Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Med stojnicami mariborske tržnice na Vodnikovem trgu je le malo obrazov, ki bi jih kupci poznali tako dolgo kot Slavico Škerbot iz Metave. Generacije Mariborčanov pri njej kupujejo sadje, zelenjavo in druge domače pridelke, številni pa pravijo, da je del tržniške podobe mesta. Ko se zgodaj zjutraj pripelje iz Metave in začne zlagati pridelke na stojnico, se zdi, kot da se je začel še en običajen dan. A današnji ni bil takšen. Slavica Škerbot je namreč dopolnila 90 let.
Velikega praznovanja si ni želela, a domači so ji vseeno pripravili presenečenje. Med stojnicami je najprej zadonela godba veteranov KUD Pošta, za njo so glasove dodali Malečniški brači. Pesem se je počasi približevala njeni stojnici, med pridelki, znanimi obrazi in kupci, ki jo spremljajo že leta.
Ko so se ustavili pred njeno stojnico in ji zapeli Vse najboljše, je bila vidno ganjena. Solz ni zmogla skrivati. Presenečenje je bilo popolno. Posebej jo je ganilo, ko ji je torto izročil 17-letni fant, ki jo pozna že od otroštva, saj na tržnico s starši prihaja že vrsto let.
Na vprašanje, kako ji pri 90 letih uspeva ostajati tako čila, zdrava in dejavna, odgovori brez pomisleka in z značilno preprostostjo: "Fejst delat in malo jest." Recept, ki ga je očitno dosledno upoštevala vse življenje. Delu na kmetiji in tržnici je namreč posvetila več kot osem desetletij, še danes pa jo kupci redno srečujejo za stojnico, kjer ostaja eden najbolj prepoznavnih obrazov mariborske tržnice.
Ima tri hčerke, šest vnukov in že tudi pravnuke. Najmlajši pravnuk je star komaj nekaj tednov, pravnukinja, stara leto in štiri mesece, pa je že spoznala tudi tržnico. Mariborska tržnica je s Slavico Škerbot povezana skoraj vse življenje. Tja je prvič prišla že kot osemletna deklica, še leto pred koncem druge svetovne vojne, ko je z mamo prodajala domače pridelke. Od takrat je tržnica postala del njenega vsakdana. Še danes se vsako jutro, razen ob sobotah, pripelje iz Metave, skrbno naloži pridelke iz avtomobila in jih ponudi na stojnici. Kupci jo poznajo po zanesljivosti, domačnosti in tisti posebni tržniški prisotnosti, ki je ni mogoče naučiti, ampak zraste z leti.
Kmetija, s katere prihaja, ima dolgo zgodbo. Njena mama je v Maribor oziroma v Metavo prišla iz Jurovskega Dola, kmetija pa je bila od očeta, ki je imel drevesnico. Spominja se, da so včasih hodili poslušat sadjarska predavanja Josipa Priola, sadjarski krožki so bili pomemben del znanja na podeželju. Gojili so stare sorte jabolk, bobovec, krivopecelj, mošanjčke in te potomke še danes rastejo v Metavi. Iz sadja so delali pijačo in kis, jabolka pa vozili prodajat na trg, tudi v Zagreb.
Slavica je bila edinka. Rada je hodila v šolo, tudi zato, ker doma ni imela otroške družbe. Vpisala se je v gimnazijo, a jo je mama vzela iz šole z besedami, da ima doma kruh. Nato je obiskovala gospodinjsko šolo, eno leto pa je delala tudi v tujini. Že okoli leta 1960 je imela avto, kar je bilo za mlado žensko na podeželju takrat nekaj posebnega. Tudi to veliko pove o njeni odločnosti in samostojnosti.
Ko se je poročila, je njen mož, po poklicu parketar, hodil v službo, ona pa je bila gonilna sila kmetije. Vestna, natančna, pedantna. Delo na kmetiji je bilo nekoč veliko bolj ročno, danes je, pravi družina, marsikaj avtomatizirano in mehanizirano. A bistvo ostaja enako: zemlja, živali, ljudje in vsakodnevna skrb. Na kmetiji ima še danes 27 glav živine, delo pa zdaj nadaljujeta hči Andreja Marko in njen mož, ki imata tudi svojo kmetijo. Raste že četrta generacija, povezana s kmetijo in tržnico.
Slavica Škerbot ni bila nikoli samo kmetica in branjevka. Veliko je hodila v hribe, šestkrat je bila na Triglavu. Bila je pri predsedniku Borutu Pahorju, rada gre k maši, rada hodi na romanja. Lani se je izpolnila ena njenih največjih želja. Prvič je obiskala Rim. S hčerko sta prehodili pot od bazilike svetega Petra do bazilike Marije Velike. Bila je tudi v Medžugorju, letos pa še na Škofjeloškem pasijonu.
Njena hči Andreja Marko pravi, da je v Metavi očitno nekaj posebnega v zraku: "Ljubezen do zemlje, do dela, ljudi, narave in Boga. Samo sodelovati, spodbujati, ne ovirati," povzame življenjsko držo, ki jo je v družini pustila mama.
