, moje tradicionalno zimsko oblačilo, ki smo ga kupili za naš prvi filmski festival, vklopim stari radio, ki sva ga posvojila iz stare Levovnike hiše, pozdravita me pesmi Hallelujah in Let it snow, v mene se privleče potrditev, da je res že čas božiča. Ostanem zvesta svojemu pravilu - najprej kava. Prepustim se hvaležnosti današnjega dne in se nasmehnem ob pričakovanju božične večerje v krogu družine. Za mano je namreč turbulentno leto, ki mi je odslikavalo praznike v popolnoma prazni podobi, saj sem lansko leto ravno na te dni ranjena krmarila skozi meni najlepši čas, prikrajšana za družinskega člana, ki nam je bil letos na novo podarjen. V mislih sem z vsemi, ki občutijo to težo blišča, in si želim, da jim je bolj lepo kot hudo.
/ SOBOTA, 25. DECEMBER
Božični dan. Gledam skozi okno stanovanja in opazujem ljudi, ki prihajajo z velikimi darilnimi vrečkami. Najverjetneje imam tako zelo rada december, ker se mi zdi, da se ljudje v tem mesecu več smejijo, bolj sprostijo, vse je veliko bolj mogoče, ker nas prežema ta občutek, da se spodobi vsaj v tem času podati roko sočloveku. Želim si, da bi tudi v preostalih mesecih živel duh decembra. Moj nečak me je včeraj zvečer vprašal, ali si midva še vedno ne podarjava darila za božič, ker namesto sebi raje podariva darilo v okviru projekta Humanitarček. Čudila sem se, da mu je ta informacija ostala v spominu. Mislim, da se včasih ne zavedamo moči vzora in se namesto tega trudimo na silo vcepiti nekatere ideje. Moj mir zmoti najava na radiu o številu okuženih, hospitaliziranih in kot sokol se zapodim do gumba off. V enem letu je ta gumb že občutno zdelan, najverjetneje tako kot naša družba od vsrkavanja prej omenjenih podatkov. Danes čutim, da potrebujem kavč in dober film, in ko se zavem, da je sobota, se pošalim, da mi to pripada. Že dolgo namreč ne čutim razlike med delovnim tednom in vikendom. Dejstvo, da sva oba s partnerjem samozaposlena v kulturi in da se najino delo v veliki meri prepleta, privede do tega, da je najin prosti čas prežet vsaj z razmišljanjem o projektih. Četudi sva se trudila delo ločevati od osebnega življenja, sva hitro ugotovila, da je nemogoče potegniti črto, kje se začne delo in konča prosti čas oziroma obratno. Dober primer sta Shots in Zebra - o tem se je dovoljeno pogovarjati tudi sredi noči.
/ NEDELJA, 26. DECEMBER
Vikend zajtrk pogosto nadomestiva z doma pripravljenim brunchem. Na srečo Tomo dojema kuhinjo kot prostor kreative, zato se v tem prostoru vedno nekaj čara. Moment samorefleksije - občutim nekaj ironije ob praznovanju dneva samostojnosti in enotnosti ob obroku, ki smo ga v zadnjih letih posvojili v našo kulturo. Ne vem, ali je to antropologinja v meni ali pa sem preprosto oseba, ki obožuje mešanje kulturnih elementov. V hladilniku me čakajo olive, pred dnevi prenesene iz Španije, na polici so skodelice za kavo kot spomin na dežele, ki sva jih obiskala, po stenah visijo ilustracije s podobnim razlogom. To je moj svet v malem. Žuli me pomislek: kaj občutim, če sploh, ob današnjem prazniku? Hvaležna sem za slovenski jezik, za pokrajino, za ugodnosti, ki mi jih moja država ponuja. Bolijo me krivice in odločitve, ki nas vodijo v konflikt in medsebojni prezir. Večkrat se vprašam, kje je moj dom. Mogoče ta vprašanja zorijo v meni že nekaj časa in se zato vsako leto na novo odslikavajo v zdaj že triletnem projektu Mestogeničnost (mestogenicnost.si). Preselitev "nazaj" v Slovenj Gradec je bila zame velik šok, zaznamovan s tehtanjem plusov in minusov. Poleg nepretrgane vezi z naravo, ki se z leti krepi, je odločilo dejstvo, da je moje življenje polno, ko počnem nekaj, česar pomen je viden in doprinese skupnosti. Ne bi si znala osmisliti življenja, kjer je moje delo povezano s korporacijo, ki si niti mojega imena ne trudi zapomniti. Zakaj, čemu, komu pravzaprav odmerjamo svoj dragoceni čas in kaj dajemo drug drugemu? Sprehod po sveže zapadlem snegu ponudi odgovor v vprašanju: hoditi po nedotaknjeni udirajoči poti, ko sleherni korak zahteva celotnega tebe, ali skakljati po utrjenih stopinjah? Odgovor je v tebi. Jaz gazim dalje.
