Kot je uvodoma poudarila nova direktorica Tricia Tuttle, berlinski filmski festival še vedno zaznamuje politična angažiranost, a je umestno pridala, da se ji ob tem zdi pomembna tudi širša družbena dimenzija. Ter film kot umetnost sama. In res. Tokrat je bilo neposredne politične konotacije precej manj. Morda je k temu prispevala izkušnja z lanske podelitve, ki očitno ni šla v pravo smer z javno izraženo solidarnostjo Palestini in je bila to neke vrste odločitev iz previdnosti.
Osebno sem politično konotacijo – če odmislim proteste zaradi nemških volitev, ki so na dan podelitve ohromili dele mesta – posredno in simbolično zaznal trikrat. V filmu Yunan, ki govori o tem, da so nekateri prebivalci Arabskega polotoka obsojeni na večno tavanje oziroma izginotje; v ukrajinskem dokumentarcu Čas se izteka in ob sloganu To se ne bo dobro končalo, ki je v neposredni bližini festivalskega prizorišča napovedoval razstavo ameriške fotografinje Nan Golding. So pa filmi še vedno odpirali družbeno aktualne teme, ki so bile letos, hvala bogu, v skupnem seštevku manj morbidno depresivne. In bolj osebne.
Seveda so se v boju za medvede vseeno znašli filmi, pri katerih ob vseh svojih izkušnjah in znanju ne morem najti odgovora na vprašanje - zakaj? Kot recimo zame povsem neposrečen in prazen retro hommage bondiadam Odsev mrtvega diamanta ali celo nagrajeni Ledeni stolp. A v takšnih primerih se zatekam k modrosti, da so okusi pač različni.
Bogat ženski svet
Je bil pa 75. Berlinale nedvomno v znamenju žensk. Čeprav v tekmovalnem programu ni bila dosledno izpolnjena kvota uravnoteženosti po spolih (enajst režiserjev, sedem režiserk, en par), so bile v ospredju zgodbe žensk v različnih življenjskih obdobjih. Najprej najstnice. Ena se zaljubi v učiteljico in svojo izkušnjo prelije na papir, druga ima nadnaravno sposobnost, da komunicira z živalmi, tretja pa po nedolžni zaušnici vidi in sliši vse, kar (kadarkoli in kjerkoli!) počneta njena starša. Mladoletna prebežnica sanjari o Snežni kraljici, dve kitajski mladenki pa se skušata otresti družinskih (in mafijskih) bremen. Nato zrela leta. Odrasla Rose je ob skrbi za ostarelo mamo odkrivala svoja lezbična nagnjenja na španski obali, v naročje premožne Američanke s filantropskim življenjskim poslanstvom pa je vse svoje upe položil nadarjeni mehiški plesalec. Materinsko breme so nosile Rose Byrne v najbolj zmedeno hipnotičnem filmu festivala z najbolj nenavadnim naslovom Če bi imela noge, bi te brcnila; pa 40-letna Julija, ki je prepričana, da so ji po porodu zamenjali otroka, ter sodna izvršiteljica Orsolyja, ki se je čutila neizmerno krivo za smrt deložiranega brezdomca (kar je ni zaustavilo, da v parku čisto spontano ne bi seksala z enim od svojih študentov, medtem ko je bila njena družina na dopustu v Grčiji). Seniorska leta je v polnokrvni filmski mojstrovini, ki je tudi moj osebni letošnji favorit, upodobila 77-letna upokojenka, ki se je pogumno zoperstavila vladni odredbi, po kateri bi morala v nekakšen rezervat za starejše. Brazilska komična drama Modra sled (O último azul) je kljub distopični atmosferi optimističen in upanja poln film, v katerem sredi amazonske pokrajine blesti Denise Winberg kot protagonistka z neverjetno življenjsko energijo. In v katerem izveste, da ima modra sluz posebnega polža magično moč, ki vam bo odprla oči.
