/ PETEK, 13. MAJ
Ob jutranji kavi, te je po navadi za kaki dve kafetieri, razmišljam, ali naj sproti pišem dnevnik v zvezek z lastovko na platnici - zvezek mi je lani podarila moja urednica Ingrid Kovač Brus, ko je program Ars razglasil najboljšo kratko zgodbo - ali pa kar tipkam v računalnik. Zadnje čase bolj kracam, sploh če ne uporabljam nalivnika. Zapiske bo zaradi čačk na koncu težko pretipkati. To vem iz lastnih izkušenj. Pred nekaj dnevi, dan pred premiero igre o prvi znani tihotapki živega srebra in idrijske čipke Melhiorci, sem si na listič zapisal, kaj bom povedal o radijski igri. Ko je kolegica pred mene pomolila mikrofon, nisem znal brati za sabo. Nove zvezke, prazne letne planerje, še ne počečkane tipkopise dramskih besedil, pripravljanje za režijo obožujem. Dajejo mi občutek začetka in dobrega konca. Ob zvezku imam idrijsko čipko. Za spomin na lepo sodelovanje pri radijski igri mi jo je po pošti poslala igralka Metka Pavšič. Naklekljala jo je devetdesetletna gospa. Zdi se mi še posebno dragocena, saj vem, da jo je Metka, ki je slepa, občudovala s prsti in da je vanjo vloženega veliko ur truda. Kontrabantka Melhiorca je bila pri poslušalcih zelo lepo sprejeta. Tudi kolegica Suzi Bandi z Radia Trst je slišala zanjo in zdaj ji igro pošiljam v poslušanje. Ars sodeluje s tržaškim slovenskim radiem. Sam pa sem še posebno vezan na Trst, ki je zadnjih nekaj let moj drugi dom. Preden grem na Štajersko, poslušam posnetek radijske igre za otroke Rumi in kapitan Saše Pavček ter urejam besedilo. Igro bomo dali v prevod in poslali na festival. Zjutraj so moji kolegi odšli na Hvar, saj so se tri igre uvrstile v tekmovalni del festivala Prix Marulić. Kot urednik sem zelo ponosen in držim pesti za kakšno nagrado. Z urednico dorečeva še nekaj tehnikalij za promocijo obnovljenega klavirja družine Hribar, ki je v našem dramskem studiu, in o "Arsovem pikniku". Pomagal bom pri šanku skupaj z urednico za kulturo Majo Žvokelj. Mislim, da je odločitev uredništva, da je strežba pijače povezana s kulturo, modra. Popoldne jo mahnem proti Mariboru. Vikend je pred vrati in že dolgo ga nisem preživel v rodnem mestu.
/ SOBOTA, 14. MAJ
Jutro s pogledom na Pohorje. Z mamo čebljava o tem in onem. Odkar je mama v penziji, prebere več e-novic kot jaz, pa tudi osmrtnice v e-Večeru. Da ve, kaj znancev je zasula že lopata. Opoldne jo odpeljem na zdravniški pregled v mesto. Peljeva se čez Koroški most in zavijeva proti Lentu. Ko jo čakam, naredim velik krog po Mariboru. Okrog tržnice ni šans, da najdem parkirišče. Vožnjo upočasnim pred svojo nekdanjo Srednjo šolo pedagoške in kulture usmeritve, danes III. gimnazijo. Stavba je zunaj enaka, znotraj pa življenje teče drugače z novimi obrazi in zgodbami. Kot dijaku pubertetniku mi je šla včasih šola fejst na živce. Kljub temu da se mi je zdelo, da me učiteljica matematike ne podpira pri kulturi in mi nalašč da popravca v četrtem letniku, so bili na šoli učitelji, ki so me spodbujali pri mojem udejstvovanju v dramskem studiu, ki ga je vodil legendarni Vili Ravnjak. Danes le še na fejsu srečam svojo razredničarko, slavistko go. Jasno Mihurko, ki na srečo ni obupala nad mano. Ne srečam pa več gospe Tanje Radonjić, ki nas je dijake povezala pri kulturnih dogodkih in nastopih. Popoldne preživljam pri sestri na vrtu v Železničarski koloniji. Tu sem preživljal brezskrbno otroštvo. Omi in dedu sem povzročal sive lase. Ali sem se potepal in so me iskali vsi domači, ali sem norel s kolesom, ali sem s sestro uničil pol grede solate, ki sva jo na koncu ulice potem skušala prodati za sladoled, ali pa sem sredi poletja ustvaril zimo in pobelil z brivsko peno sosedine rože. "Sneži, gospa, sneži …" Soseda je od groze vila roke. Danes pa samo uživamo na soncu, obujamo spomine in v ozadju dišijo šmarnice. Zvečer z mamo gledava Evrovizijo. Zmaga Ukrajina. Če je zmaga prinesla ljudem kaj tolažbe in upanja, je namen dosežen.
/ NEDELJA, 15. MAJ
V Mariboru sem kot v hotelu s petimi zvezdicami. Zdaj malo hujšam, korona je kriva za nekaj kil več - ja, vem, da je to samo izgovor -, zato imam želje, kaj bi jedel. Vse želje v hotelu mama se mi uresničijo. Še preden grem na pot v Prlekijo, napišem napoved za oddajo Odprta knjiga, v kateri bere Igor Samobor Hiengovega Čudežnega Feliksa. Uživam v nedeljski vožnji proti Ljutomeru. Zmenjen sem z dramaturgom Sandijem Jesenikom, da rečeva kakšno o novem radijsko-gledališkem projektu z delovnim naslovom V živo. Sandi predlaga, da greva iskat ideje med vinograde. Prleški Jeruzalem je ves pomladno zelen. Noro lepo. Pogled iz Jeruzalema seže daleč do Hrvaške in do Prekmurja. Tudi del moje družine izvira iz Prlekije. Deda po očetu je bil rojen v Bunčanih. Dramaturško-režiserski sestanek je bil uspešen. Izlet odličen. Lepa nedelja je za mano. Z lajki je ovekovečena na fejsu in instagramu.