/ PONEDELJEK, 27. DECEMBER
Ponedeljki so za birokracijo. Vsaj tako se mi je izkazalo v praksi, zato že zjutraj na hitro prečešem koledar z dnevnimi opravili, nato pa odhitim po opravkih, saj se zavedam, da praznični čas nadomesti pravilo, da se lahko v ponedeljek stvari še uredijo. Zima bi bila veliko prijetnejša, če ne bi konec delovnega dne že mahala temi v pozdrav. Med procesom izbora plakata za Shots pogledujem proti številki prijavljenih filmov za Zebro, ki bo kmalu presegla lanski končni nabor, odgovarjam na vprašanja in potrditve o oddanih vlogah ter se prepuščam veselju ob prebiranju sporočil posameznikov, ki nam izražajo podporo. Vedno znova se zavem, koliko ljudi diha s festivaloma. Še vedno delujemo na popolnoma prostovoljni bazi in kot otrok se čudim in se prepuščam hvaležnosti, da zmoremo. Sledi znameniti telefonski sestanek s Tomom in Myintom. Zvočnik je vključen, midva skupaj sključena nad telefonom, Myint pa - verjetno za računalnikom. Po navadi izgleda takole: pol dneva se lovimo s klicem, ko nam uspe ta del, sledi pogovor, ki prepleta osebno s poslovnim, vključuje opozorilo, da se moramo držati poslovnega, brainstorming, veliko tega, še ščepec osebnega zapakiranega v poslovno, na koncu dogovor, kdaj se po dolgem času vidimo v živo. Pozabila sem ključni del pogovora: zbadanje, polno smeha, in pa - sem že omenila osebno pomešano s poslovnim?
/ TOREK, 28. DECEMBER
Prebudi me vonj po kavi - fantastično, danes bo dober dan. To je stavek, ki se ga trudim izreči čisto vsak dan, da se že zjutraj poravnam na prave vibracije. Kuhinja se je spremenila v sicilijansko ulico, Tomo se je po tednih napovedovanja velikega dogodka odločil, da je danes dan, ko se pripravljajo kanoli. Sprejmem, jaz imam goro dela s pripravo programa za filmsko šolo, vest že močno trka na vrata. Medtem ko opazujem njegov entuziazem, se težko uprem idilični sceni, ki nastaja pred mojimi očmi. Počutim se kot v času študija, ko je bilo pred izpitom vse in res čisto vse neizmerno bolj zanimivo, in že takrat sem postala mojstrica v prepričanju sebe, da moram izjemno idejo, ki se je naselila v glavi, začeti izvajati takoj. Brez dodatnih pojasnil sama sebi se znajdem za fotoaparatom in škloc, škloc - to je moja meditacija. To in obdelovanje fotografij. Spomnim se, kako fascinantna mi je bila filmska kamera v otroštvu. Naprava, s katero ujameš spomine - noro! Motilo me je le to, da sem zelo pozno usvojila veščino mižanja na eno oko, zato sem z eno roko krmilila kamero (recept za migajoče posnetke), z drugo pa z vso močjo zatiskala prosto oko.
/ SREDA, 29. DECEMBER
Sreda, ki se zdi kot petek. V zraku je že vprašanje o praznovanju novega leta, na nakupovalni listek sem zapisala "mešanica za francosko solato". Konec delovnega dne, ki je bil v znamenju urejanja dokumentacije za novo pisarno, je prinesel nekaj bogatih lekcij: status samozaposlene v kulturi je birokratsko izredno nepriljubljen; majhen kraj ponuja prednosti pri urejanju stvari, saj poznaš nekoga, ki pozna nekoga; slednje je lahko tudi negativna stvar, ampak danes je bila pozitivna; ne maram, da me v poslovnem svetu kdo nagovarja kot podaljšek mojega partnerja - on (ime in priimek) in njegova. Zmrazi me, reakcija pa vedno pride z zamikom, zvečer pred spanjem. Glede na približujoči simbolni mejnik novega leta se večkrat ozrem nazaj in se opomnim, da je pomembneje zreti naprej, zato naj bo v prihodnjem letu čim več naših pogledov usmerjenih naprej, gor in dol (priporočam ogled filma Don't look up) ter naokoli, in najpomembneje: ne pozabimo pri tem uživati v razgledu.