Poglejmo naslednje dejstvo: letos je bila očitna, skoraj 70-odstotna prevlada žensk v žirijah. Od skupno devetnajst članov v petih glavnih žirijah je bilo le šest moških. In če pogledamo tri glavne nagrajence – zlatega medveda in obe glavni nagradi žirije so prejele tri ženske zgodbe, katerih avtorji so moški. Sanje (Drømmer) Daga Johana Haugeruda, ki se je že lani gostobesedno ukvarjal s spolnostjo (takrat sta o njem razglabljala dva dimnikarja, letos pa sta se z izpovedjo najstniške ljubezni svoje hčerke soočali mama in babica), omenjena brazilska mojstrovina Modra sled in argentinsko črno-belo Sporočilo (El mensaje).
Kar dokazuje, da dober film z žensko tematiko lahko posname tudi moški (in obratno), in hkrati postavlja pod vprašaj dejstvo, ali lahko ženske dobijo svoj glas v umetnosti zgolj s formalizacijo kvot. Da se razumemo, prav je, da imajo tudi one več oziroma enake možnosti, a ne pozabimo, da je bistvo enakosti v enakopravnem sožitju različnosti. Na tej točki me še vedno zbode parola "enakost spolov". Morda gre samo za nerodno ubeseditev, a ne razumem, kaj je narobe z različnostjo spolov? Prav in lepo se mi zdi, da obstajajo razlike in da se z njimi dopolnjujemo. Torej, prizadevajmo si za spoštovanje spolov in njihovo sprejemanje brez diskriminatornosti. In negujmo razliko med njima.
Kaj manjka človeški nepopolnosti?
Pa zgornje statistike ne omenjam kot tipično moško užaljenost, ampak le kot dejstvo, ki dokazuje, da numerična merljivost pri celostnem vrednotenju pomeni bore malo. Zlasti na področjih, ki se ukvarjajo s človekom kot bitjem, ki presega svojo zgolj produkcijsko vrednost. Na področju umetnosti, znanosti in kreativnosti pač ni mogoče presojati z enakimi merami, kot veljajo za načrtovanje avtomobilske proizvodnje, izgradnjo kakšnega tehničnega modela ali prodajnega vzorca. V to razmišljanje me je vzpodbudil že slogan Let's make tehnology to define our future, ki sem ga nedavno opazil na ulicah Melbourna in ob katerem me je spreletel srh. Mar ne bi bilo bolje, če bi se trudili, da bi človečnost definirala našo prihodnost? Bomo pravo enakopravnost in boljšo družbo res dosegli samo z ovrednotenjem ljudi s pomočjo algoritmov ali umetne inteligence? S številčnim izenačenjem glede na spol, etnično, versko in kulturno pripadnost?
Dozdeva se mi, da je v ozadju strah pred človeško nepredvidljivostjo, nepopolnostjo, zmotnostjo in ranljivostjo. Kot da so to tiste lastnosti, ki bi jih morali v duhu napredka in "izboljšanja" eliminirati, ker preprosto predstavljajo tveganje, ki nikakor ni sprejemljivo. A niso v enaki meri človeške vrline tudi tiste pozitivne lastnosti, ki presegajo klasično merljive vzorce? Recimo pogum, požrtvovalnost, pomoč, sočutje, nežnost, toplina, spontanost. To resda pomeni tveganje in sprejemanje nepopolnosti, a tako bomo vsaj ohranili človečnost. Torej tisto prvino, ki se mi zdi pomembna in ki preprečuje, da postanemo zgolj brezdušno uniformirani izvrševalci navodil in zapovedi po strogi hierarhiji v službi kapitala brez možnosti preizpraševanja njihove smiselnosti in pravilnosti. Torej brez faktorja individualnosti. Si res želimo takšen svet?
Verjetno sem bil prav zato tako prijetno presenečen nad letošnjim ukrajinskim filmom Čas se izteka (Strichka Chasu), ki kljub tragičnosti vrača vero v človečnost. Kateryna Gornostai je posnela upanja in življenja poln dokumentarni opomin nesmiselnosti vojnih obračunov. Namesto zavzemanja političnega stališča, prikazovanja merjenja moči ali vojnih grozot se je odločila, da bo brez naracije in klasičnih intervjujev prikazala utrip življenja v šolah, ki so na opustošenem ukrajinskem ozemlju. Prikaz šolskih proslav, zamišljenih in razigranih otroških obrazov, maturantov, oropanih druženja in skupnega praznovanja, izpovedi učiteljev in skrb staršev, vse skupaj opremljeno s folklorno glasbeno kuliso, sicer sooči z razrušenimi šolami in poukom v zakloniščih, a kljub temu iz filma vejejo tiste človeške vrline, ki dokazujejo, da je življenje lahko močnejše od kakršnekoli človeške krutosti.