/ PONEDELJEK, 16. MAJ
Ljubljana. Če je bila nedelja ustvarjalno bogata, me zdaj čaka še drugi, manj zanimivi del urednikovanja - administrativno-organizacijsko delo. Mlada režiserka Živa Bizovičar mi pošlje besedilo za radijsko igro za najstnike. Super je, da so še mladi, ki jih zanima radiofonska umetnost. Tako k nam na radio prihajajo sveži in mladi igralski glasovi. Odkar na radiu ni več predavanj radijske igre, se je stik s študenti AGRFT prekinil. Mi smo imeli predavanja v dramskem studiu in prof. Jan, ustvarjalec z bogatim radijskim opusom, si je prizadeval, da smo radio spoznali tudi s sodelovanjem z radijskimi ustvarjalci. Zvečer po spletu iščem poceni letalske vozovnice. To je moj neke vrste hobi, predpriprava na kakšno novo potovanje.
/ TOREK, 17. MAJ
Pred obravnavo na sodišču, sem sodnik porotnik, imam še nekaj malega časa, da pregledam besedila za literarne oddaje, ki jih bomo snemali na Radiu Koper. Enkrat na mesec organiziram snemanje v Kopru. Režiserka Renata Vidič angažira primorske igralce, ki jih v Ljubljano ne vabimo pogosto. Snemanja smo začeli med korono v sodelovanju z Gledališčem Koper. Radio Koper pa mi je še posebno blizu, saj sem pri njem začel svojo radijsko pot kot napovedovalec. Prejel sem vabilo na podelitev nagrade Tantadruj. Katja Pegan me je pred nekaj dnevi povabila k sodelovanju v žiriji za to primorsko nagrado za življenjsko delo. Rad imam Primorsko. Mogoče tudi zato, ker mi po mamini strani korenine segajo na Severno Primorsko. Nona Uka je bila rojena v Gorici. Nekaj njene družine je ostalo v Italiji, ona se je odselila na Štajersko. Sodišče. Sodnica je hitro končala razpravo, saj obtoženca znova ni bilo na sodišče. Zanimivo je biti sodnik porotnik. Vsaj meni režiserju in dramaturgu. Kakšne neverjetne zgodbe slišim pa kako mora biti vse natančno in kako zanimive znajo biti oči obtoženih in spet žalostne žrtev … Baje oči ne lažejo. V gledališču so igralčeve oči zelo pomembne. Le malo manj pa sem zadovoljen s slovenščino na obravnavah. Dan zaključim s sestankom hišnega sveta. Preden grem k sosedi, se spomnim na Brešanovo tragikomedijo Smrt predsednika hišnega sveta. No, nam ni umrl. Sam pa sem dobil funkcijo v nadzornem svetu. Sosed me potolaži, da je to častno, in se hudomušno nasmehne.
/ SREDA, 18. MAJ
Delovni dan začnem s krajšim sestankom, snujemo javni natečaj za besedila za radijsko igro za otroke. Zadnji takšen natečaj je bil leta 2007. Danes sem se po dolgem času slišal s sošolcem in prijateljem režiserjem Matjažem Latinom. Matjaž mi je povedal za monodramo Krhkost, ki sta jo pripravila z igralcem Simonom Šerbinkom. Pravi, da bi lahko bilo to Carièrrejevo besedilo primerno tudi za radio. Dogovoriva se, da premisli in mi sporoči. Odlično bi bilo, da bi snemali na Radiu Maribor. Matjažu povem, da bi lahko enkrat na mesec snemali tudi literarne oddaje v Mariboru. Angažirali bi igralce iz mariborske Drame. Zdaj je na meni, da grem v akcijo in navdušim še kolege pri nas na Arsu in na Radiu Maribor. Zvečer urejam prevod radijske igre Helverjeva noč, ki jo bo kolegica dramaturginja jutri prijavila na največji medijski festival na svetu Prix Italia. Pri usklajevanju prevoda s posnetkom igre me navdušujeta igralca Darja Reichman in Blaž Setnikar. Helverjevo noč sem najprej režiral v kranjskem gledališču, lani pa še na radiu.
/ ČETRTEK, 19. JUNIJ
Danes vstanem bolj zgodaj. Kavo žulim ob pregledovanju zapisnika skupščine Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Kot tajnik moram poskrbeti, da na upravni enoti potrdijo spremembo statuta. Vitki izvršilni odbor se je izkazal za tako vitkega, da smo izgubili stik s terenom. Po slovenskih gledališčih imamo enote in zdaj bodo predsedniki teh enot spet člani odbora. Čaka nas ogromno dela, saj se obeta veliko zakonskih sprememb na področju kulture. Želja nas dramskih umetnikov je, da kot stroka s predlogi sodelujemo pri teh spremembah. Na radiu režiram besedilo ukrajinske avtorice Tri minute slave. V glavni vlogi nastopa Mojca Fatur. To je žalostna zgodba o ukrajinski vsakdanjosti. Za razvedrilo si zavrtim zvočno knjigo Butalci. Čez poletje gredo na program, zdaj smo jih dali v računalnik, posnel pa sem jih s celotnim ansamblom Prešernovega gledališča Kranj že lani. Fajn se poslušajo. Zdaj na večer grem v Trst. Jutri je petek; čakata me pomladni dan na morju in dišeč espresso. Verjetno se sprašujete, ali sem vse to zapisal v zvezek z lastovko na platnicah. Žal ne. Mogoče je kriv petek, 13.
