Ko je še pred osamosvojitvijo Slovenije širše območje Maribora sestavljalo šest občin, je Lipnica (Leibnitz) na avstrijski strani meje veljala za sedmo. Kamor se je hodilo predvsem po nakupih. Pa bi se lahko zaradi še česa. Občina, kulturni zavod LeibnitzKult in gospodarstvo, predvsem turistični ponudniki in vinarji, si nadvse prizadevajo za privlačno ponudbo. Njen pomemben del je vsako leto zgodaj jeseni mednarodni festival jazza in vina, ki so ga od četrtka, 26., do nedelje, 29. septembra pripravili dvanajstič zapored. Z željo predstaviti kar se le da pester nabor zvrsti in slogov ter kako bolj popularno zvezdniško ime in tako pritegniti tudi sodobnega jazza manj vajeno publiko.
Zanimanje je od začetkov postopoma naraščalo in se po nekaj letih ustalilo pri konstantnem obisku na zgornji meji kapacitet prireditvenih prostorov. Programski vodja Otmar Klammer je ob letošnji otvoritvi ponosno izjavil, da si z naraščanjem povprečne glasbene razgledanosti obiskovalcev iz leta v leto bolj upa uvrstiti v program tudi kaj bolj radikalnega. V to kategorijo bi lahko uvrstili koncerta uvodnega večera, ki ga po tradiciji pripravijo v akustično zahtevni, a vizualno in po vzdušju privlačni stari vinski kleti bližnjega gradu Seggau.
Eksperimentalna svoboda
Uveljavljeni nemški glasbeniki mlajše srednje generacije, saksofonistka Silke Eberhard, trobentač Nikolaus Neuser in bobnar Christian Marien, sestavljajo trio I am Three (Jaz sem trije). Ime je hommage enemu največjih pionirjev sodobnega jazza. To naj bi bil o sebi namreč izjavil ameriški kontrabasist, pianist, vodja orkestra in skladatelj Charles Mingus (1922-1979). Izvirne freejazzovske priredbe njegovih skladb, prepletene z lastnimi tvorijo jedro repertoarja zasedbe. A izredno prepričljiv nastop je izpadel bolj kot posrečen preludij h kakovostnemu vrhuncu ne le večera, ampak kar festivala.
Neverjetno hitro je minil kako uro in pol trajajoč koncert domiselno izvirnega, izredno dinamičnega, divje intenzivnega, a vseskozi vrhunsko virtuoznega free jazza, s pretehtanim smislom in pretanjenim občutkom diskretno prepredenega z znano zvenečimi zvočnimi citati in zaokroženega v konsistentno avtorsko nadgradnjo. Z izjemnim žarom ga je uprizoril ameriški kvartet, ki ga vodi Avram Fefer, morda ne tako znan, a v poznavalskih krogih nadvse cenjen skladatelj in saksofonist zrelejše generacije. Ob njem so nastopili izkušeni in (tudi v naših krajih) še bolj znani bobnar Hamid Drake ter izvrstna glasbenika mlajše generacije, Luke Steward (kontrabas) in v ZDA živeči Šved Anders Nilsson (električna kitara).
V petek in soboto se dogajanje preseli v Kulturni center sredi Lipnice, kjer pred začetkom koncertov v preddverju pripravijo vinsko degustacijo. Petkov večer je odprl klavirski duo, tokrat z zasedbo zares svetovnega formata. Nastopili sta namreč slavni pianistki, Američanka Myra Melford in Japonka Satoko Fuji. Domiselno združujeta eksperimentalizem avantgardne resne glasbe in freejazzovsko razvezanost, ob tem pa venomer stremita k prefinjeno dodelani skladnosti blizu klasike.
Humor in popularni standardi
Za lahkotnejše, že kar komedijantsko nadaljevanje je poskrbel 13-članski orkester iz Francije, ki ga že tri desetletja vodi njegov ustanovitelj, pihalec in skladatelj Laurent Dehors. Glasbeniki sicer ne skrivajo svoje vrhunskosti, a pogosto zaigrajo namerno razglašeno. Z veliko mero humorja vpletajo v kompleksne skladbe nekakšne zvočne karikature najrazličnejših splošno znanih virov, od otroških pesmic in uspavank, uličnih in cirkuških godb, popularnih hitov in jazzovskih evergreenov, filmskih in rockovskih uspešnic, ljudskih napevov pa vse do (blasfemija gor ali dol) vrhuncev klasične resne glasbe. In se pri tem nadvse trudijo ne izpasti zares resno, ampak predvsem duhovito zabavati - sebe in občinstvo.
Zadnji večer z bolj zgodnjim začetkom je bil rezerviran za tradicionalne pristope v slogu klasičnega mainstream jazza. S krajšim koncertom ga je odprl madžarski Trio Johnology, ki ga vodi nadarjeni mladi pianist Janos Egri Jr., ob njem pa sta nastopila še njegov oče, sicer eden najbolj znanih madžarskih jazzistov Janos Egri (električna baskitara) in Chris Parker (bobni).
Skladatelj in saksofonist Jacques Schwarz-Bart, po rodu s francoskega otoka Guadeloupe v Antilih, se na inovativen sodoben način ukvarja z glasbeno zgodovino Harlema, svojčas zloglasne, a za razvoj svetovnega jazza nadvse pomembne newyorške črnske četrti. V njegovi zasedbi igrajo uveljavljeni protagonisti tamkajšnje scene Gregory Privat (klavir), Reggie Washington (kontrabas) in Arnaud Dolmen (bobni), kot neverjetno okreten in mnogoplasten peti inštrument pa služi glas kanadske vokalistke Malike Tirolien. Odlikuje jih izredna tehnična perfekcija, hkrati pa izjemen občutek za čustvene poudarke.
Ti igrajo pomembno vlogo tudi v tradiciji najbrž še vedno najbolj popularne jazzovske podzvrsti, standardnega vokalnega jazza, ki so ga zaznamovale številne velike pevske dive. Po njih se zgleduje v New Orleansu, rojstnem kraju jazzovske glasbe živeča Francozinja Cyrille Aimee, ki je ob spremljavi izvrstnega tria - Mathis Picard (klavir), Daniel Winshall (bas), Jonathan Rosen (bobni) - za konec večera dodobra razgrela občinstvo z značilno osebno obarvanimi priredbami jazzovskih evergreenov, karibskih in latinskoameriških plesnih skladb, znanih francoskih šansonov ter popularnoglasbenih uspešnic.
Vrhunske jazzovske glasbenice so zadnje čase precej manj redke kot v še ne tako davni preteklosti
Kot je v navadi že od začetkov festivala, se je ta sklenil z nedeljskim brunchem v vinarskem (predvsem po peninah slovečem) hotelu Harkamp, ob nastopu v Veliki Britaniji delujočega tria albanske pevke Eline Duni.
Pa še zanimivost ali, če hočete, politična korektnost, ki jo je izpostavil tudi programski vodja. Celo brez evropskih direktiv ali posebnih želja kake veljakinje je bila spolna uravnoteženost nastopajočih letos precej bolj izrazita. S tendencami po še večji v prihodnje. K sreči so vrhunske jazzovske glasbenice zadnje čase precej manj redke kot v še ne tako davni preteklosti.