Distopija

Epidemija, zaradi katere odpovedujejo vse javne dogodke - kulturne, politične, verske in športne. Nujni so represivni ukrepi. V mestih vlada mrtvilo, prizadeti so gospodarski trgi, industrija, mobilnost, šolstvo. Morda bodo zaprli meje. Življenje zamira. Vse je v rokah vrhovnega komandanta in njegovega štaba. Nihče nič ne sprašuje, še manj kritizira. Vsakdo lahko izgine brez pojasnila – ni pomembno, ali je zbolel ali bil preglasen. Vse je lahko simptom. Vsi prazniki so odpovedani - res so na vrsti tisti, ki jim nastopajoča oblast ni naklonjena – 8. marec, 27. april in 1. maj. Z drugimi besedami rečeno, Janševe sanje so se uresničile – brez volitev, v pravi krizi, z vsemi pooblastili, ki jih kriza zahteva, brez pravih dogovorov, v koaliciji z bednimi, šibkimi in poslušnimi. Nič boljšega si ne bi mogel želeti. Za nas druge življenje v distopiji nedvomno ni najhujše, kar si lahko zamislimo, saj ga je mogoče prekiniti v trenutku, ko se tako odločimo. Lahko pričakujemo, da bo ta trenutek prišel razmeroma hitro, vsaj zgodovina nas uči tako, zlasti novejša. Povsem verjetno je, da bo Janša spričo tega, kako zlahka je prišel do oblasti in kako majhno ceno je za to plačal, vladal z istimi metodami kot prej in brez vseh zavor. Še bolj verjetno je, da bodo najvišji račun plačali tisti, ki so se mu ponudili. Ampak distopija kot žanr nam tukaj ne pomaga niti razumeti niti lažje preživeti. Za Janšo distopija preprosto ni zadosti. Njemu ustreza (spet na podlagi zgodovine in izkušenj), da nenehno uvaja in preverja nove oblike distopičnosti. Zdaj bo to zanj nedvomno še lažje kot prej, saj ima več prostora za razvijanje teorij zarote in laži, ima pa tudi neizčrpen vir že izoblikovanih teorij zarot in laži v svojem medijskem centru. Pričakujemo lahko, da bodo akcije proti "režimskim" medijem zdaj še učinkovitejše, sočasno pa mu njegovih lastnih medijev ne bo težko podpreti z novimi sredstvi. Če že nič drugega, bo vsaj povsem jasno, kakšno odgovornost nosijo tisti, ki niso hoteli videti, kaj počne Janšev medijski stroj.