Prebujenje v naših krajih
Letos uvedena sekcija Perspektive, posvečena režijskim prvencem, je po več letih ponovno prinesla nagrado tudi slovenskemu filmu. Kljub malce nehvaležnemu pomisleku, ali je formula za nagrado na Berlinalu res odkrivanje lezbične seksualnosti - nagrado Manfreda Slazgeberja v sekciji Panorama je leta 2002 dobila Maja Weiss za Varuha meje, ki se prav tako ukvarja s privlačnostjo med tremi dekleti -, smo lahko upravičeno ponosni na uspeh Urške Dukić. Njen celovečerni prvenec z izrazito iskrenostjo in avtorskim pristopom predstavlja burni svet najstnice, ki se sredi odkrivanja spolnosti sooča še z religioznimi normami. In zborovsko disciplino. Dve od glavnih odlik filma sta fotografija, ki s poudarki na detajlih dodatno pričara nedolžno intimo dekliškega doživljanja čutnosti, ter glasba in zvok, ki pomensko dopolnjujeta samo narativnost zgodbe.
Naj dodam, da so se s seksualnim prebujenjem ukvarjali tudi naši sosedje. Hrvaška režiserka Čejen Černić Čanak je v mladinski sekciji Generation 14Plus predstavila film Zajčji nasip (Zečji nasip), v katerem odpira tematiko homoseksualnosti na podeželju. V zgodbi o športniku Marku in njegovem sosedu Slavenu, ki so ga starši zaradi "sramote" postavili na cesto, je prefinjeno in nevsiljivo predstavljena problematika odraščanja in iskanja seksualne identitete. Ob pohvalni kemiji med glavnima igralcema Lavom Novoselom in Andrijo Žuncem za ganljivost in pozitivno energijo poskrbi še Leon Grgić s svojo neposrednostjo. Ter seveda ljubki zajčki, ki imajo tudi dodaten simboličen pomen. Film bomo glede na slovenski manjšinski koprodukcijski vložek po vsej verjetnosti lahko videli tudi v naših kinih, ekipa pa srčno upa, da bo njegov prikaz na Hrvaškem pripomogel k premagovanju tabujev in večji strpnosti.
Brez filmskih koncev
Naj za konec zaključim z vprašanjem: Kaj se dogaja s filmskimi konci? Opažam namreč, da večina filmov nima več zaključkov oziroma koncev. Jih režiserji nimajo niti sami? Se bojijo zameriti gledalcu? Hočejo preveč ugajati in mu za zaključek njegovega razmišljanja pustiti neke vrste interaktivnost, ki je sedaj prisotna že skoraj povsod? Ali pa je to le razširjena simptomatika naše družbe, v kateri se ljudje bojijo opredeliti. Ker je danes to očitno preveč tvegano, nasploh pa ni "in". V svetu, kjer na vsako izrečeno besedo ali objavljeno mnenje čaka anonimna množica ranjenih duš ali preprosto zdolgočasenih lastnikov ip-naslova in mobilne naprave, ki se čutijo dolžne, da obtožujejo in sodijo druge. Tudi v imenu branjenja tistih, ki nimajo (spletnega) glasu. Oni so namreč oklicani mesije, ki bodo s svojim doprinosom odpravili vse krivice in tako odrešili družbo. To je po mojem skromnem mnenju samo še ena virtualna utopija. Te vrline si namreč lahko izborimo v resničnem svetu, v osebnem dialogu. Predvsem pa v odnosu človek naproti človeku in ne zaslon proti zaslonu.
In še nekaj. Konec potrebujemo tudi zaradi katarze. Četudi nam ni po godu, če se ne strinjamo z njim. Konec je logičen zaključek in hkrati pogoj za nov začetek. V vsakem primeru pa je to edini način za pravi dialog, osebno rast in za razvoj družbene zavesti. In umetnosti. Ter hkrati edina pot do medsebojnega razumevanja in sprejemanja drugačnosti s prepoznanjem večinskega konsenza. Ter s tem do pravega sožitja. In sveta, vrednega človeka.
